Kaj sploh so delovni standardi in njihov vpliv na poslovanje majhnih in srednje velikih podjetij (2. del)

Industrijski odnosi

Zaposlene v ZDA ločijo različne pogodbe (kolektivna pogodba) ali zaposlitev po želji. Po želji lahko delodajalec ali delavec brez odpovedi in brez razloga o  odpovedi tudi prekineta zaposlitev, če ne kršen zakon. Znano je, da imajo delavci prostovoljno pogodbo o zaposlitvi, razen če obstaja pogodba, ki ustvarja drugačno razmerje. Večina zaposlenih v ZDA je po volji zaposlena. Toda v primerih, ko obstaja pogodba, morajo delodajalec in zaposleni upoštevati pravila in protokole, opisane v pogodbi.

Pisne pogodbe niso potrebne. Zvezna delovna zakonodaja delodajalcem ne zahteva, da zaposlenim posredujejo določene informacije, vendar državni in lokalni zakoni lahko zahtevajo, da so nekatere informacije v pisni obliki.

Delovni čas

Zakon o poštenih delovnih standardih (FLSA) ne opredeljuje polne zaposlenosti ali zaposlitve s krajšim delovnim časom. To je stvar, ki jo določi delodajalec. Običajno se šteje, da je 40 ur na teden za polni delovni čas, medtem ko se do 30 ur na teden šteje za zaposlitev s krajšim delovnim časom v ZDA.

Zvezni zakon v ZDA ne zahteva odmorov za kosilo ali kavo, vendar ga v elektronskem kodeksu zveznih predpisov (e-CPR) ločujejo med dvema različnima vrstama odmorov:

1. obdobja počitka; ki so kratkotrajni 5–20 minut in se uporabljajo za spodbujanje učinkovitosti. Štejejo se v delovnem času.

2. obdobja obrokov. Obdobja obrokov niso delovni čas. Ne vključujejo odmorov za kavo ali odmorov za prigrizke. To so obdobja počitka, kar pomeni, da mora biti zaposleni popolnoma oproščen dolžnosti, da bi lahko jedel. Običajno je 30 minut mišljeno kot dovolj časa za obrok. Obdobje obroka se zato ne šteje za delovni čas.

Ko gre za nepooblaščeno podaljšanje dovoljenih zgoraj omenjenih odmorov, se lahko zaposlene v ZDA kaznuje.

Dopust

Zakon o poštenih delovnih standardih (FLSA) ne zahteva plačila za nedelujoči čas bodisi za počitnice, bolniške ali zvezne ali druge praznike. Te ugodnosti so stvar dogovora med delodajalcem in zaposlenim. Vendar pa je treba pri pogodbah, ki presegajo 2500 USD, dopust vključiti v tako imenovane ugodnosti.

Bolniška odsotnost

V ZDA ni zveznih zahtev za plačano bolniško odsotnost. Zakon o zdravstvenem in družinskem dopustu pa zahteva neplačano bolniško odsotnost. FMLA zagotavlja do 12 tednov neplačane odsotnosti, s potrditvijo o zaščiti delovnega mesta, v določenih zdravstvenih situacijah bodisi za zaposlenega bodisi za člana ožje družine zaposlenega. V mnogih primerih je plačani dopust lahko nadomeščen z neplačanim dopustom FMLA. Zaposleni so upravičeni do dopusta FMLA, če so pri svojem delodajalcu delali najmanj 12 mesecev in so v zadnjih 12 mesecih delali najmanj 1250 ur in delajo na lokaciji, kjer delodajalec zaposluje najmanj 50 zaposlenih (Ministrstvo za delo ZDA, 2019).

Materinska in očetovska odsotnost

Trenutno ne obstaja nacionalna zakonodaja, ki bi določala plačani porodniški dopust. Kot je navedeno zgoraj, lahko zaposleni izrabijo do 12 tednov neplačane odsotnosti z dela, zaščitenega z delom. In ko se uslužbenka vrne s porodniškega dopusta, jo je treba vrniti na enak ali enakovreden položaj pred odsotnostjo. Z enakovrednim položajem pomeni, da mora imeti delovno mesto enako plačilo, enake dajatve in ugodnosti kot položaj zaposlenega pred porodniškim dopustom. Očetje imajo po zakonu FMLA enake pravice kot matere, torej tudi 12 tednov neplačanega dopusta, zaščitenega z delom.

