KOLEKTIVNO DELOVNO PRAVO V AKTUALNI UREDITVI

delovnega razmerja, torej za sindikate in predstavniške organizacije delodajalcev, na primer na zbornice in preko njih tudi za njihove člane, torej posamezne fizične ali pravne osebe. Predmet urejanja je zeli širok in obsega predvsem številne pravice delavcev. Na primer pravico do sklepanja kolektivnih pogodb, pravico do obveščanja, posvetovanja in sodelovanja pri upravljanju delavcev, pravico do zborovanja, ustanavljanja sindikatov in pravico do stavke. Predmet kolektivnega delovnega prava urejajo mednarodni akti, na primer Direktive Evropske unije, pa tudi nekatere dvostranske mednarodne pogodbe in kreditne pogodbe. V internem pravu države urejajo ta vprašanja Ustava, posamezni zakoni, podzakonski pravni viri, predvsem pa kolektivne pogodbe, ki so kot posebni pravni akti značilnost delovnega prava.

Kolektivno delovno pravo imenujemo tudi avtonomno pravo, ker se stranke samostojno odločajo za urejanje in izvajanje pravic s tega področja. Vendar je njihova avtonomnost omejena s prisilnimi predpisi, ki jih stranke kolektivnih delovnih razmerij morajo upoštevati. Avtonomija strank se predvsem nanaša na pravico zbiranja, pravico do sodelovanja pri upravljanju in do posvetovanja, pravico do sklepanja kolektivnih pogodb, pravici do industrijskih akcij in pravici do hipotekarnega kredita.

Kolektivno delovno pravo delimo na materialno in procesno kolektivno delovno pravo. Materialno kolektivno delovno pravo ureja vsebino kolektivnih delovnih razmerij, in sicer pravice, obveznosti, odgovornosti, pravna razmerja in interese oseb tega razmerja ter nastanek in prenehanje kolektivnih delovnih razmerij. Procesno kolektivno delovno pravo obsega tisto skupino pravnih pravil v kreditni skupnosti vseh pravil kolektivnega delovnega prava, ki urejajo pristojnosti, organe in procesna pravila v postopku uveljavljanja pravic iz kolektivnih delovnih razmerij.

Pojem kolektivno delovno pravo je na splošno sprejet v številnih državah, pa tudi v mednarodnih organizacijah. Tako na primer ta pojem naveden v virih, ki razlagajo in komentirajo Direktive Evropske Unije. Po nemškem pravu pojem kolektivno delovno pravo zajema tarifne (kolektivne) pogodbe, zakonsko urejenih pravic in obveznosti delodajalca in osebja v obratih, zakonodajo s področja invalidnosti, dela na domu in pravic delavcev do soupravljanja. 

KRATEK PREGLED RAZVOJA KOLEKTIVNEGA DELOVNEGA PRAVA

Za nastanek in razvoj kolektivnega delovnega prava je med drugim značilno, da se je z razvojem materialno pravnih norm in urejanja kolektivnega delovnega prava pokazala tudi potreba po sprejemu in uveljavljanju posebnih procesnih institutov in norm. V začetku industrializacije je zaradi slabih delovnih razmer, v katerih so delavci opravljali delo, prihajalo do pogostih sporov med delavci in delodajalci. Spori so se reševali s tako imenovanimi kolektivnimi akcijami delavcev, ki so potekale v začetnem obdobju le na konflikten način, pozneje z dogovarjanjem. Bistveni premik in napredek v razvoju kolektivnega delovnega prava je nastal z možnostmi ustanavljanja sindikatov, torej s prenehanjem njihove prepovedi. Razna združenja delavcev, predvsem sindikati, so imeli bistveno vlogo pri nastajanju avtonomnih pravnih norm, in sicer kolektivnih pogodb. Zaradi potreb po dogovarjanju in mirnih načinih reševanja sporov so se prav na področju kolektivnih delovnih sporov bolj kot pri reševanju individualnih delovnih sporov razvili takšni načini reševanja sporov, kot so mediacija, konciliacija in arbitraža.  Predvsem skandinavske države so razvile vrsto organov in načinov za mirno reševanje sporov.  

