Finančne krize in ekscesno zadolževanje: učenja iz preteklosti in trenutna realnost v Sloveniji

Članek se osredotoča na vzroke in podobnosti finančnih kriz, predvsem v kontekstu ZDA in Slovenije. Prikazuje, kako je povečano zadolževanje preko zmožnosti posameznih subjektov, vključno z državami, podjetji in gospodinjstvi, pogost sprožilec finančnih kriz. Opisuje trend povečanega zadolževanja in balonov na kapitalskih in nepremičninskih trgih, ki so pripeljali do sedanje gospodarske krize. Analiza finančnih strokovnjakov, kot sta Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart, ponazarja sistematično pogostnost finančnih kriz ter povezanost s sistemskimi bančnimi krizami. Pomembno vlogo igrajo tudi cenovni baloni na trgu nepremičnin in kapitalskih trgov, ki so se v preteklih krizah močno povečali. Prikazuje se primerjavo s preteklimi krizami, vključno s Švedsko leta 1992-1993 in Japonsko leta 1991-1998, kjer je hitro ukrepanje države pri reševanju bančnega sektorja odigralo ključno vlogo. Besedilo izpostavlja pomen razumevanja vzorcev preteklih kriz za oblikovanje politik, ki zmanjšujejo tveganje za podobne scenarije v prihodnosti. Na koncu poudarja, da poleg reševanja bančnega sektorja potrebujemo tudi stabilno in spodbudno okolje za podjetja, ki spodbuja rast in inovacije, s čimer bi dolgoročno zmanjšali verjetnost za nastanek podobnih finančnih kriz.

Finančne krize in ekscesno zadolževanje: učenja iz preteklosti in trenutna realnost v Sloveniji

Eden od pogostih vzrokov za finančne krize je pretirano zadolževanje preko zmožnosti posameznih subjektov, bodisi držav, podjetij ali gospodinjstev. Ta scenarij se ponavlja tudi v trenutni krizi, tako v ZDA kot v drugih razvitih državah. Slovenija ni izvzeta iz tega trenda.

Po letu 2005, ko se je gospodarstvo hitro razvijalo, so se podjetja in gospodinjstva začela močno zadolževati, predvsem pri domačih bankah, ki so same najemale sredstva v tujini. Med letoma 2007 in 2008 se je celotni obseg kreditov povečal s 28,3 na 33,3 milijarde evrov, pri čemer se je gospodarstvo zadolžilo za dodatne 3 milijarde, gospodinjstva pa za 1 milijardo evrov.

Hkrati je prišlo do povečanega uvoza, tako za investicijske kot za potrošne namene, kar je poslabšalo primanjkljaj v tekočem računu plačilne bilance. Ta se je povečal iz 1,6 odstotka konec leta 2006 na visokih 5,7 odstotka novembra 2008. Slovenci so se znašli v situaciji, kjer so živeli na tuj račun, financirali svoj življenjski slog z zadolževanjem v tujini. Pogoji za nastanek sedanje krize so bili praktično že vnaprej določeni.

Analiza finančnih in gospodarskih kriz kaže, da so si te krize med seboj zelo podobne. Raziskavi ekonomistov Kennetha Rogoffa in Carmen Reinhart sta dokumentirali več sto takšnih kriz v zadnjih osemsto letih, kjer so mnoge države bankrotirale zaradi nezmožnosti odplačevanja dolga. Sistematične bančne krize, obdobja, ko se delež slabih kreditov močno poveča, pa večina bančnega sistema postane nesolventnega, so prav tako pogosto povezane s temi finančnimi krizami. Rogoff in Reinhartova opozarjata, da so veliki cenovni baloni na kapitalskem in nepremičninskem trgu ter intenzivno zadolževanje države, podjetij ali gospodinjstev pogosti predhodniki sistemskih bančnih kriz.