Iz družinskih razlogov lahko zaposleni vzame do 12 tednov neplačanega dopusta. In če zaposleni skrbi za vzdrževane družinske člane, si lahko dovoli dopust v ločenih časovnih obdobjih ali skrajša svoj delovni čas na teden ali na dan.

Prenehanje delovnega razmerja

Po želji zaposlenih pred odpuščanjem ni treba obveščati. Odpuščeni so lahko kadar koli in iz kakršnega koli razloga, če ni nezakonit, kot je diskriminacija. Vendar pogodbe o zaposlitvi vodstvenih delavcev in visoko usposobljenih posameznikov običajno vključujejo klavzulo o pravičnem prenehanju, o kateri se stranke običajno pogajajo od primera do primera (Krief, Lewis, 2012).

EVROPSKA UNIJA

EU svoje države članice zavezuje k minimalnim delovnim standardom, ki jih morajo te države izvajati, nato pa je vsaka država odvisna od tega, ali želi uveljaviti višje standarde.

V skladu z direktivami EU so delavci upravičeni do:

1. poštenih in pravičnih delovnih pogojev;

• Vsak delavec ima pravico do delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo zdravje, varnost in dostojanstvo.

• Vsak delavec ima pravico do omejitve največjega delovnega časa, do dnevnega in tedenskega počitka ter do letnega obdobja plačanega dopusta.

2. Omejitev delovnega časa;

• Povprečni delovni čas za vsakih sedem dni ne sme presegati 48 ur, vključno z nadurami

3. Odmor za počitek;

• Med delovnim časom, če je delavec v službi več kot 6 ur.

minimalni dnevni počitek;

• Vsakih 24 ur je delavec upravičen do najmanj 11 ur zaporednega počitka.

minimalni tedenski čas počitka;

• Za vsako sedemdnevno obdobje mora imeti delavec poleg 11 ur, do katerih je upravičen na dan, tudi cel dan (24 ur) počitka.

6. plačani letni dopust;

• Vsaj 4 tedne na leto

7. Starševski dopust;

• Zaposleni so upravičeni do 4 mesecev starševskega dopusta

• V skladu s pravili EU lahko osebje kadar koli vzame starševski dopust, dokler otrok ne dopolni 8 let, vendar je ta starostna meja lahko v nekaterih državah nižja, odvisno od njihove nacionalne zakonodaje

8. Dodatna zaščita v primeru nočnega dela;

• Nočni delavci v nobenem 24-urnem obdobju ne smejo opravljati težkih ali nevarnih del dlje kot 8 ur

• Nočni delavci imajo pravico do brezplačnega zdravstvenega pregleda in lahko v določenih okoliščinah nočne izmene prenesejo na dnevne (Evropska komisija, 2019).

NEMČIJA

Nemška delovna zakonodaja velja samo za vzdrževane delavce in ne za samostojne delavce. Najpomembnejša razlika med obema je stopnja odvisnosti. Zaposleni (vzdrževani delavci) opravljajo svojo dnevno delovno obveznost v organizaciji delodajalca po njegovem navodilu, svobodnjaki pa lahko svojo obveznost opravljajo celo doma ali kjer koli drugje. Tudi drugi omenjeni imajo pravico izbirati, kdaj želijo delati, in seveda izberejo vsebino svojega dela.

Industrijski odnosi

V Nemčiji mora delodajalec v pisni obliki predstaviti bistvene pogodbene pogoje in najkasneje v enem mesecu po tem, ko je delavec začel delati, mora zaposlenemu zagotoviti njegovo podpisano različico.

Delavec in delodajalec se lahko dogovorita tudi za poskusno obdobje, ki ne sme biti daljše od 6 mesecev. Zakon o odpovedi ne velja v prvih 6 mesecih zaposlitve, v obeh primerih, če so se stranke dogovorile tudi za poskusno obdobje ali če se niso.

