Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) je bila ena izmed prvih držav, ki je sprejela prevzemni zakon, saj so tudi naše sosednje države ter celo vzornice normativnega urejanja prava družb z dolgoletno tradicijo delniškega prava, sprejele le-te kasneje kot mi. Tako je na primer avstrijski zakonodajalec pri sprejemanju svojega zakona vzel v obzir slovenski Zakon o prevzemih (v nadaljevanju ZPre). ZPre je bil sprejet samo štiri leta po uveljavitvi zakona o gospodarskih družbah. V strokovni krogih veljal za napreden zakon, saj je nastal na podlagi britanskega “City Code on Take over and Mergers” ter drugega predloga 13. direktive Evropke unije.
Po usklajevanjih in pogajanjih je Direktiva 2004/25/ES o ponudbah za prevzem (v nadaljevanju Direktiva) začela veljati 20.05.2004 z zahtevo po implementaciji v nacionalni zakonodaji držav članic do 20.05.2006. Prvi uradni predlog je bil sprejet že leta 1989, prvi pripravljalni akt pa izvira že iz leta 1974. Proces sprejema je zavirala Velika Britanija z argumentacijo o nesmotrnosti državnega reguliranja tega področja, saj bi naj avtonomna samoregulacija v okviru institucij na trgu vrednostnih papirjev zadostovala.
Direktiva ureja postopek v zvezi s ponudbo za prevzem podjetij, pri čemer se je želelo dodatno poenotiti pravno ureditev na tem področju in s tem zaščititi manjšinske delničarje ter prevzemnike pred nezakonitimi obrambnimi sredstvi v primeru t.i. sovražnih prevzemov. Prevzemna direktiva je za RS obvezna glede cilja, ki ga je potrebno doseči, glede implementacijskih metod pa je popolnoma svobodna. Med temeljna načela prevzemne direktive lahko uvrstimo načelo enakega obravnavanja vseh imetnikov vrednostnih papirjev istega razreda ciljne družbe, načelo transparentnosti oz. posredovanja relevantnih informacij, načelo neodvisnosti uprave ciljne družbe ter načelo sorazmernega posega v tekoče poslovanje ciljne družbe.
Zakon o prevzemih usklajen z zahtevami Direktive in navezujočimi se instrumenti ustvarja sodoben pravni vir prevzemne zakonodaje. Dosega vsebinsko in nomotehnično usklajenost z drugo korporacijsko zakonodajo, pravom vrednostnih papirjev in finančnim pravom ter odpravlja nekonsistentnost in tranzicijske posebnosti Zpre in omogoča zavarovanje manjšinjskih delničarjev. Z implementacijo ključnih načel so se postavila enaka pravila za vse subjekte na trgu kapitala. Uvedeno je ustrezno vračunavanje, obveščanje in raven deleža glasovalnih pravic ter prevzemnega praga. Cilj zakonodajalca je bil tudi oblikovati učinkovite nadzorne in postopkovne mehanizme ter globe za sankcioniranje kršiteljev.
Določba vsebuje vrsto splošnih načel, ki bi naj državam članicam služile kot vodilo pri sprejemanju nacionalne zakonodaje. To so na primer enakopravnost obravnave vseh delničarjev, zaščita manjšinskih delničarjev v primerih pridobitve ali spremembe kontrole v ciljni družbi, minimalni standardi za primernost prevzemne ponudbe ter odgovornost poslovodstva ciljne družbe, da deluje v interesu družbe v celoti. Zanimivo je dejstvo, da kljub temu, da njen temeljni namen ni varstvo pravic delavcev, Direktiva vseeno vsebuje vrsto določb, ki služijo prav temu. Naš zakonodajalec se sicer ni odločil za izrecno omembo teh načel, vendar pa je njihov namen dosežen s številnimi določbami.
Obveznost držav članic je, da določijo organ ali organe, pristojne za nadzor nad potekom ponudbe z namenom uvedbe ali izvedbe pravil v skladu z Direktivo. Nadalje so podrobneje določene kolizijske norme, s pomočjo katerih določimo pristojno pravo v primerih prevzemnih ponudb z mednarodnim elementom. Direktiva glede na materijo presoje razlikuje dve navezni okoliščini. Sprejem vrednostnih papirjev ciljne družbe na organizirani trg je relevanten glede določitve veljavnega prava, medtem ko je za korporativne zadeve, povezane z delovanjem družbe, odločilen registriran sedež. ZPre-1 je to problematiko uredil v dveh poglavjih in sicer v VIII. in X. poglavju. V obeh poglavjih je kot neodvisni nadzorni organ v RS določena Agencija za trg vrednostnih papirjev. To pomeni, da je Agencija pristojna tako za nadzor nad celotnim potekom prevzemne ponudbe kot tudi za nadzor nad izvajanjem celotnega ZPre-1. Zatorej v Sloveniji ne bo prišlo do kolizije med različnimi nadzornimi organi, kar pa ni nujno res tudi za druge države članice.
