Pogovore s podjetniki o njihovih najhujših težavah je običajno mogoče povzeti v dveh ključnih točkah, če pustimo ob strani vlogo države, ki je po svoji definiciji predmet kritike prebivalstva v vseh demokratičnih družbah.

Prvič, podjetniki, ki so prerasli fazo v razvoju svojega življenjskega cikla, ko so bili sposobni delovati kot »deklice za vse«, se pogosto pritožujejo, da za razširitev poslovanja težko dobijo ustrezne kadre. Zanimivo je, da je bil v raziskavi o financiranju malih in srednjih podjetij v Sloveniji leta 2002 ta problem izpostavljen kot še bolj žgoč od tistega, ki ga sicer pričakujemo kot najhujšo oviro pri razvoju podjetja.

Nadaljevanje članka je dostopno samo naročnikom.

Druga ovira, ki jo podjetniki pogosto navajajo kot ključno, so dostopi do virov financiranja. Pričakovanja podjetnikov v tej točki pogosto namigujejo na državo, ki bi morala tukaj pomagati zapolniti vrzel v financiranju. Vendar je pri teh razpravah dobro upoštevati, da je v tržnem gospodarstvu financiranje podjetja izrazito ekonomska kategorija in podrejena določenim tržnim zakonitostim, zato nihče ne more ukazati bankam, naj bolj velikodušno razdeljujejo kredite, skladom tveganega kapitala, naj bolj tvegajo in podobno. Namen članka, ki je uvod v serijo člankov o podjetniškem financiranju v tej številki Podjetnika, je postaviti temelje za razumevanje problemov podjetniškega financiranja in nakazati možnosti njihovega reševanja tudi tako, da bodo bralci spoznali široko paleto različnih finančnih produktov, s katerimi je možno zagotoviti vire za delovanje podjetja.

Zakaj sploh financiranje?

Pomanjkanje finančnih virov, o katerem poročajo podjetniki, moramo predvsem razumeti kot pomanjkanje razvojnega kapitala, s katerim bi podjetniki radi financirali nove projekte ali razširitev poslovanja. Na tem mestu je treba ločiti med podjetniškimi začetki, torej tistimi podjetji, ki začenjajo z ničle, in podjetji, ki že delujejo in imajo določeno podjetniško in finančno zgodovino. Pri tem je treba opozoriti še na eno dejstvo, ki običajno ne najde prostora v teoriji o podjetniških financah: pri financiranju v malih podjetjih prihaja do mešanja poslovnih in zasebnih financ, zdi se da pogosteje na škodo podjetja. Status podjetnika gre nekako skupaj z življenjskim slogom, ki si ga podjetnik navidezno lahko privošči iz pozitivnega denarnega toka podjetja, hkrati pa se morda ne zaveda, da dolgoročno svojemu podjetju povzroča škodo.

Žal je med podjetniki tudi nekaj takih, ki so si v poslovanju ustvarili določeno finančno »luknjo«, ki bi jo bilo treba sanirati. Pri tem je potrebno ločiti med luknjo, ki nastane v plačilni bilanci oziroma denarnem toku, in luknjo, ki je posledica akumuliranih izgub, ki jih v bilancah podjetja morda niti niso prikazovala, še več, morda se jih niso niti zavedala. Če je v prvem primeru, ko gre za sanacijo likvidnosti, še mogoče računati na zunanje vire financiranja, je akumulirano izgubo mogoče reševati le z bolj zapletenimi sanacijskimi programi, ki lahko vključujejo tudi ukrepe, kot sta prisilna poravnava in v zadnji fazi stečaj z odprodajo morebitnih zdravih delov podjetja. Kot rečeno, bomo raje predpostavili razmeroma zdravo podjetje (o absolutnem finančnem zdravju je težko govoriti) in skušali razumeti, kako financiranje podjetja deluje v posameznem vidiku poslovanja.

Za uvod je treba razčistiti še z enim ustnim izročilom, ki se širi med podjetniki: »V tujini za dober projekt zlahka dobiš denar!« Jasno je, da je »tujina« zelo širok pojem, tudi »dober projekt« je zelo širok pojem in še nekaj je jasno: podjetja denarja nikjer ne dobijo, temveč si ga lahko izposodijo, oziroma ga v podjetja posamezniki ali skladi investirajo. Ali dobiti denar pomeni, da ga da država? Morda, vendar ne v velikem delu »tujine«, ki jo je pregledal avtor Brookfield (2001). Po kronološkem vrstnem redu našteva vire financiranja: zagonsko financiranje lastnika (lahko jih je več, ponavadi so v sorodu), poslovni angeli, odložena plačila dobaviteljem, lizing, faktoring, tvegani kapital, kratkoročna, srednjeročna in dolgoročna bančna posojila, mezaninske finance, delniški kapital in šele na koncu javna sredstva, ki jih deli na javne lastniške deleže in dolg do javnih ustanov. Nobenih daril, torej, vse temelji na poslovno-ekonomskih odnosih.    

