Zapuščinski postopek je povezana celota opravil, ki jih izvajajo sodišča ter poleg upravnih organov tudi notarji v nekaterih državah članicah. Namen celotnega postopka je, da zapustnikovo premoženje dobi novega imetnika ter da se ugotovijo in potrdijo pravice dedičev in drugih upravičencev zapuščine. Zapuščinska obravnava je zgolj ena izmed stadijev postopka, pred tem pa pridejo na vrsto mnoga pripravljalna dejanja, ki omogočijo, da so v času zapuščinske obravnave znana vsa bistvena dejstva (podatki o kreditih zapustnika, obratnem kapitalu,..). Postopek je pomemben s stališča varovanja pravic in koristi zainteresiranih posameznikov, odpravlja negotovost v pravnih razmerjih, ki nastanejo s smrtjo zapustnika in posledično je varovan pravni promet. Pristojno sodišče se še posebej trudi varovati interese oseb, ki ne morejo sami skrbeti za njihove pravice in koristi. V 164. členu Zakona o pravdnem postopku je določeno, da se postopek uvede po uradni dolžnosti, takoj, ko se sodišče seznani, da je nekdo umrl ali da je bil razglašen za mrtvega. Obstaja dilema kdaj se šteje, da zapuščinski postopek teče, vendar je slovenska teorija podala stališče, da se postopek začne, ko sodišče opravi prvo procesno dejanje. Matičar torej ne sproži postopka, s tem ko s smrtovnico obvesti sodišče o smrti zapustnika, saj je to zgolj eno izmed pripravljalnih dejanj. Seveda se lahko postopek uvede tudi na predlog strank. Ves čas postopka mora sodišče paziti, da se pravice vseh strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. Zapuščinsko sodišče izdaja odločbe v obliki sklepov, in sicer sta najpomembnejša sklep o dedovanju in sklep o volilu. Sodišče ju izda na podlagi uspeha celotnega obravnavanja, upoštevajoč tako dokaze, predložene s strani strank, kot tudi dokaze, ki si jih je po uradni dolžnosti priskrbelo samo.
Zapuščinski postopek se vodi na podlagi smrtovnice, ki je javna listina s podatki o smrti zapustnika in z drugimi podatki, ki so pravno relevantni za obravnavanje zapuščine. Smrtovnico sestavi matičar in jo nato pošlje pristojnemu zapuščinskemu sodišču, lahko pa jo sestavi samo sodišče, če se to šteje za primerno in če je dokazano z javno listino, da je nekdo umrl ali da je razglašen za mrtvega.
Sodišče po uradni dolžnosti odredi popis in cenitev zapuščine samo, če to zahteva skrbnik zapuščine ali če je treba iz zapustnikovega premoženja izločiti del, ki ustreza vrednosti socialne pomoči ter v primeru, da upniki zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dedičev. Sicer pa se popis in cenitev opravita na podlagi zahteve dedičev, volilojemnikov ali upnikov. Zavarovanje zapuščine prav tako sodi med pripravljalna dejanja, ki se odredi v nujnih primerih. To so okoliščine, ko nobeden od navzočih dedičev ni sposoben upravljati premoženja in ni zakonitega zastopnika ali ko so dediči neznani oziroma odsotni ali pa obstajajo drugi razlogi, ki narekujejo posebno previdnost. Zapuščina se po nalogu sodišča izroči v shranjevanje zanesljivi osebi ali pa pri izvršitelju, če gre za gotovino, vrednostne papirje, dragocenosti, hranilne knjižice, kreditne pogodbe, dolgoročne kredite, gotovinska posojila ali druge pomembne listine. Seveda lahko zavarovalne ukrepe odredi tudi zapuščinsko sodišče, dokler teče postopek.