Zaščita manjšinskih delničarjev in obvezna ponudba
Določbe 5. člena zasledujejo enega poglavitnih ciljev Direktive in sicer zaščito manjšinskih delničarjev v primerih prevzema kontrole nad ciljno družbo s strani prevzemnika. Navedene so okoliščine za katere velja obveznost dajanja prevzemne ponudbe ter smernice za določanje pravične cene in vrst nadomestil v postopkih prevzema.
Prevzemna ponudba in prevzemni prag
Prvi odstavek 5. člena Direktive določa obveznost prevzemne ponudbe kadar ima fizična ali pravna oseba po lastni pridobitvi ali po pridobitvi oseb, ki z njo delujejo usklajeno, vrednostne papirje družbe iz člena 1(1) Direktive, ki ji skupaj z že pridobljenim deležem teh vrednostnih papirjev, posredno ali neposredno dajejo določen odstotek glasovalnih pravic v tej družbi in s tem kontrolo nad družbo. Skladno z drugim odstavkom pa ta obveznost ne velja v primerih ko je bila kontrola pridobljena po prostovoljni ponudbi. Glede višine odstotka glasovalnih pravic, ki prinaša kontrolo (prevzemni prag) pa Direktiva prepušča popolno diskrecijo državam članicam. ZPre-1 v 11. členu prevzemno ponudbo definira kot javno objavljen predlog za sklenitev pogodbe, ki je naslovljen na vse imetnike vrednostnih papirjev in s sprejemom katerega je sklenjena pogodba o prodaji teh vrednostnih papirjev med prevzemnikom kot kupcem in akceptantom kot prodajalcem. Nadalje zakon loči med obligatorno in prostovoljno prevzemno ponudbo. Skladno z Direktivo je tudi pri nas obvezno dati prevzemno ponudbo ko prevzemnik pridobi določen odstotek glasovalnih pravic v ciljni družbi, tj. ko doseže prevzemni prag.
Za pravično ceno se šteje najvišja cena, ki jo ponudnik ali oseba, ki z njim deluje usklajeno, plača za iste vrednostne papirje v obdobju od 6 do 12 mesecev v obdobju pred dano obvezno prevzemno ponudbo. Določitev konkretnega časovnega obdobja je v domeni vsake države članice. V kolikor tekom trajanja prevzemne ponudbe ponudnik ali oseba, ki z njim deluje usklajeno, kupi vrednostne papirje po ceni, višji od ponujene, mora ponudnik primerno zvišati svojo ponujeno ceno, ki ni nižja od najvišje plačane. Prav tako lahko države članice sestavijo seznam okoliščin ter določijo kriterije, pod katerimi lahko pooblaščeni nadzorni organi prilagodijo pravično ceno. Vse tovrstne odločitve nadzornih organov se morajo utemeljiti in javno objaviti.
V RS je pravkar napisano urejeno v drugem odstavku 17. členu ZPre-1, ki določa, da cena v prevzemni ponudbi ne sme biti nižja od najvišje cene, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje, pri čemer je upoštevno časovno obdobje določeno na 12 mesecev pred objavo ponudbe. Prvi in tretji odstavek 17. člena pomenita izraz osnovnega načela enakega obravnavanja vseh imetnikov vrednostnih papirjev ciljne družbe. Cena ali menjalno razmerje za nadomestne vrednostne papirje v prevzemni ponudbi mora biti enako za vse vrednostne papirje posameznega razreda ali vrste vrednostnih papirjev. Nadalje se omenjeno načelo uresničuje skozi določbo tretjega odstavka 17. člena, saj je prevzemnik, če v enem letu po izteku roka za sprejem uspešne prevzemne ponudbe pridobi vrednostne papirje, po ceni, ki je višja od cene v tej ponudbi, dolžan akceptantom v denarju izplačati razliko v ceni v 8 dneh od dneva te pridobitve. Dokler tega ne stori, glasovalne pravice iz njegovih vrednostnih papirjev mirujejo in ni kreditno sposoben.
Določbe 6. člena predvidevajo bistvene informacijske in publicitetne zahteve v zvezi s prevzemno ponudbo, ki morajo biti implementirane v nacionalno zakonodajo držav članic. Prvi odstavek 6. člena določa, da se more odločitev za ponudbo nemudoma objaviti in o tem obvestiti nadzorni organ (država članica lahko od ponudnika takšno obvestitev zahteva že pred javno objavo odločitve za ponudbo). Skladno s težnjo po varstvu pravic delavcev morata upravi tako ciljne družbe kot ponudnika po javni objavi obvestiti predstavnike svojih zaposlenih oz. subisdiarno, zaposlene same.
