Moja podjetniška pot MOOM d.o.o. – Kako pravilno pripravim račun ter obračunam DDV?

V prejšnji objavi MOOM sem naslovila začetek poslovanja, razvili smo celotno idejo oz. koncept, kako bi moja podjetniška pot dejansko zaživela, sedaj pa se je treba lotiti že konkretnega poslovanja. Podjetniki se srečujejo z velikim številom ovir oz. problemov, za katere mnogi sploh ne vedo, kako bi se jih lotili. Na žalost ni nekega priročnika v katerem bi bilo pojasnjeno vse potrebno znanje za uspešno poslovanje. Podjetniki si zato pomagajo z raznimi blogi, članki in drugimi ponudniki informacij. Na eVem točkah naj bi se dalo dobiti tudi kar nekaj informacij ampak vprašanje na koga oseba naleti. Nekateri z veseljem pomagajo in delijo znanje, spet drugi pa ne.

Tako mora podjetnik narediti raziskavo glede prav vsakega dela poslovanja podjetja, še posebno glede priprave vse potrebne administracije/dokumentacije. Del tega so sigurno računi in njihova priprava. V nadaljevanju tega dela tako predstavim, kaj vse mora vsebovati račun. Seveda pa ko se začnejo kopičiti računi in s tem prihodki, pride tudi do večjih obveznosti do države. Ena izmed teh je sigurno plačevanje DDV – davka na dodano vrednost. Pa da se najprej lotimo računa:

Kako mora izgledati račun?

Račun, ki ga izstavite stranki mora vsebovati naslednje:

1. datum izdaje računa,
2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa,
3. identifikacijsko številko za DDV, pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali storitev,
4. identifikacijsko številko za DDV kupca oz. naročnika, pod katero je kupec ali naročnik prejel dobavo blaga ali storitev, za katero je dolžan plačati DDV, ali je prejel dobavo v skladu s 46. členom ZDDV-1,
5. ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali naročnika,
6. količino in vrsto dobavljenega blaga oz. obseg in vrsto opravljenih storitev,
7. datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oz. končana, ali datum, ko je bilo opravljeno predplačilo, če se ta datum lahko določi in je različen od datuma izdaje računa,
8. davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji oz. na katero se nanaša oprostitev, ceno na enoto brez DDV ter kakršna koli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto,
9. stopnjo DDV,

1. znesek DDV, razen v primerih, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ZDDV-1 izključuje ta podatek. (FURS, 2019)

Če podjetje ni zavezano k plačevanju DDV, mora biti na računu navedena tudi veljavno odločba Direktive Sveta 2006/112/ES oz. ustrezni člen ZDDV-1, ki prikazuje, da je opravljena storitev/dobava oproščena plačevanja DDV.

Kaj sploh je DDV?

DDV je oblika prometnega davka, kjer se blago oz. storitve obdavčujejo v vseh fazah procesa torej od proizvajalca, drugega proizvajalca, trgovca, ponudnika storitev, itd. In na koncu do končnega potrošnika. Stopnja DDV v Sloveniji je 22%, razen za določene storitve oz. blago, kjer je ta stopnja znižana na 9,5%.

Kdo vse mora plačevati DDV?

Z registracijo podjetja, podjetje še ne postane zavezanec za DDV to se zgodi šele ko davčna uprava Republike Slovenije izda odločbo za identifikacijo za DDV. Kdaj pa se to zgodi?

1. PROSTOVOLJNO

Če podjetje pridobi s tem, da postane zavezanec za DDV se kar samo vključi v sistem obračunavanja DDV. To naredi, da dostavi na DURS izpolnjen obrazec DDV-P2 ali elektronsko (preko sistemov eVem oz. eDavkov) ali pa da se ta obrazec fizično pošlje na davčno upravo.

• OBVEZNO

Nekatera podjetja ne pridobijo prav ničesar z vključitvijo v sistem DDV, za nekatere to pravzaprav predstavlja problem, ki se mu na vsak način poskušajo izogniti. Ampak žal, ko se promet podjetja približa 50.000 EUR (pri 50.000 EUR je že prepozno) je zavezanost k obračunavanju DDV-ja obvezna. Postopek je enak kot zgoraj opisan s pošiljanjem DDV-P2 obrazca za identifikacijo DDV.

Ker pa kot omenjeno nekaterim podjetjem ‘škoduje’ obračunavanje DDV-ja se mnogi poslužujejo praks, da ob dosegu 50.000 EUR preprosto svoje podjetje zaprejo in odprejo novega (večinoma se taki primeri pojavljajo pri sp-jevcih). Pri tem je treba paziti, da ustanovitelji  s.p.-jev niso t.i. povezane osebe.