KOLEKTIVNE POGODBE

Kolektivne pogodbe so po našem pravu avtonomni, pisno sklenjeni dvostranski pravni akti mešanega pravnega značaja, ki jih za določen ali nedoločen čas sklenejo predstavniške organizacije delavcev in delodajalcev, lahko tudi posamezni delodajalci ali skupine delavcev, s katerimi se v obligacijskem delu v določenem obsegu dogovorijo o pravnih razmerjih med strankami kolektivne pogodbe in o podlagah za urejanje individualnih delovnih razmerij, v posebnih delih kolektivne pogodbe pa lahko bolj podrobno uredijo posamezna vprašanja, ki so predmet kolektivne pogodbe. Za veljavnost kolektivne pogodbe je bistvena njena objava.

Posamezni podčrtani elementi navedene definicije pomenijo:

Avtonomnostpri sklepanju kolektivne pogodbe pomeni, da se stranke samostojno in svobodno odločijo za njihovo sklenitev in tudi za oblikovanje njihove vsebine. Pri vsebini so stranke omejene z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Avtonomnost strank kolektivne pogodbe izhaja iz številnih mednarodnih norm, Ustave in posameznih zakonov. Tako na primer načelo avtonomnosti izhaja iz 76. člena Ustave – sindikalna svoboda.  

Pisnost kolektivne pogodbe je obvezna. Tako je določeno v 8. členu ZKolP. Postavlja se vprašanje, ali je kolektivna pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, neveljavna ali nična. Ker kolektivno delovno pravo ne daje odgovora na vprašanje pravnih posledic ob pomanjkanju obličnosti kolektivne pogodbe, je treba uporabiti določbe OZ. Iz 86. člena OZ izhaja, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Ker zakon izrecno določa pisnost kolektivne pogodbe, pomeni pomanjkanje pisnosti njeno ničnost.

Kolektivna pogodba je dvostranski pravni akt, kar pomeni, da ga na vsaki strani – delodajalski in delojemalski – sklenejo predstavniške organizacije teh strank kolektivne pogodbe. Izjemoma so stranke tudi posamezni delodajalci (pri podjetniški kolektivni pogodbi).

Mešan pravni značaj kolektivnih pogodbpomeni, da so ti pravni akti sestavljeni iz dveh bistvenih delov: iz obligacijskega (prvi odstavek 3. člena ZKolP) in normativnega dela (drugi odstavek navedenega člena). Kolektivna pogodba je torej v enem in istem aktu obligacijska pogodba in pravna norma. To je posebnost KP. Kolektivne pogodbe so torej pravni akti posebne vrste (sui generis), so pravni akti s posebnim in mešanim pravnim značajem. Obligacijski del je pogodba / dogovor med strankami kolektivna pogodba o njeni sklenitvi, začetku in trajanju veljavnosti, izvrševanju – izpolnitvena obveznost, o sprejemanju sprememb in dopolnitev, odstopu od pogodbe/odpovedi pogodbe, mirnem reševanju medsebojnih sporov in podobno. V primeru spora je obligacijski del treba presojati in razlagati predvsem po posebnih normah delovnega prava, ki urejajo kolektivna delovna razmerja. Normativni del je, kot pove že pojem, pravna norma, je torej pravna podlaga za urejanje individualnih delovnih razmerij, predvsem za sklepanje pogodbe o zaposlitvi. Za razlago tega dela kolektivnih pogodb se uporabljajo enaka načela oziroma merila kot pri razlagi vseh norm, torej od jezikovne, logične, zgodovinske razlage do vseh drugih razlag, ki so splošno znane pri razlagi pravnih norm. Kolektivne pogodbe so pravne norme s posebnimi značilnostmi. Ne sprejema jih zakonodajno telo, temveč predstavniške organizacije obeh strani delovnega razmerja, ki so za to pooblaščene v zakonu. Kolektivna pogodba je lahko sklenjena za določen ali nedoločen čas.  Če je sklenjena za določen čas, njena veljavnost poteče s potekom časa. Kolektivna pogodba, ki je sklenjena za nedoločen čas, preneha s sporazumom ali odpovedjo. Objava kolektivne pogodbe je bistvena za njeno veljavnost. Brez ustrezne objave pravna norma ne more veljati. To velja tudi za kolektivne pogodbe, ki so tudi pravne norme in nimajo samo značaja pogodbe. Običajno so splošne kolektivne pogodbe in kolektivne pogodbe dejavnosti objavljene v Uradnem listu. Stranke se v kolektivni pogodbi tudi dogovorijo, kdaj kolektivna pogodba začne veljati in v katerem obdobju se uporablja, v katerem času torej velja. Enako velja tudi za podpis kolektivne pogodbe. Če je katera od strank ni podpisala, kolektivna pogodba za njo ne velja, ker podpis seveda pomeni soglasje volj strank kolektivne pogodbe za njeno sklenitev in za dogovor o njeni vsebini, ki je podpisana in objavljena. Posebnosti kolektivnih pogodb se predvsem nanašajo na stranke, predmet urejanja, veljavnost in na hierarhijo teh pravnih aktov. Te posebnosti so obravnavane v nadaljevanju. 