Sodišče najprej razpiše narok in nanj povabi vse osebe, ki so poklicane k dedovanju po oporoki ali po zakonu ali pa osebe, ki jim je zgolj namenjena kakšna korist iz zapuščine, pa tudi osebe, ki imajo pravico do izločitve določene premoženjske vrednosti iz zapustnikovega premoženja. V kolikor sodišče ne ve, ali obstajajo dediči oziroma zgolj ni znano njihovo prebivališče, mora izpeljati izbirni postopek. Če se v roku enega leta dediči ne javijo na oklic, sodišče izpelje zapuščinsko obravnavo na podlagi izjave postavljenega skrbnika in podatkov, s katerimi razpolaga. Zapuščinsko sodišče na obravnavi rešuje zlasti vprašanja kolikšen je obseg zapuščine (morebitni krediti, posojila, finančna sredstva, obratni kapital,…) in katero premoženje spada v premoženje zapustnika ter kdo so dediči. Nadalje v primeru obstoja
vprašanja med strankami sporna, ni potrebno vedno omogočiti, da se izjave podajajo v navzočnosti drugih strank. Če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, napoti zapuščinsko sodišče stranke na pravdo, v kateri se rešujejo vprašanja, ki so za obravnavanje zapuščine ključnega pomena. Sklep o dedovanju je končna, meritorna in deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča. Sodišče odloči, da so po zapustnikovi smrti določene osebe postale dediči in obenem opredeli tudi druge dednopravne učinke.
Redno pravno sredstvo zoper sklep je pritožba, ki se mora vložiti v 15 dneh od vročitve sklepa. Gre za suspenzivno pravno sredstvo in ima načeloma devolutivni učinek. Nekoliko sporna je uporaba revizije v zapuščinskem postopku. Revizija v zapuščinskem postopku trenutno ni dopustna, saj jo glede na sodno prakso slovenska sodišča ne dopuščajo. Po mnenju teorije je nekaj razlogov, zakaj bi bilo smiselno dovoliti revizijo v zapuščinskem postopku, saj kadar sodišče odloči o sporu glede uporabe prava, je stranka prikrajšana za varstvo svojih pravic, ker odločitev sodišča druge stopnje v zapuščinskem postopku pomeni dokončno odločitev. V takih primerih bi bilo pravilneje, da imajo stranke možnost vložitve revizije. Obnova postopka prav tako ni dovoljena, vendar lahko stranke, v kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, uveljavijo svoje pravice v pravdi. Nekateri teoretiki so se zavzemali, da bi obnova postopka v določenih primerih bila dovoljena, pod pogojem, da bi vsi dediči s tem soglašali. Posledično bi bil spor rešen po načelih zapuščinskega postopka, ki je hitrejši in bolj ekonomičen kot pa pravda.
Delo notarjev večinoma posega na ena od bolj občutljivih področij posameznikovega življenja (dedovanje, razveze, hipotekarni krediti in posojila,..), zato je še toliko bolj pomembno, da so to res osebe javnega zaupanja, ki svojo delo opravljajo z najvišjo mero zanesljivosti in dostojanstva. Slovensko sodišče lahko v zapuščinskem postopku naloži notarjem posamezna opravila, ki se jim lahko odstopijo na podlagi zakona. Naš sistem notarjem ne podeljuje pomembnejših pooblastil v zapuščinskem postopku, saj so na tem področju njihova pooblastila zelo ozka. Tako lahko po nalogu sodišča opravijo popis in cenitev zapustnikovega premoženja ter sprejmejo v hrambo zapustnikovo premoženje ali samo njegov del, če z namenom zavarovanja zapuščine tako odloči sodišče. Ena novejših pristojnosti v zapuščinskem postopku, ki je bila dodeljena notarjem pa je možnost, da so s sklepom sodišča imenovani za skrbnika zapuščine. Prav tako je med novimi instituti uveden centralni register oporok, v katerem so shranjene vse notarske oporoke, oporoke, ki jih sestavi odvetnik, sodne oporoke in oporoke izročene v hrambo sodišču, notarju ali odvetniku. V 15 dneh od trenutka, ko je bila oporoka sestavljena ali sprejeta v hrambo, je potrebno Notarski zbornici Slovenije poslati zahtevo za vpis oporoke v centrali register oporok. Podatke v centralnem registru je treba hraniti trajno. Ostalih pristojnosti v zvezi s potekom zapuščinskega postopka notar trenutno po veljavnih predpisih nima. Glede na navedeno lahko povzamemo, da v našem pravnem sistemu notar v zapuščinskih postopkih nima ravno pomembnih pooblastil, kot jih pa imajo ponekod v primerjalnem pravu v drugih državah. Povedano je že bilo, da je Slovenija določila sodišče kot tisti organ, ki je pristojen za izdajo evropskega potrdila o dedovanju, in ne notarja, kot so to storile nekatere države po implementaciji Uredbe o dedovanju. V nadaljevanju pa bo predstavljena država, kjer ima notar občutnejše večjo vlogo in se je smiselno odločila za naprednejši pristop tudi pri pristojnosti za izdajo evropskega potrdila, saj ga lahko izda tako sodišče kot tudi notar.
