Povzetek za neučakance – 5 najpogostejših finančnih napak slovenskih podjetnikov:
- Prepozno in neprimerno iskanje kapitala
- Poslovna kalkulacija – nepoznavanje lastne cene predvsem pri storitvenih podjetih
- Obremenitev s terjatvami in slab proces izterjave.
- Neskladnost finančnih virov – reševanje dolgoročnih naložb s kratkoročnimi finančnimi viri in obratno.
- Slaba preventiva: pomanjkljivo finančno znanje in neuporaba primernih orodij.
Če želite nasvete, pa berite spodaj
Zelo težko bi našli boljši uvodni stavek kot tisti, ki ga je izrekel Tomi Šefman: »Podjetje ki ne uspe finančno planirati, planira za neuspeh«. Finance so polje preventive in strategije – vrhunska kombinacija, ki kakor človeško zdravje zasije šele takrat, ko ga izgubimo. Kaj so torej najpogostejše finančne napake, ki jih delajo podjetniki? O tem smo se pogovarjali na srečanju CEEDa, sTomijem Šefmanom (Deloitte, Borze Terjatev, Rog) Bogdanom Pušnikom (BPH Medvešek-Pušnik, Alta, RPM) in Robertom Petričem (Bisnode).
Pod drobnogled smo vzeli 5 pomembnih tem: dostopnost kapitala, upravljanje terjatev, poznavanje lastnih stroškov in potrebne marže, o ustreznosti financiranja ter seveda tudi o ključni temi – preventiva.
Dostopnost kapitala: banke, ostali viri, krčenje.
Podjetniki so na srečanju poudarili težave pri iskanju virov financiranja in kako se varno poslovno krčiti, da preživijo do prihoda premostitvenih sredstev ali poslovnega izboljšanja.
Najprej – dotok kapitala mora biti pravočasen. Cash-flow je ključen. Bogdan Pušnik je odlično primerjal podjetje z vrhunskim atletom in cash-flow s krvjo, ki »če mu za predlogo odlijete kri iz žil, potem ni več važno koliko krvi mu boste dolili nazaj; ne bo več oživel. Ko v podjetju pade rampa, je konec zgodbe«. Tega se država premalo zaveda (morali bi odločneje ukrepati), podjetniki pa pogosto ne znajo pravilno pristopiti k bankam, da bi si pravočasno zagotovili sredstva. Na banko gredo takrat ko jim že zmanjka denarja in ko tudi banka ni več prepričana v preživetje podjetja ter v varnost sredstev. Dva podjetnika sta poudarila, da sta uspela banke prepričati v premostitvene kredite šele, ko sta na banki našla skrbnika, ki je šel osebno spoznat podjetje in njihov poslovni model, ko odnosa z banko ni vodila tajnica ali računovodstvo ampak sam lastnik, in ko so skupaj z banko vnaprej začeli predvidevati, kdaj bodo potrebovali sredstva za poslovanje ali celo širitev. Banko moraš prositi za kredit takrat, ko ga še ne rabiš. En podjetnik je zaradi finančnih težav tudi uspešno povezal banko in dobavitelje, da so se občasno med sabo koordinirali za financiranje delovanja podjetja. Ključno je vedeti, da v Sloveniji nekatere banke dajejo kredite (predvsem banke s tujimi partnerji), da pa je kredit včasih še lažje dobiti v sosednjih državah.
Ostali viri financ se skrivajo v interfinancah, dobaviteljskem faktoringu, mikrokreditiranju in v prodaji terjatev (pri tem smo Slovenci ne le zadržani ampak jih prodajamo šele takrat, ko so že skoraj ničvredne) vendar nikar ne nadaljuje s slovenskim športom ‘nategovanja dobaviteljev’ ker na ta način ubijate ne le celotno gospodarstvo, ampak tudi sebe.
Dobro morate vedeti, kdaj je čas za krčenje. Pri tem je pomembno razumeti, da je dilema pri krčenju tudi nevarnost, da se zareže v bodočnost, v razvoj. Kar pa je nujno, in tu so se strinjali ne le govorci ampak tudi udeleženci – potrebno je delati odločitve. Bolje se je odločiti kakor čakati, da se stvari same razrešijo.
Eliminiranje terjatev
Klinična diagnoza slovenskega gospodarstva bi se lahko glasila »neplačilni tumor«. Predvsem mali podjetniki imajo ogromno terjatev in velikokrat nemoč pri izterjavi strank, sploh tistih večjih in močnejših. Izpostavilo se je tudi vprašanje kako terjati, a hkrati ohraniti dobre odnose za bodoče sodelovanje predvsem pri ključnih strankah. Petrič je poudaril, da je potrebno postaviti dober sistem izterjave. Poudaril je, da je cashflow naloga dveh sektorjev – prodaje in financ, ki morata sodelovati. Finance morajo sodelovati pri prodaji, tako da preverjajo stranke, ugotavljajo prodajne limite in tako dalje, prodaja pa mora pomagati pri izterjavi. Drugi podjetniki so predlagali tudi rešitve, kot so recimo dragi opomini in hitre tožbe (sploh, če je stranka zelo tvegana), popust na hitro plačilo računa, notarski zapisi za neposredno izvršljivost, vsi pa so se strinjali, da je potrebno delati na preventivi, izbirati stranke, neplačnike pa zelo trdo prijeti, ne glede na to kako ključni se nam zdijo za prihodnost.