Elementi kolektivnih pogodb

Predmet ozirom vsebina kolektivnih pogodb je posebej urejena v obligacijskem in posebej v normativnem delu kolektivnih pogodb. 

Številne kolektivne pogodbe vseh ravni imajo v obligacijskem delu vsebino, ki obravnava: krajevno, stvarno, osebno in časovno veljavnost kolektivnih pogodb, pozitivno (dolžnost izpolnjevati kolektivnih pogodb) in negativno izvedbeno dolžnost (izogibanje dejanjem, ki bi nasprotovala izvrševanju pogodbe), spremembe oziroma dopolnitve kolektivne pogodbe, sklenitev nove kolektivne pogodbe, prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe (potek časa, odstop, odpoved), reševanje sporov in začetek uporabe. Spori v zvezi s kolektivne pogodbe so pravni spori – spori o pravici ali interesni – ekonomski spori. Ekonomski / interesni spori se rešujejo z mirnimi sredstvi (poravnava, posredovanje, mirjenje, obrestna mera, arbitraža), pravni spori pretežno pred delovnimi sodišči.

Veljavnost kolektivne pogodbe

Časovno lahko kolektivna pogodba velja za določen ali nedoločen čas. V prvem primeru kolektivna pogodba preneha veljati z iztekom časa, za katerega je sklenjena.  To pomeni, da rok začne teči naslednji dan po objavi. Osebna – subjektivna veljavnost pomeni, da kolektivna pogodba zavezuje stranke te pogodbe, torej osebe, ki so jo sklenile in podpisale in stranke, ki so k njej pozneje pristopile. Osebna veljavnost se v bistvu nanaša na stranke obligacijskega dela KP. Takšna razlaga pojma »osebna veljavnost« temelji na vsebini  9. in 10. člena ZKolP. Navedene osebe pa ne zavezuje samo obligacijski del, temveč tudi normativni del kolektivne pogodbe. Splošna veljavnost kolektivne pogodbe je opredeljena v prvem odstavku 11. člena ZKolP. Pomeni, da kolektivna pogodba velja za vse delavce pri določenem delodajalcu, za katerega pogodba velja, ne glede na članstvo delavcev v sindikatu, če je kolektivno pogodbo sklenil eden ali več reprezentativnih sindikatov. Reprezentativnost (najmanj enega) sindikata je torej pogoj za splošno veljavnost kolektivne pogodbe pri določenem delodajalcu ali delodajalcih.

Ta pojem pomeni, da se veljavnost celotne kolektivne pogodbe ali njenega dela razširi na vse delodajalce v dejavnosti ali dejavnostih, za katere je sklenjena kolektivna pogodba. Minister o tem odloči na predlog ene od strank kolektivne pogodbe, pod pogojem, da je kolektivna pogodba ene ali več dejavnosti sklenil eden ali več reprezentativnih sindikatov in eno ali več reprezentativnih združenj delodajalcev. Minister odloči o razširitvi s sklepom, ki ga je treba objaviti v Uradnem listu RS (13. člen ZKolP). Zakon tudi določa, kdaj preneha razširjena veljavnost kolektivne pogodbe (14. člen).