Enako kot v Sloveniji, je tudi na Hrvaškem omejeno število notarjev. S tem, ko so hrvaški notarji pristojni za zapuščinske postopke, se jim zagotovijo dovoljšni prihodki tudi na področjih, ki so gospodarsko šibkejši. Vse do uveljavitve novega Zakona o javnom bilježništvu, notarji v zapuščinskih postopkih niso imeli nekih večjih pristojnosti, saj so bila pristojna sodišča. Določeno je, da zapuščinski postopek vodi sodišče ali kot pooblaščenec sodišča notar na Hrvaškem. Zanimivo dejstvo je, da se v primeru vsebinskega nasprotovanja med določbami Zakona o javnom bilježništvu in Zakona o nasljeđivanju uporabi ta slednji, ker se šteje za specialnejšega za področje dedne tematike. Konec leta 2014 pa je Hrvaška sprejela še Zakon o izvedbi Uredbe št. 650/2012, s katerim jo je implementirala v svoj pravni red. Z njim je urejena krajevna pristojnost za odločanje o dednih zadevah z mednarodnim elementom, določeni so pristojni organi ter postopek priznavanja in razglasitve izvršljivosti odločb drugih držav članic v dednih zadevah ter izdaja evropskega potrdila o dedovanju. Pristojnost so tudi tu razdelili med sodišča in notarje kot sodne pooblaščence, saj kot je že bilo pojasnjeno, je takšna tudi veljavna ureditev v Zakonu o nasljeđivanju. Nadalje je določeno, da je sodišče tisto, ki notarju poveri vodenje zapuščinskega postopka in mu s tem namenom posreduje smrtovnico skupaj z zapuščinskim spisom. Zakon o izvedbi Uredbe št. 650/2012 nadalje določa, da je za izdajo evropskega potrdila o dedovanju pristojno sodišče ali notar kot sodni pooblaščenec, pri katerem teče ali je že končan zapuščinski postopek. Kar pomeni, da sodišče izda evropsko potrdilo o dedovanju samo v redkih primerih, ko tudi zapuščinski postopek teče pred sodiščem ali pa je že bil končan. Za odločanje o ugovoru je pristojno občinsko sodišče in se smiselno uporabljajo odločbe Zakona o nasljeđivanju, ki določajo postopek o ugovoru zoper sklep o dedovanju. V primeru, da notar ugotovi, da pogoji za izdajo evropskega potrdila o dedovanju niso izpolnjeni, zahtevo za izdajo potrdila skupaj s spisom posreduje pristojnemu sodišču. Pisno mora obrazložiti, zakaj meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo evropskega potrdila o dedovanju ter obenem vlagatelja obvestiti, da je bila njegova zadeva predana sodišču. Nekako že lahko kaj kmalu vidimo, da načeloma na Hrvaškem sodišče ni pristojno za vodenje zapuščinskega postopka, razen v izjemnih primerih, ko je na primer notarju odvzeto vodenje zapuščinskega spisa ali tudi ko je vložen ugovor zoper sklep o dedovanju. Notar ne more odkloniti vodenja zapuščinskega postopka, ki mu je bil dodeljen s strani sodišča, razen v primeru, da za to obstajajo utemeljeni razlogi, katere presoja sodišče, ki je notarja pooblastilo za vodenje postopka. Obstaja tudi možnost, da stranke zahtevajo izločitev notarja, o kateri prav tako odloča sodišče, ki je poverilo pristojnost temu notarju. V nekaterih primerih pa mora notar vrniti spis sodišču, in sicer gre največkrat za spor med strankami. Stranke zapuščinskega postopka se napoti na pravdo. Če torej povzamemo, notar na Hrvaškem lahko sam sprejme odločitev glede dedovanja, v kolikor so se stranke uspele sporazumeti. Če pa temu ni tako, pa se delo notarja prekine in spis vrne sodišču, sam pa mora narediti uradni prepis spisa, prepis smrtovnice in zapisnik o končanju postopka pri notarju.