• OBVEZNO – EU POSLOVANJE

Če pa podjetje izdaja ali prejema račune od podjetje iz ene od drugih članic EU, pa mora to podjetje ponovno zaprositi za posebno DDV številko, ki se uporablja izključno za te namene.

Pri primerih za obvezno identifikacijo za DDV (zgoraj pod 2. ter 3. točko) ne smemo pozabiti, da je treba identifikacijo opraviti preden pride do DDV obdavčljivih dejavnosti. Sepravi pri 2. primeru preden presežemo 50.000 EUR prometa oz. pri tretji točki preden izdamo ali prejmemo račun od podjetja iz druge države članice EU.

Ko podjetje postane identificirano za DDV, pridobi potrdilo o identifikaciji ter kratico SI pred svojo davčno številko.

Sem zavezanec za DDV – kaj sedaj?

Ko podjetje postane zavezanec za DDV je treba v svoje račune začeti vključevati tudi na začetku ležeče prikazane točke: 3., 4., 5.,8.,9., ter 10 (prikazano zgoraj). Prinese pa tudi dodatno računovodsko delo. Večina podjetnikov na začetku za svoje poslovanje uporablja določene računovodske sisteme, ki močno olajšajo računovodski del poslovanja. Omenjeni tudi kar precej pomagajo pri mesečnem ali trimesečnem oddajanju DDV obračunov. Vedno pridejo problemi, ampak vsaj ne rabite porabit toliko časa, da sami pripravite vsa poročila/obračune ampak vam jih program sam. Računovodja/računovodkinjo prosite za pomoč le na letni bazi za pomoč pri pripravi letnih poročil.

Torej, kako omenjeni sistemi pomagajo pri DDV-ju. Ko vpisujete račune, vam le-ti sami ponudijo možnost, da izberete, koliko je pri določenem računu znesek DDV-ja oz. vpišete stopnjo in le-ta vam sam izračuna znesek DDV. Tukaj moramo ločiti vhodni in izhodni DDV (prikazano spodaj).

1. VHODNI DDV

Vhodni DDV je tisti DDV, ki ga plačamo mi za produkte/storitve, ki jih potrebujemo za svoje poslovanje.

• IZHODNI DDV

Izhodni DDV pa je tisti DDV, ki ga mi zaračunamo svojim strankam.

• RAZLIKA MED IZHODNIM IN VHODNIM DDV

Na mesečnem obračunu DDV, ki nam ga računovodski program pripravi sam, je prikazana razlika med izhodnim DDV-jem, torej zneskom, ki so ga nam plačale stranke ter med vhodnim DDV-jem, torej zneskom, ki smo ga mi plačali za storitve/produkte potrebne za naše poslovanje.

• Če je vhodni DDV < izhodni DDV, plačamo državi razliko;
• Če pa je vhodni DDV > izhodni DDV, pa nam država vrne razliko.

Primer MOOM d.o.o.:

Za poslovanje podjetja MOOM d.o.o. sem nujno potrebovala računalnik. Kupila sem računalnik za 1000 EUR + DDV, ki je po stopnji 22% znašal 220 EUR.

Vhodni DDV: 220 EUR

V istem davčnem obdobju sem prodala 2 produkta:

Majica – 61 EUR (od tega 22% DDV = 11 EUR)

Plašč – 305 EUR (od tega 22% DDV = 55 EUR)

Izhodni DDV: 66 EUR

Razlika Izhodni DDV (66 EUR)- Vhodni DDV (220 EUR) = – 154 EUR

Torej mi bo za to davčno obdobje država vrnila 154 EUR, saj sem plačala več DDV kot sem ga prejela.

Ko vam torej program prikaže obračun DDV-ja za določeno obdobje, le-to preglejte, če vse štima, na to pa vse skupaj oddate v program eDavki.

Kako DDV deluje v Evropski Uniji?

Kar se tiče obračunanja DDV pri poslovanju na območju EU, se davek plača v članici, v kateri končni potrošnik porabi blago. Vsaka država sama določi stopnjo DDV, pri tem pa je treba upoštevati, da splošna stopnja ne sme biti nižja od 15%, medtem ko znižana stopnja za DDV ne sme biti nižja od 5% vrednosti produkta/storitve – prikazano spodaj.

Obstajajo pa tudi posebne stopnje za DDV v državah članicah. Te so bile mišljene za omogočanje lažjega prehoda leta 1993, ko je začel veljati notranji trg in naj bi se počasi ukinile. Sicer pa so to:

• Dodatno znižana stopnja (nižja od 5%),
• Ničelna stopnja (potrošnik ne plača DDV, torej ni izhodnega DDV, ampak podjetju se vseeno vrne znesek vhodnega DDV),
• Prehodna (t.i. vmesna) stopnja (za omejene izdelke).