ZPre-1 v prvem odstavku 24. člena določa, da mora prevzemnik o svoji nameri obvestiti Agencijo, poslovodstvo ciljne družbe in organ, pristojen za varstvo konkurence, ter jo še isti dan objaviti. Prevzemnik, ki doseže prevzemni prag, mora obveznost obvestitve in objave izpolniti v treh delovnih dneh od dneva, ko doseže ta prag. Drugi odstavek 24. člena je bistveno enak določbi Direktive, ki se nanaša na obvezno informiranje predstavnikov delavcev (oz. njih samih). Dodatno je v 27. členu določena enoletna prepoved dajanja nove prevzemne ponudbe, če ponudnik od svoje namere po njeni objavi odstopi, razen če za odstop pridobi soglasje Agencije. Drugi odstavek 6. člena določa, da mora ponudnik pravočasno sestaviti in javno objaviti dokument o ponudbi, ki vsebuje potrebne informacije za to, da lahko imetniki vrednostnih papirjev ciljne družbe sprejmejo odločitev o ponudbi. Pred javno objavo dokumenta o ponudbi ga ponudnik posreduje nadzornemu organu, čigar odobritev je lahko pogoj za nadaljevanje postopka (tako tudi v RS). Po javni objavi dokumenta ga morata upravi ciljne družbe in ponudnika, smiselno enako kot pri prevzemni nameri, posredovati predstavnikom svojih zaposlenih (oz. zaposlenim samim). V tretjem odstavku 6. člena so določene minimalne vsebinske zahteve, ki morajo biti zajete v dokumentu o ponudbi, države članice pa lahko določijo še dodatne potrebne podatke. Skladno z Direktivo morajo biti navedeni vsaj podatki o pogojih ponudbe, identiteti ponudnika, roku za sprejem ponudbe, financiranju ponudbe, limit, obrestna mera, pragu uspešnosti ponudbe, itd..
Prvi odstavek 7. člena prepušča določitev roka za sprejetje ponudbe državam članicam, pri čemer pa le-ta ne sme biti krajši od dveh tednov niti daljši od desetih tednov od datuma objave dokumenta o ponudbi. Ob spoštovanju načela razumnega posega prevzemne ponudbe v poslovanje ciljne družbe lahko države članice zgornjo mejo že tako široko zastavljenega obdobja še dodatno podaljšajo pod pogojem, da ponudnik svojo namero najavi vsaj dva tedna pred iztekom ponudbe. Poleg tega lahko države članice v posebnih primerih predpišejo pravila za spremembo splošnega roka oz. pooblastijo nadzorni organ za odmik od le-tega z namenom, da omogoči ciljni družbi sklic skupščine za preučitev ponudbe. Slovenski zakonodajalec je v drugem odstavku 31. člena ZPre-1 določil, da rok za sprejem prevzemne ponudbe ne sme biti krajši od 28 dni in ne daljši od 60 dni od dneva objave zadevne ponudbe, pa tudi ne daljši od končnega roka.
Države članice morajo zagotoviti javno objavo ponudbe ter javnost celotnega prevzemnega postopka z namenom preprečitve objave ali razširjanja napačnih ali zavajajočih informacij in sicer na način, ki omogoča preglednost in integriteto trga za vrednostne papirje vseh zadevnih družb. Zagotoviti je potrebno razkritje ter dostopnost vseh informacij in dokumentov iz 6. člena Direktive (prevzemna namera, dokument o ponudbi, idr.). Tudi na tem mestu Direktiva izpostavi pomen informiranja delavcev oz. njihovih predstavnikov, hkrati pa se mora omogočiti dostop do informacij imetnikom vrednostnih papirjev vsaj v tistih državah članicah, na organiziranih trgih katerih so uvrščeni vrednostni papirji ciljne družbe. Zahtevi po javni objavi informacij, povezanih s prevzemom je v ZPre-1 zadovoljeno v številnih določbah. Tako je, kot že omenjeno, nujna javna objava tako prevzemne namere kot prevzemne ponudbe, hkrati pa je na več mestih uzakonjena obveznost obveščanja predstavnikov delavcev oz. njih samih v ciljni družbi in družbi prevzemnika in omogočanja kreditiranja podjetij prevzemnika z ugodno obrestno mero.