Kakor je že bilo pojasnjeno je notar tisti, ki opravlja vsa potrebna dejanja v zapuščinskem postopku, razen če Zakon o nasljeđivanju ali Zakon o javnom bilježništvu določata drugače. V najkrajšem možnem času po tem, ko notar prejme spis in smrtovnico, mora razpisati narok in povabiti vse sodišču in njemu znane stranke na obravnavo. Podobno našemu Centralnem registru oporok ima tudi Hrvaška vpisnik oporok urejen s Pravilnikom o Hrvatskom upisniku oporuka, kjer mora notar pred začetkom zapuščinskega postopka preveriti ali je zapustnikova oporoka v hrambi in vpisana v register oporok.
Nadalje je v 226. členu Zakona o nasljeđivanju opisan sklep o dedovanju, ki mora zlasti vsebovati odločitev kdo vse je dedič, katero premoženje sestavlja njihovo zapuščino (obratni kapital, likvidnostna sredstva, posojila,…) in kakšen delež jim pripada. V kolikor obstaja sporazum med dediči o načinu delitve zapuščine ter podane morebitne dedne izjave, se vse to zapiše v sklep. Prav tako je mogoče izdati delni sklep o dedovanju, v primeru, ko je le del zapuščine med strankami nesporen in posledično vrne spis sodišču, da le-to odloči še o preostalem delu premoženja. Sklep o dedovanju postane pravnomočen s potekom pritožbenega roka ali pa takoj, če se stranke odpovejo pravici do pritožbe.
PREDNOSTI IN SLABOSTI OBEH SISTEMOV NOTARIATA TER ANALIZA MOŽNE IZBOLJŠAVE UREDITVE PREDLAGANE S STRANI STROKE
V našem pravnem sistemu notarji v zapuščinskem postopku nimajo pomembnejših javnih pooblastil, medtem, ko so po skoraj vseh primerljivih evropskih sistemih lahko najmanj pooblaščenci sodišča za urejanje ključnih zapuščinskih vprašanj in opravljanje opravil, ki sodijo v okvir zapuščinskega postopka ali pa celo opravljajo naloge, ki dejansko spadajo v sodno funkcijo. Slovenski sistem, ki na ustavni ravni opredeljuje notariat kot javno službo, vendar mu pa po drugi strani ni podelil pomembnejših javnih pooblastil. S spremembo Zakona o splošnem upravnem postopku, se je notarjem, sploh tistim v manjših krajih, zmanjšal pripad zadev, saj je overitev podpisov, prepisov in kopij osebnih dokumentov ter spričeval možna prav tako na upravni enoti. Vsekakor glavni argument za uveljavitev večjih pooblastil notarjev v zapuščinskih postopkih ne sme biti zmanjšanje njihovih pooblastil na drugih področjih, vendar pa je lahko to zgolj eden od vidikov, zakaj bi bilo smotrno razširiti pooblastila notarjev pri urejanju postopkov prehoda zapuščine na dediče. Kljub temu, da se sodni zaostanki občutno zmanjšujejo, nesporni zapuščinski postopki še vedno trajajo predolgo. V zapuščinskem postopku bi morali tedaj, kadar med vsemi upravičenci do zapuščine ni spornih vprašanj, omogočiti, da postopek izvede notar hitro in brez nepotrebnih zamud. Primerjalnopravni podatki kažejo, da je v vseh podobnih sistemih vloga notarjev večja kot v našem sistemu, torej sodelujejo v zapuščinskih postopkih kot pooblaščenci sodišča ali pa kot organi, ki jim zakon daje javno pooblastilo za vodenje zapuščinskih postopkov. Prehoda zapuščine na dediče zlasti tedaj, kadar med dediči ni spora, prav gotovo ni nujno urejati v sodnem postopku kot to sedaj velja pri nas. Ude meni, da je takšno gledanje na sodne postopke izrazito konservativno, saj bi naj po njegovem mnenju sodni postopki služili razreševanju sporov in sodnemu urejanju tistih pravnih razmerij, ki so ključna za nemoteno odvijanje pravnega prometa. Poleg stališč teoretikov sem želela izvedeti in predstaviti tudi vidik nekoga, ki se vsakodnevno srečuje z dednopravno problematiko ter ima nadvse dragocene izkušnje iz prakse.