V preteklih primerih sistemskih bančnih kriz v razvitih državah so cene nepremičnin v obdobju pred krizo drastično narasle. Podoben vzorec se je odrazil tudi v ZDA, kjer so se cene nepremičnin povečale za 80 odstotkov v obdobju šestih let pred izbruhom krize. Povečanje teh cen je bilo posledica velikega povečanja zasebnega zadolževanja. Primer ZDA med letoma 2000 in 2006 kaže, da se je dolg zasebnega sektorja skoraj podvojil, od 22 bilijonov dolarjev na 41 bilijonov dolarjev, kar predstavlja 222 odstotkov BDP. To povečanje zadolženosti so večinoma povzročila gospodinjstva in finančni sektor. ZDA so imele velik primanjkljaj v plačilni bilanci, ki se je gibljal med 5 in 6 odstotki BDP, in so ga financirale z vlaganji azijskih držav ter izvoznic nafte v ameriške vrednostne papirje.

Vključitev teh spoznanj in primerjav v razpravo o finančnih razmerah in perspektivah Slovenije omogoča boljše razumevanje vzrokov in možnih posledic trenutne gospodarske situacije v državi. Razumevanje vzorcev preteklih finančnih kriz lahko pomaga pri oblikovanju politik, ki bodo prispevale k zmanjšanju tveganja za podobne krize v prihodnosti.

V zgodovini se finančne in gospodarske krize pogosto pojavljajo s skoraj identičnimi vzroki, kot so povečano zadolževanje, ki se odraža v balonih na kapitalskem in nepremičninskem trgu. Raziskavi Kennetha Rogoffa in Carmen Reinhart razkrivata, da so finančne krize v zadnjih 50 letih povprečno povzročile padec cen nepremičnin za 35 odstotkov, cen delnic za 55 odstotkov in padec BDP za 9 odstotkov, kar je vodilo v povečanje javnega dolga za 86 odstotkov. Kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz pa vsaka nova kriza vedno znova preseneti. Zakaj se to dogaja, zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

Ekonomist Nouriel Roubini opozarja, da so vzroki za krize sicer podobni, vendar se lahko konkretni scenariji razlikujejo. Slovenija ni izjema, saj je doživela podobno povečanje zadolževanja in neracionalnih investicij kot ZDA. V obdobju napihnjenih cen delnic in nepremičnin so se izvajali številni nerazumni projekti, od gradnje avtocest do menedžerskih odkupov in špekulativnih nakupov nepremičnin. Kljub opozorilom na morebitno napihnjenost trga so podjetja in posamezniki pričakovali nadaljnjo rast vrednosti, ob predpostavki, da bo denar še naprej poceni in na voljo v neomejenih količinah.

Zlom je nastopil, ko so finančne institucije v ZDA, ki so odobravale slabe hipotekarne kredite, začele zaračunavati polne obroke ob hkratnem dvigu obrestnih mer s strani FED-a. To je privedlo do povečanja neplačnikov in izvršb, kar je sprožilo padec cen nepremičnin in postavilo banke v težave. Podoben scenarij se je odvijal tudi v Sloveniji, kjer so se ponzijevske sheme bančnih kreditov za prevzeme podjetij in druge naložbe sesule, ko so trgi izgubili vero v nadaljnjo rast vrednosti delnic.

Trenutno se soočamo s kreditnim zastojem, kjer banke neradi posojajo denar zaradi negotovosti glede kakovosti odobrenih kreditov. Kljub razpoložljivosti likvidnosti na mednarodnih trgih banke niso pripravljene tvegati. To izhaja iz negotovosti v zvezi s kakovostjo lastnega kreditnega portfelja, pričakovanji glede prihodnjega poslovanja podjetij v obdobju hude recesije ter nejasnosti glede razvoja trga nepremičnin, zaposlovanja in sposobnosti odplačevanja stanovanjskih kreditov. Izhod iz krize pogosto zahteva hitro ukrepanje države pri reševanju bančnega sektorja. Primer Švedske iz let 1992-1993 kaže, da je podržavljanje največjih bank in dokapitalizacija drugih, skupaj s sanacijo slabih kreditnih portfeljev, lahko učinkovit pristop. Nasprotno pa je Japonska v letih 1991-1998 postala najslabši primer, saj je odlašala s sanacijo slabih bančnih portfeljev. V obdobju negotovosti, ki jo prinaša kriza, pa lahko dodamo, da je nujno tudi vzpostaviti stabilno in zaupanje navdihujoče okolje za podjetja, da se spodbuja rast in inovacije, s čimer bi se dolgoročno zmanjšala verjetnost podobnih kriz v prihodnosti.