Prvi odstavek 12. člena določa, da si lahko države članice pridržijo pravico, da od ciljnih družb, ki so registrirane na njenem ozemlju, ne zahteva uporabe določb 9. in 11. člena. Vendar pa drugi odstavek nadalje hkrati določa, da mora biti družbam, ki imajo registriran sedež na ozemlju države članice, ki ne zahteva uporabo obravnavanih členov, vseeno dana možnost za uporabo teh pravil. Družbe tako odločitev, ki je sicer preklicna, sprejmejo na skupščini po pravilih, ki veljajo za spremembo statuta. V četrtem odstavku 12. člena Direktive je določeno še t.i. pravilo vzajemnosti, skladno s katerim lahko države članice oblikujejo pravila, ki družbe, ki sicer upoštevajo pravila nevtralnosti ter spregleda, oprostijo uporabe teh pravil v primerih, ko družbe postanejo tarče prevzemne ponudbe družbe, ki ne upošteva teh istih pravil (ali njene povezane družbe). Zgoraj napisano pomeni, da lahko države članice obvežejo družbe k uporabi določb 9. in 11. člena, kar podjetjem ne daje nadaljne opcije izbire. V primeru, da jih k temu ne zavežejo, pa imajo družbe same nadaljno pravico izbire med uporabo ali neuporabo teh členov. Enako to velja tudi za pravilo vzajemnosti. Slovenski zakonodajalec je pri implementaciji teh določb glede 9. člena Direktiva izbral opcijo opt-in, glede 11. člena pa opcijo opt-out.
ZPre-1 v 48. in 49. členu ureja uveljavitev ter vsebino spregleda obrambnih mehanizmov. Kot že omenjeno, gre za implementacijo 11. člena Direktive, pri čemer v RS ne velja zahteva po uporabi teh pravil, vendar mora njihovo uporabo določiti skupščina ciljne družbe s sklepom o spremembi statuta.
Skladno z namenom zagotovitve jasnosti in dostopnosti informacij prvi odstavek 10. člen določa za zadevne družbe (iz prvega odstavka 1. člena Direktive) minimalni obseg informacij, ki jih morajo le-te objaviti v svojem letnem poročilu. Direktiva v ničemer ne posega v samo letno poročilo, saj je to urejeno v posebni računovodski direktivi. Poleg tega morajo države članice poskrbeti za to, da uprava ciljne družbe, katere vrednostni papirji so uvrščeni na organiziran trg te države, na letni skupščini delničarjev predloži obrazložitveno poročilo.
17. člen Direktive nalaga državam članicam določitev sankcij za kršitev nacionalnih določb, sprejetih v skladu z Direktivo ter ukrepov, potrebnih za njihovo izvajanje. Pri izbiri sankcij imajo države članice polno diskrecijo, zgolj s to omejitvijo, da morajo biti sprejete sankcije učinkovite, sorazmerne in odvračilne. V ZPre-1 so prepovedi in sankcije za kršitve določene v VII. poglavju. Kot prva sankcija je v 63. členu ZPre-1 predvideno mirovanje glasovalnih pravic nezakonitega prevzemnika. Tako so določeni primeri, v katerih prevzemnik, ki je dosegel prevzemni prag (oz. dodatni prevzemni prag), ne more uresničevati glasovalnih pravic iz naslova imetništva delnic z glasovalno pravico ciljne družbe. Za primer, ko je bilo prevzemniku omogočeno uresničevanje glasovalnih pravic v nasprotju s 63. členom in je bil zato sprejet sklep skupščine ciljne družbe, ki ne bi bil sprejet, če se glasovi prevzemnika ne bi upoštevali, prvi in drugi odstavek 64. člena predvidevata izpodbojno tožbo. Aktivno legitimirane so osebe, ki so po ZGD-1 upravičene vložiti izpodbojno tožbo ter tudi Agencija.
Nadalje je Agencija v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člen pristojna za izdajo dveh vrst odločb. Odloči lahko bodisi o vzpostavitvi bodisi o prenehanju mirovanja uresničevanja glasovalnih pravic. Zoper odločbo je dovoljena zahteva za sodno varstvo pri Upravnem sodišču RS. Končno sedmi odstavek 64. člen določa aktivno legitimacijo vsakega delničarja za odškodninsko tožbo zoper prevzemnika, ki je dosegel prevzemni prag, za škodo, ki jo je utrpel, ker prevzemnik ni dal prevzemne ponudbe v skladu z zakonom ali je dal prevzemno ponudbo, ki je neuspešna.
Viri:
– Direktiva 2004/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (Uradni list EU, L 124/12, 2004, objavljena 30.04.2004)
– Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006) – Zakon o prevzemih (Uradni list RS, št. 47/97)