V teoriji in praksi je uporabljen tudi pojem »stvarna veljavnost« kolektivnih pogodb, kar pa ni zakonski pojem.Če je osebna veljavnost vezana da določene v 10. členu ZKolP navedene osebe, stvarna veljavnost dejansko pomeni objektivno veljavnost. Gre torej za vprašanje obsega delovanja kolektivne pogodbe kot norme. V stvarnem smislu kolektivna pogodba velja za stranke (sklenitelji in podpisniki obeh strani), predvsem pa za delavce določenih združenj delodajalcev ali posameznih delodajalcev. Osebna in stvarna veljavnost kolektivne pogodbe se torej deloma prekrivata pri skleniteljih in »pristopnikih« h kolektivni pogodbi. Zaradi avtonomije strank, ki je urejena v kogentni določbi prvega odstavka 10. člena ZKolP, stranke KP njene veljavnosti ne morejo določiti za celotno dejavnost, torej tudi za delodajalce, ki niso člani delodajalskega združenja, ki je podpisalo kolektivno pogodbo. Načelo »inter partes« velja za obligacijske dele kolektivnih pogodb. Načelo »erga omnes« pa v kolektivnih pravnih normah v načelu ne velja, ker je za to načelo tipično, da določena norma ali akt deluje za vse osebe. Krog oseb, na katere delujejo oziroma veljajo norme kolektivnega delovnega prava pa je vedno omejen z vrsto kolektivne pogodbe. Še pri splošnih kolektivna pogodba je omejen krog oseb za katere veljajo (na primer splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo ali splošna kolektivna pogodba za javni sektor), saj ne veljajo za vse fizične in pravne osebe. Krajevna veljavnost kolektivne pogodbe v glavnem označuje geografsko področje, na katerem norma velja. Na primer veljavnost za vso državo na določenem področju delovnih razmerij (na primer v javni upravi), lahko pa se ta veljavnost nanaša na manjša območja, na primer pri kolketivni pogodbi dejavnosti ali podjetniških kolektivnih pogodbah.  

Tožbeni zahtevek v osebnem in stvarnem smislu je v zvezi z veljavnostjo kolektivnih pogodb obravnavan v posebnem poglavju.

Hierarhija kolektivnih pogodb

Ta pojem ureja predvsem 5. člen ZKolP. Po prvem odstavku velja načelo, da se lahko delodajalci, za katere velja kolektivna pogodba, pri sklepanju KP na ožji ravni dogovorijo o pravicah in delovnih pogojih, ki so za delavce ugodnejši (načelo večjih ugodnosti).

Načelo večjih ugodnosti ne velja samo za kolektivne pogodbe, temveč tudi za splošne akte delodajalca v razmerju do zakona in kolektivne pogodbe. Tako je v tretjem odstavku 10. člena ZDR-1 določeno, da lahko splošni akt uredi pravice delavcev le tako, da so te ugodnejše od tistega, kar je določeno v zakonu oziroma kolektivni pogodbi.

V konkretnih primerih – v delovnih sporih – je po prej navedenih splošnih načelih, če je sporna pravna podlaga, treba uporabiti normo (kolektivno pogodbo), ki je za delavca ugodnejša. Ne gre torej za razlago v korist delavca zato, ker je šibkejša stranka, saj bi s takšno razlago bila kršena načela enakopravnosti strank v sporih, temveč zato, ker takšno razlago dopušča zakon ali kolektivna pogodba. V času veljavnosti ZDR se je pred VS RS v individualnih delovnih sporih postavilo vprašanje razmerja med kolektivnimi pogodbami, ki so bile sprejete pred začetkom veljavnosti ZDR, in določbami tega zakona. Vprašanje je bilo, ali uporabiti ZDR ali določbe kolektivne pogodbe, če te niso bile usklajene z ZDR.

Prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe

V večini kolektivnih pogodb je določeno, da veljajo od naslednjega dne po objavi v Uradnem listu pa do določenega datuma. Pri poteku časa je treba upoštevati že navedeno načelo o štetju rokov, če je veljavnost dogovorjena v mesecih ali letih. Pomembna je določba tretjega odstavka 111. člena ZPP, ki določa štetje rokov, ki so določeni po mesecih ali po letih.

Sporazum o prenehanju veljavnosti kolektivne pogodbe je dogovor, pogodba. Torej ga je treba v načelu presojati kot vsako drugo pogodbo, na primer glede soglasja volje, pisnosti, izpodbojnosti in podobno. Kolektivno delovno pravo teh institutov podrobno ali sploh ne ureja, zato je na podlagi določbe drugega odstavka 1. člena ZKolP treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, na primer o obliki pogodbe, o napakah volje, o neveljavnosti pogodb: ničnost, izpodbojnost in podobno kako do kredita.

Za odpoved kolektivne pogodbe je značilno, da mora biti pri tem upoštevan odpovedni rok. Ta je lahko določen v kolektivni pogodbi, če ni tako, znaša odpovedni rok šest mesecev. Za pojem »odpoved« je značilno, da se uporablja in nanaša na trajna obligacijska razmerja, na primer za odpoved pravici, trajnega obligacijskega razmerja, kredit, zastaranju in podobno.