Obstajata dve različni vrsti pogodb, ena za določen čas, druga pa za nedoločen čas. Ko se obdobje pogodbe s fiksno vrsto konča, se pogodba samodejno konča. Običajno je obdobje pogodbe za določen čas dve leti.

Delovni čas

Največji zakonski delovni teden je od ponedeljka do sobote, 8 ur na dan. Delovni dan lahko podaljšamo na 10 ur na dan, če povprečno število delovnih ur na dan ne presega 8 ur v referenčnem obdobju 6 mesecev ali 24 tednov. Delo ob nedeljah in praznikih je na splošno prepovedano. Zagotoviti je treba neprekinjen 11-urni počitek na dan.

Pravica zaposlenega do odmorov je odvisna od trajanja delovnega dne. Če delavec dela med 6 in 9 urami, je upravičen do najmanj 30-minutnega odmora. Če delavec dela dlje kot 9 ur, ima pravico do 45-minutnega odmora (Breitschwerdt, 2016).

Dopust

Predpisana minimalna pravica do dopusta je 24 delovnih dni na leto (Zvezni zakon o praznikih [Bundesurlaubsgesetz]). V tem obdobju se plača osebe še naprej izplačuje v celoti. Zaposleni si lahko tudi vzamejo proste dneve za sklenitev zakonske zveze, smrt sorodnika ali selitev.

Porodniški in starševski dopust

Šest tednov pred rokom nosečnic ni dovoljeno zaposliti, razen če izjavijo, da so pripravljene delati. Po porodu je obvezen porodniški dopust v trajanju 8 tednov, v primeru prezgodnjega poroda pa 12 tednov. Celotna odsotnost zaradi poroda je v Nemčiji plačana. Delodajalec plača razliko med rednim prejemkom ženske in prejemki države ali izvajalca zdravstvenega zavarovanja ženske. V omenjenem obdobju imajo ženske zaščito pred odpovedjo, po vrnitvi na delo pa jih je treba vrniti v položaj, v katerem so delale pred porodniškim dopustom.

Oba starša lahko uveljavljata starševski dopust, ki ga delodajalec ne plača, lahko pa zaprosita za državne prejemke. Lahko odidejo brez soglasja delodajalca in so zaščiteni pred odpovedjo. Po vrnitvi naj dobijo enako delovno mesto, kot so ga imeli prej.

V Nemčiji si lahko zaposleni vzamejo čas tudi, če skrbijo za svoje sorodnike, ki jih potrebujejo. Lahko si vzamejo kratkoročni negovalni dopust do 10 dni ali neplačani dolgotrajni dopust do šest mesecev.

Prenehanje delovnega razmerja

V Nemčiji morajo biti zaposleni opozorjeni na odpoved, razen če imajo sklenjeno pogodbo za določen čas. Obvestilo o odpovedi mora biti v pisni obliki. Veljavni odpovedni rok je naveden v pogodbi (Joppich, Neighbor, 2019). V primeru hujših kršitev obveznosti se lahko delovno razmerje s takojšnjim učinkom tudi odpove.

Da povzamem…

Delovni standardi so resnično izredno pomemben dejavnik, ki vpliva na sposobnost podjetja, da je in ostane konkurenčno. In dejstvo je da, delovni standardi, če ignoriramo ostale dejavnike, preprečujejo malim in srednje velikim podjetjem konkurenčnost na svetovnem trgu. Toda v resničnem življenju ni tako, ampak je toliko različnih dejavnikov, ki vplivajo na oboje, na konkurenčno sposobnost podjetja in življenjski standard vseh ljudi, ne samo lastnikov podjetij. Res je, da visoki delovni standardi močno prispevajo k višji kvaliteti življenja, zanimivo vprašanje pa bi bilo, če višji delovni standardi tudi prispevajo k večji produktivnosti zaposlenih? S tem vprašanjem, bi rešili dilemo do kakšne mere nam delovni standardi pomagajo oz. kje je meja, ko začnejo zavirati podjetja in posledično gospodarstvo.