Franšizing je oblika prodaje določenega blaga, kjer je prodajalec v določenem razmerju s tem, ki mu blago dobavlja, saj od njega pridobiva predmet prodaje, poleg tega pa tudi marketinški material, opremo in tako dalje. gre torej za tesno sodelovanje, ki se močno razlikuje pod standardnega nakupa blaga in potem prodaje naprej.
Ker franšizing v slovenski zakonodaji ni pravno urejen, prav tako pa ni urejena franšizna pogodba, v praksi pa se pojavlja mnogo oblik tega razmerja, z zelo različnimi značilnostmi, je definicija franšiznega razmerja težka. Najbolje opredeljuje Evropska franšizna federacija franšizno razmerje z naslednjimi besedami:
»Franšizing je sistem trženja blaga in/ali storitev in/ali tehnologije, ki temelji na tesnem in stalnem sodelovanju med pravno in finančno ločenimi in samostojnimi podjetji, franšizorjem in posameznimi franšiziji. Pri tem franšizor daje posameznim franšizijem pravico, obenem pa nalaga dolžnost, da poslujejo v skladu s franšizorjevim konceptom.«
Franšizojemalec bo v tem razmerju uporabljal franšizodajalčevo ime ali njegovo znamko, njegovo znanje, njegove poslovne, tehnične in marketinške metode, njegovo intelektualno lastnino in druge pravice, ki iz nje izhajajo. Poleg tega bo franšizojemalec pridobil tehnično pomoč ter poslovne nasvete. Obseg in način izrabe teh pravic je odvisen od določil franšizne pogodbe.
Franšizing tako predstavlja delujoče poslovne sisteme, kjer franšizodajalec širi prodajo svojih izdelkov ali storitev prek drugih poslovnežev, ki njegove izdelke oziroma storitve prodajajo naprej – tako gre za neke vrste organizacijsko razvejano drevo poslovanja. Podjetje, oziroma posameznik, ki se je na trgu s svojim poslovnim modelom že uveljavil da možnost drugim poslovnežem na trgu, da njegov poslovni model v zameno za plačilo uporabijo.
Čeprav je mnogim neznan, je franšizing močno razširjena poslovna oblika – v Evropi obstaja 8.000 franšiznih znamk z več kot 2 milijonoma zaposlenih in skoraj 400 milijard prometa.
Najbolj pogosta poslovna modela franšizinga Klasičen model je model »product« franšizinga. Ta oblika je zasnovana tako, da gre za sodelovanje med podjetji v navpični smeri. Poudarek je na tem, da se prodaja izdelke franšizodajalca s strani franšizojemalca. Franšizojemalec s tem pridobi uveljavljeno znamko, ki že ima zagotovljene stranke, franšizodajalec pa si zagotovi prodajo svojih izdelkov in provizijo, brez, da bi moral odpirati svoje
enote poslovanja. Razlika z navadno distribucijo je v tem, da bo odnos med strankama veliko bolj povezan, franšizojemalec ne bo dobil le izdelkov, ampak tudi know how, marketing, marketinški material, nekatero opremo in tako dalje.
Druga vrsta, ki je v praksi najbolj razširjena je »business« model franšizinga. Gre za še bolj tesno sodelovanje med franšizojemalcem in franšizodajalcem, prvi dobi vse od pravice do uporabe blagovne znamke, poslovne skrivnosti, prevzame lahko delovne procese in celoten know-how, ter pridobi izključno pravico za določeno območje.
Franšizna pogodba
Posebno pozornost je treba posvetiti pogodbi o franšizingu, ki je temelj vsakega franšiznega odnosa. Gre za pogodbo, ki prav tako kot pravno razmerje franšizinga v zakonodaji Republike Slovenije ni urejeno. Gre torej za pogodbo, ki v Obligacijskem zakoniku ni posebej opisana in poimenovana, kar pomeni, da stranke lahko precej poljubno oblikujejo njeno vsebino. To pa ne pomeni, da lahko notri napišejo kar želijo, še vedno se morajo upoštevati splošna načela glede sklepanja pogodb. Vsebina pogodbe ne sme biti v neskladju z obveznimi – prisilnimi predpisi, v nasprotju z javnim redom Slovenije ali pa v nasprotju z moralo.
Vendar pa to ne predstavlja posebnih omejitev pri sklepanju pogodbe o franšizingu. Prav zaradi večje svobode strank pa toliko bolj pomembno, da se sestavi kvalitetno franšizno pogodbo, ki ureja vse aspekte franšiznega razmerja. Sicer ni možno izdelati popolnih navodil, kaj vse je treba vključiti v pogodbo, saj se franšiznih pogodb poslužujejo stranke iz zelo različnih dejavnosti in sektorjev. Vendar pa obstaja določeno število aspektov, ki so vsaki franšizni pogodbi skupni in jih je zato potrebno vedno urediti v pogodbi.
Poleg tega obstaja Kodeks Evropskega Franšiznega Združenja, kjer so zapisane glavne smernice glede franšiznega razmerja. Tudi glede na to se lahko določi nekatere glavne elemente franšizne pogodbe, ki so predstavljeni spodaj:
Preambula
Preambula vsebuje podatke o strankah, namen sklepanja pogodbe, in glavni temelji, na katerih bo sodelovanje strank temeljilo.
Razlaga pojmov
V tem delu se razloži uporabljene pojme – s tem se izognemo dvoumnosti v pogodbah in pa tudi dolgemu opisnemu pisanju v pogodbi. Če v tem seznamu določen izraz enkrat opišemo na dolgo, o ne bo več potrebno v sami pogodbi. S tem naredimo pogodbo krajšo in bolj pregledno.