KOLEKTIVNI DELOVNI SPORI

Kolektivni delovni spor je spor med strankami kolektivnih delovnih razmerij ali osebami, ki jim je priznan položaj stranke, katerega predmet je kolektivna pravica, obveznost, pravno razmerje ali interes, ki ga stranke lahko rešijo po posebnem postopku na miren način, s posredovanjem tretje stranke, ali pred sodiščem, in v katerem delujejo posebni organi. 

Vrste kolektivnih delovnih sporov

Kolektivne delovne spore delimo na spore o:

– pravici,

– obveznosti,

– pravnem razmerju in na

– spore o (ekonomskem) interesu.

Spore torej delimo na dve bistveni skupini: na spore o pravici ali pravne/legalne spore in na spore o interesu ali ekonomske spore. Bistvena razlika med obema vrstama sporov je, da pri pravnih sporih obstaja pravna podlaga za odločanje, v interesnih sporih je pa (še) ni.

V pravu držav z dolgoletnim pravnim izročilom urejanja kolektivnih delovnih razmerij in načinov reševanja kolektivnih delovnih sporov, je taka delitev splošno sprejeta. Tako delitev kolektivnih delovnih sporov pozna tudi naše pravo, s posebnostjo, da je spore obeh vrst mogoče reševati na enake načine.

V spore o pravici ali pravne/legalne spore razvrščamo prve tri navedene skupine sporov, torej spore, katerih predmet je pravica, obveznost ali pravno razmerje. V zvezi z razlago navedenih treh pojmov ni bistvene razlike med delovnimi in civilnimi spori. Bistvena razlika med individualnimi in kolektivnimi delovnimi spori je seveda v strankah in predmetu spora.

Predmet spora

V individualnem delovnem sporu je predmet spora vedno individualna pravica, obveznost ali pravno razmerje. Zato ni kolektivni delovni spor tisti spor, v katerem večje število delavcev v eni tožbi zahteva od istega delodajalca plačilo razlike plače ali drugih denarnih terjatev. V takih primerih je predmet spora individualna pravica in je zato ni mogoče uveljavljati v kolektivnem delovnem sporu. V praksi delovnih sodišč se večkrat postavi vprašanje, ali je določen spor po njegovi pravni naravi individualen ali kolektivni delovni spor. Velja tako imenovana objektivna teorija – merilo. Naravo spora je torej treba presojati po predmetu spora, ne pa po strankah, ki v njem sodelujejo. Tu se postavljata še dve vprašanji: sposobnost biti stranka ali je njegov predmet tak, da gre za kolektivni spor. Vprašanji nista le teoretični, ker značilnosti enih in drugih sporov (individualnih in kolektivnih) pomenijo tudi različen postopek, različne možne odločitve, njihove pravne posledice in podobno. 

Predmet spora je tudi v kolektivnih delovnih sporih osrednja točka spora. Predmet spora je pravica, obveznost, pravno razmerje ali interes. Za mirne načine reševanja spora (razen arbitraže) je tipično, da je lahko predmet dogovora / poravnave tudi mimo ali čez (v tožbi) postavljeni zahtevek za odobritev kredita. V zvezi s predmetom spora/spornim predmetom/tožbenim zahtevkomse tudi v kolektivnih delovnih sporih srečamo z enakimi tožbenimi zahtevki kot v individualnih delovnih sporih ali civilnih sporih. Tožbeni zahtevek je torej lahko dajatven, ugotovitven in/ali oblikovalen. Dajatven je izrek, ko po drugem odstavku navedenega člena delovno sodišče naloži udeležencu izpolnitev določene obveznosti.

Ugotovitven je izrek (prej zahtevek v predlogu) v primeru, ko delovno sodišče ugotovi veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnost kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami, neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom ali kolektivno pogodbo.  Izrek je oblikovalen (enako velja za zahtevek v predlogu) v primerih, ko delovno sodišče delno ali v celoti razveljavi oziroma odpravi splošni akt delodajalca ali posamični akt. Oblikovalen je izrek tudi tedaj, ko delovno sodišče s sklepom deloma ali v celoti nadomesti sporni akt. Posebnost te določbe je dvojna. Sodišče samo določi vsebino akta, torej je »zakonodajalec« pri splošnem aktu delodajalca. Druga posebnost pa je, da v glavni stvari odloči s sklepom, ne z odločbo (sodbo).