Vrste podjetij in vrste financiranja

Med malimi podjetji je vsaj 99 % takih, ki ne bodo nikoli zanimiva za zunanje lastniško financiranje (tvegani kapital, poslovni angeli). To ne pomeni, da gre za slaba podjetja. Nasprotno, med njimi je veliko takih, ki pomenijo predvsemobliko zaposlitve lastnika, ki nima ambicij po podjetniški rasti, oziroma je lastništvo podjetja v zaprtem družinskem krogu z močnim namenom, da tako tudi ostane po prenosu naslednji generaciji. Zato se moramo na temo zunanjega financiranja pogovarjati predvsem o dolžniških oblikah financiranja, kamor sodijo bančni krediti, lizing in faktoring, ne nazadnje tudi odlog plačila za kupljeno blago ali storitve, ki ga odobrijo dobavitelji. Vzporedno s tem se seveda zastavlja vprašanje zavarovanja teh virov financiranja. Na tem mestu je namreč čas za še en trenutek resnice: nihče ne posoja denarja na lepe oči in vsak upnik si želi zagotoviti, da bo njegova terjatev do podjetja poplačana.

Staro tekmovalno načelo pravi, da je treba nasprotnika dobro poznati, če ga želimo premagati. Zato se zdi smiselno, da podjetniki dobro spoznajo metode in načine delovanja upnikov, predvsem bankirjev. Z njihove strani je posojanje denarja malim podjetjem tvegano in drago, predvsem če imajo dovolj velikih komitentov. Bankirji štejejo mala podjetja kot bolj tvegana od večjih iz naslednjih razlogov:
– Mala podjetja so pogosto tudi mlada, kar pomeni, da se ne morejo izkazati z zgodovino poslovanja in financiranja. Običajno ocenjevanje njihove kreditne sposobnosti in sposobnosti vračanja dolgov je tako zelo težavno in tvegano. To pravilo še bolj velja za začetnike.
– V podjetjih pogosto slabo upravljajo predvsem z denarnim tokom, kar pomeni, da ne razmišljajo o usklajenosti svojih plačil z izplačili (plačilni roki), ne pošiljajo pravočasno računov in ne terjajo plačil, velik del slabe likvidnosti se pogosto skriva tudi v prepočasnem obračanju zalog in še kaj bi se našlo. Ne smemo pozabiti niti črpanja podjetniškega denarja za financiranje zasebne porabe. Klasičen primer so službeni avtomobili, ki jih podjetniki uporabljajo tudi za zasebne vožnje.
– Podjetja nimajo ustreznih finančnih evidenc. Vodenje računovodstva je »nujno zlo«, iz katerega se na koncu izračuna davek iz dobička, ki naj bo čim manjši. Tako pravih finančnih informacij ne more imeti niti podjetnik, kaj šele nekdo od zunaj, ki poslovanja ne pozna. Vloga računovodje je zato zelo pomembna in bi morala preseči običajno knjigovodenje in balanciranje in se povzpeti na novo, višjo raven finančnega svetovanja podjetniku.

– Ustanovni kapital v podjetjih je pogosto minimalen v skladu z zakonskimi zahtevami. Bankirji raje vidijo več kapitala, ki daje vedeti, da lastniki verjamejo v podjetje in so pripravljeni z njim tvegati.
– Sredstva za zavarovanje kreditov (predvsem nepremičnine) so v malih podjetjih pogosto premajhna. Za razliko od potrošniških kreditov banke redko odobravajo podjetjem posojila zgolj na podlagi pričakovanih prihodkov in dobičkov ter ocenjene sposobnosti odplačevanja.

V tem članku namenoma ne posvečamo posebne pozornosti začetnikom. Tudi za njih velja priporočilo, naj pred začetkom poslovanja skušajo čim bolje premisliti celoten koncept načrtovanega podjema. Uveljavljeno orodje, ki ga priporočamo, je poslovni načrt, ki naj ga podjetnik v čim večji meri skuša pripraviti sam, saj bo koristil predvsem njemu in prispeval k omenjenemu celostnemu premisleku o tem, v kakšen posel se podjetnik podaja.

Koliko sploh potrebujemo?

Velike terjatve, ki jih imajo podjetja do drugih podjetij, pogosto pa tudi do države, povzročajo sive lase tudi tistim najtrpežnejšim. Večkrat slabo plačevanje kupcev potisne podjetja v slab likvidnostni položaj, žal pa ni malo niti primerov, ko so predvsem zaradi neplačevanja večjih kupcev podjetja celo propadla. Vendar se je treba zavedati, da so te terjatve nujno zlo večine podjetij. Veliko terjatev je logično odvisnih od plačilnih rokov, ki jih odobravamo kupcem: daljši plačilni roki pomenijo večje terjatve, ki jih je treba financirati. Najmanj, kar se lahko zgodi, pa je, da podjetja, ki imajo veliko neplačanih terjatev, tudi sama nehajo redno plačevati obveznosti.