Določbe glede sklenitve pogodbe
Sem spada opis postopka, kako se v sistem franšizinga stranka vključi.
Določbe glede prostorov
Poleg tega se opiše kje bo franšizojemalec svojo dejavnost opravljal, ali bo to v prostorih franšizodajalca, ali pa v svojih lastnih prostorih. Običajno je, da franšizodajalec ponudi svoje prostore, franšizojemalec pa plačuje najemnino. Vendar pa so možnosti zelo razgibane, možno je, da ima franšizojemalec svojo nepremičnino, vendar pa jo za potrebe znamke franšizodajalca, franšizodajalec uredi in opremi, tako, da ustreza standardom znamke, franšizojemalec pa mora za to plačati enkratni znesek.
Določbe glede standarda prodaje
V zvezi s tem se po navadi, da se ohranijo standardi, ki jih franšizodajalec za svoje blago želi, določi tudi, da franšizojemalec ne sme prodajati blaga izven teh določenih in urejenih prostorov, brez da prej dobi dovoljenje franšizodajalca.
Določi se videz prodajnih mest in celo oblačila prodajalcev in delavcev na prodajnem mestu.
Določi se tudi standard skrbnosti, ki ga mora pri opravljanju franšizne dejavnosti franšizojemalec upoštevati, in določilo, da s svojimi dejanji ne bo škodoval imenu in ugledu znamke franšizojemalca.
Zagotavljanje naštetih standardov lahko franšizodajalec preverja z nenapovedanimi obiski, kar se v pogodbo tudi napiše.
Določbe glede intelektualne lastnine in njene uporabe
Nadalje se določi, kako bo franšizojemalec uporabljal ime, logotipe in znamke blaga franšizojemalca. Pomembno je, da je urejeno, da lahko franšizojemalec intelektualno lastnino franšizodajalca uporablja le v zvezi s prodajanim blagom in ne v zvezi s svojim podjetjem. Nadalje se bo tu po navadi določilo, da franšizojemalec ne sme podajati licenc naprej na druge »podizvajalce«.
Poleg tega se določi, katera marketinška sredstva bo franšizojemalec zagotovil franšizojemalcu, kako bo urejeno plačilo le-tega in pa tudi, ali lahko, in če, kako, franšizojemalec sam oglašuje predmet prodaje.
Konkurenčna prepoved v času trajanja razmerja
Poleg tega se mora določiti prepoved konkurenco – to pomeni, da se določi (če je to v interesu franšizodajalca seveda), da franšizojemalec ne sme prodajati istovrstnih izdelkov drugih proizvajalcev in s tem konkururati franšizodajalcu. Enako se določi, da ne sme s konkurenčnimi podjetji sodelovati ali jim svetovati.
Nadalje je običajno, da se določi, da bo to glavna dejavnost franšizojemalca in da v izogib kršenju pogodbe za dodatne zaposlitve potrebuje privolitev franšizodajalca, drugače se bo štelo, da krši pogodbo.
Določbe o blagu
Določiti se mora način dobavljanja blaga za prodajo. Potrebna je natančna ureditev količin, časov dostave ter seveda plačil.
Določila o odgovornosti za odškodninske zahtevke
Določi se, kdo odgovarja za odškodninske zahtevke v zvezi s prodanim blagom in škodo, pa tudi katera zavarovanja mora franšizojemalec na zahtevo franšizodajalca skleniti, za zavarovanje odškodninske odgovornosti.
Določila o plačilu za franšizo
Ene izmed najpomembnejših določb so seveda določbe o »ceni« franšize – gre za prispevek za pravico do franšize- določiti je treba višino, in pa kdaj zapade v plačilo. Nadalje se določi provizija, ki jo mora franšizojemalec mesečno plačevati franšizodajalcu. Za vse prispevke se priporoča določilo zamudnih obresti.
Določila o podatkih zaupne narave
Gre za tako imenovano »Non disclosure« klavzulo, kjer se določi, da stranki pogodbe ne smeta izdati podatkov zaupne narave. Franšizojemalec bo namreč dobil veliko podatkov o podjetju franšizojemalca, pa tudi obratno, izdajanje takšnih podatkov tretjim osebam ali konkurentom pa bi lahko močno škodilo podjetjem. Treba je določiti, da prepoved razkritja zaupnih podatkov ne velja le v času franšiznega razmerja ampak tudi kasneje, po prenehanju.
Določbe o prenehanju pogodbe
V vsaki pogodbi, tudi v franšizni, je pametno določiti načine prenehanja pogodbe, in pa čas trajanja pogodbe, če gre za pogodbo za določen čas – kar bo franšizna pogodba po navadi. Določiti je treba upravičene razloge za predčasno odpoved, pa tudi kako se pogodbo pravilno odpove.
Konkurenčna prepoved po prenehanju pogodbe
Pogosto v franšizni pogodbi je določilo, ki prepoveduje, da se franšizojemalec posredno ali neposredno ukvarja s posli iz področja franšizne pogodbe. To se zdi velik poseg v pravice franšizojemalca, vendar pa so take določbe dovoljene, saj se s tem prepreči, da bi na primer franšizojemalec vzel s sabo stranke, ki jih je dobil s pomočjo franšizodajalca.
Pravo in pristojnost za reševanje sporov
V primeru spora je pametno določiti katero pravo za pogodbo velja in pa kdo bo pristojen za reševanje sporov med strankama iz te pogodbe. Pametno je to določiti predvsem takrat, ko stranki ne želita klasičnega reševanja sporov pred z zakonom določenimi sodišči, ampak želita uporabiti druge možnosti – na primer arbitražo ali mediacijo.