Veljavnost in izvrševanje kolektivne pogodbe

Pojem veljavnost kolektivne pogodbe je mogoče razlagati v osebnem (subjektivnem) in stvarnem (objektivnem) smislu. V osebnem smislu se tožbeni zahtevek nanaša predvsem na sposobnost strank za sklepanje kolektivne pogodbe in s tem povezano veljavnost kolektivne pogodbe. Veljavnost kolektivne pogodbe bi se na primer lahko izpodbijala zato, ker posamezna stranka kolektivne pogodbe ni imela sposobnosti biti stranka pri sklenitvi pogodbe (sklenitelj kolektivne pogodbe) oziroma ker pozneje k njej ni mogla pravno veljavno pristopiti (»pristopnik« h kolektivni pogodbi, o tem več v točki). Za osebno veljavnost je bistveno, za katere delavce oziroma druge osebe velja kolektivna pogodba. V stvarnem smislu se izpodbijanje veljavnosti kolektivne pogodbe nanaša na njen predmet, pa tudi na krajevno, stvarno, osebno in časovno veljavnost kolektivne pogodbe. Pri krajevni veljavnosti gre za območje (na primer država kot celota) ali dejavnost (kolektivna pogodba dejavnosti) ali delodajalca, za katero/katerega kolektivna pogodba velja. Stvarna veljavnost se nanaša na krog delodajalcev, za katere kolektivna pogodba velja. Za časovno veljavnost je bistven čas veljavnosti kolektivne pogodbe, torej čas od njene sklenitve oziroma začetka veljavnosti do prenehanja veljavnosti.

Pojem izvrševanje kolektivne pogodbe pomeni obveznosti in pravice strank kolektivne pogodbe, da njene določbe izvršujejo tako, kot je bilo dogovorjeno v njenem obligacijskem delu (med strankami) ali v normativnem delu (izvrševanje pravic delavcev, za katere kolektivna pogodba velja). Obligacijski del kolektivne pogodbe je dogovor med njenimi strankami. Kolektivna pogodba se lahko ne izvršuje s tem, da je katera od pogodbenih strank sploh ne izvršuje, je ne izvršuje pravočasno, pravilno ali jo izvršuje v nasprotju z njegovim namenom. Normativni del kolektivne pogodbe se ne izvršuje ali je kršen, če stranke ne izvršujejo obveznosti, ki so jih prevzele do posameznih delavcev (kršitev ali neizpolnjevanje individualne pravice) ali skupine delavcev (kršitev ali neizpolnjevanje kolektivne pravice).

Skladnost kolektivne pogodbe

Predmet spora je lahko:

–  skladnost kolektivne pogodbe z zakonom,

–  medsebojna skladnost kolektivnih pogodb,

–  skladnost splošnega akta delodajalca z zakonom in/ali s kolektivno pogodbo.

O presoji skladnosti kolektivne pogodbe z zakonom je treba razpravljati na dva načina: z vidika kogentnih določb zakonov in z vidika skladnosti kolektivnih pogodb z besedili zakonov. Kolektivne pogodbe ne smejo drugače urediti tistih vprašanj, ki so v zakonih prisilnega značaja. Nekaj časa je bilo sporno, ali so v teh primerih pristojna odločati delovna sodišča, ali pa gre za tvarino, o kateri lahko odloča le Ustavno sodišče.

Pomembna je tudi določba drugega odstavka 5. člena ZKolP, ki pravi, da se ne glede na določbo prejšnjega odstavka pod pogoji, ki so določeni v kolektivni pogodbi na širši ravni, s kolektivno pogodbo na nižji ravni določijo tudi pravice in delovni pogoji, ki so za delavce drugačni ali manj ugodni. Ta člen ureja izjemo od pravila. To po splošnih pravnih načelih pomeni, da jo je treba ozko in strogo razlagati.

Zakonitost stavke in drugih industrijskih akcij Zakonodaja pojma druge industrijske akcije ni opredelila, ni tudi navedla, katere so posamezne industrijske akcije. Dejansko enako je ravnala tudi sodna praksa, ki je (večkrat zmotno) vse industrijske akcije obravnavala kot stavke, čeprav niso imele značilnosti / elementov iz pravne definicije po prvem odstavku 1. člena ZStk. Tudi pravna teorija ravna v večini primerov približno enako.