Izkušnje in malo treznega razmisleka o mehanizmih financiranja podjetja nam lahko pokažejo, da je mnogim podjetjem neplačevanje kupcev pravzaprav izgovor za slabo likvidnost, verjamemo pa tudi, da logike financiranja mnogi morda ne razumejo najbolje in verjamejo, da je slaba plačilna sposobnost njihovega podjetja predvsem posledica nakopičenih neplačanih terjatev.

V poslovnem procesu pogosto nastopamo po eni strani kot kupci, po drugi strani pa kot dobavitelji. Kot kupci dolgujemo denar svojim dobaviteljem, kot dobavitelji ga terjamo od svojih kupcev. Zaradi narave proizvodnega procesa je potrebno nekaj časa, da se kupljeni material pretopi v denar na našem računu, enako velja tudi za blago v naši trgovini. Obdobje, ki ga potrebujemo za proizvodnjo, prodajo in izterjavo, je ponavadi daljše od tistega, ki nam ga v smislu odloga plačila odobrijo naši dobavitelji. Zato lahko svoje zaloge in terjatve le delno financiramo tako, da dolgujemo dobaviteljem, razliko pa moramo zagotoviti iz drugih virov. Ker v proizvodnem podjetju ta razlika vedno obstaja (ponavadi jo imenujemo stalna obratna sredstva ali obratni kapital), je treba manjkajoči del zagotoviti iz dolgoročnih virov: torej lastnih sredstev (kapitala) ali dolgoročnega kredita. V to nas sili tudi Zakon o finančnem poslovanju podjetij, ki pravi, da je poslovodstvo dolžno zagotoviti kapitalsko ustreznost, kar pomeni, da so vsa dolgoročna sredstva financirana z dolgoročnimi viri. Med dolgoročna sredstva ne štejemo samo osnovnih sredstev, kot to včasih zmotno mislimo, ampak tudi omenjeni del stalnih obratnih sredstev oziroma obratnega kapitala. Preprosto bilanco stanja, iz katere je razvidno običajno financiranje dolgoročnih naložb z dolgoročnimi viri, prikazuje skica 1. V primeru 1 podjetje financiramo na bolj tvegan način. Dolgoročne naložbe so financirane z dolgoročnimi viri sredstev, kratkoročne naložbe pa s kratkoročnimi. Vendar običajno velja, da je del zalog in del terjatev v podjetju in njegovih bilancah stalno prisoten, zato je treba zagotoviti več dolgoročnih virov sredstev, kot to prikazuje primer 2. Seveda se nam ob tem mora zastaviti vprašanje: kolikšen je del stalnih obratnih sredstev, ki jih moramo financirati dolgoročno. Za tak izračun je na voljo več metod. Kakšno enostavnejšo bi moral obvladati vsak računovodja. 

Pravilo palca, ki si ga velja zapomniti, je, da je pri ocenah potrebnih trajnih obratnih sredstev bolje biti konzervativen kot preveč optimističen. Trajna obratna sredstva so nujno zlo vsakega poslovanja, njihova velikost se poveča z vsakim nepredvidenim dogodkom, na primer izpadom priliva, ker nam kupec ni plačal na rok, ali je drugi kupec, od nas izsilil podaljšanje plačilnega roka, sicer bi odšel k drugemu dobavitelju. Skoraj nikoli se namreč ne zgodi, da bi nas prijetno presenetil dogodek, ki bi zmanjšal potrebo po trajnih obratnih sredstvih, na primer da bi kakšen kupec plačal prej, kot je predpisan plačilni rok.

Za našo slabšo likvidnost torej niso krivi samo kupci, ki smo jim odobrili daljše plačilne roke, kot jih imamo sami pri svojih dobaviteljih (v to nas pač pogosto silijo tržne razmere). Opozoriti je treba še na nekaj: plače in prispevke za delavce običajno plačujemo z določenim zamikom: če so plače 15. v mesecu, potem je ta zamik med 15 in 45 dnevi, torej povprečno okrog 30 dni. Tudi telefonske račune, račune za elektriko in vodo, naftne derivate in še katere druge je treba poravnati precej hitro, pa čeprav svojega denarja še lep čas ne bomo videli. Rešitev je v že omenjeni zagotovitvi dolgoročnih virov, del izboljšanja je ponavadi tudi v boljšem gospodarjenju. V nadaljevanju si poglejmo, kako bomo v podjetju bolje gospodarili in izboljšali svojo likvidnost.

Kako do boljše likvidnosti

Najprej se moramo prepričati, ali je naša dejavnost sploh dobičkonosna. Slabša plačilna sposobnost je lahko tudi posledica slabih poslovnih rezultatov in celo izgube, medtem ko smo prepričani, da so vzroki naših težav samo v predolgih plačilnih rokih naših kupcev. Kako torej do boljše likvidnosti?