Pušnik je poudaril, da »Ni razlike med neplačilom računa in krajo. Če imate stranke ki jih ne morete ostro terjati ali celo odpisati, potem ste v napačnem poslu in podpirate neplačilno prakso. Ali res želite na ta način poslovati še naslednjih pet let? Kradejo vam čas in denar. Vi 10% časa delate, 90% pa ga zabijate za izterjavo plačil za to delo«.
Nepoznavanje lastnih proizvodnih stroškov in potrebne marže
Pušnik in Šefman sta pri sodelovanju s CEED podjetniki ugotovila, da marsikdaj ne vedo, kje krvavijo in zakaj marža preprosto ne omogoča niti preživetja. Po besedah Šefmana gre za nepoznavanje lastnih stroškov – to je predvsem tipično za storitvena podjetja, med tem ko proizvodna podjetja pogosto ne znajo upravljati z zalogami in tako ne prepoznavajo priložnosti za optimizacijo. Sploh v današnjih časih je pomembno, da so podjetja optimizirana oziroma »fit«. To so tista podjetja, ki bodo preživela, je dopolnil Pušnik in poudaril, da je ‘cost management’ postal glavno pravilo na trgu, saj je danes zelo malo trgov in kupcev, ki iščejo nove funkcionalnosti, večina pa jih išče isto funkcionalnost za nižjo ceno.
Vedno pametna izbira – preventiva – znanje in ustrezna orodja.
Prva linija preventive je vedno znanje – oziroma pravi sogovorniki, katere lahko pridobite tudi v okviru progama financ, na CEEDu.
Druga linija preventive je uporaba primernih orodij. Večina poslovnih dogodkov, kot so stečaji, nelikvidnost in neplačila, je predvidljivih, vendar le če imamo dovolj informacij. Petrič iz podjetja Bisnode je pojasnil, da Slovenija spada med 10 najboljših držav na svetu po dostopnosti poslovne inteligence in mnoga podjetja to s pridom izkoriščajo.
Ko boste preverjali finančno kondicijo svojih potencialnih strank, je potrebno razumeti, da obstajajo različne bonitetne ocene. Nekatere merijo verjetnost blokade, druge verjetnost stečaja, tretje verjetnost neplačila, itd. Petrič pravi, da lahko v Bisnode podjetjem tudi pripravijo sezname klientov po določenih kriterijih (tudi glede na tveganje) in da nudijo povezavo njihovih informacij s CRM sistemi podjetij, zato da prodaja in finance lažje izvajata svoje delo. Za zahtevnejše kupce nudijo tudi informacije o kreditnih limitih na aktivi strank in limitnim možnostih na pasivi strank.
Ker je slovensko gospodarstvo izvozno naravnano, je mnoge podjetnike zanimalo, kako lahko pridobijo poslovne informacije za tuja podjetja. Petrič je pojasnil, da kar zadeva trge bivše Jugoslavije, je možno pridobiti odlične poslovne informacije, saj je to zapuščina bivšega SDKja. Na teh trgih vam lahko pomaga tudi Bisnode. Istočasno pa je Petrič poudaril, da poslovanje na zahodu ni tako transparentno, saj tam lahko poročilo za le eno stranko stane nekaj sto evrov. Recimo, če neko podjetje v Nemčiji zamenja regijo poslovanja, zamenja tudi svojo številko in postane manj sledljivo. Iskanje poslovnih informacij je zato mnogo bolj zapleteno.
Igra na trgu se imenuje ‘Finance’.
Kakor matematika, na kateri temeljita vsa logika in znanost, tako so tudi finance temelj vsakega posla. Finance običajno niso prednost slovenskih podjetnikov, ki so svoj posel začeli z veseljem in vnemo in z mislijo na produkt, ne pa z mislijo na računske tabele. Ko trg še ni bil nasičen, je bilo za podjetnost potrebno dobra ideja, pogum, trdo delo in žrtvovanje. Podjetja so lahko rastla in dobro poslovala tudi če niso bila optimizirana. Danes so pravila igre drugačna. Trg se krči, ponudbe je veliko, in zmagovali bodo tisti, ki bodo znali dodajati vrednost ob optimiziranem poslovanju in pravi ceni.
Jernej Pintar
Barbara Bregar Mrzlikar