MOOM d.o.o. – Opis postopka o zaposlovanju novih delavcev, da lahko uspešno nadaljujete svoje poslovanje z dodatnim članom 3. del

Mnogi se razlike med bruto-bruto, bruto ter neto plačo sploh ne zavedajo oz. delavci pogosto mislijo, da je strošek za delodajalca pač tisto, kar oni dobijo. Kot smo ugotovili v prejšnjem članku temu seveda ni tako. Se pa mnogi pritožujejo nad visoko obdavčenostjo slovenskega dela, ki predstavlja kar velik strošek in pravzaprav breme za podjetnike. Mnoge le-ta tudi zavira, da bi bili konkurenčni v primerjavi s konkurenco v tujini. Namreč, država naj bi bila tista, ki bi prav podjetnikom omogočila, da so konkurenčni, je pa res, da nižanje davkov pomeni tudi manjšo socialno država tako da se morajo prebivalci sami odločiti, kaj jim je ljubše ter kaj bi raje imeli.

Življenjski standard v državi je izredno in vedno bolj odvisen od konkurenčnosti njegovih podjetij. A kolikor je rast države odvisna od inovacij posameznikov ter malih in srednje velikih podjetij, sta omenjeni dve še bolj odvisni od tega, kaj jim vlada ponuja. To pomeni, da MSP ne morejo izvajati inovacij in biti konkurenčni, če jim vlada to onemogoči. “/../ V okolju, v katerem se morajo podjetja nenehno izboljševati, da bi se spoprijela z grožnjo vedno večjega števila konkurentov, lahko neuspeh uprave, dela ali vlade, da se spopade z izzivom, pomeni katastrofo za podjetja . ” (Dollar, Wolff, 1993).

Ključni dejavnik, ki malim in srednje velikim podjetjem daje konkurenčno prednost, je njihova matična država. Čeprav podjetja opravljajo vse več dejavnosti zunaj svojega sedeža, globalizacija konkurence ne izniči vloge domačega naroda, ampak preprosto spremeni njegov značaj. Res je, da so določene države veliko bolj zaželene kot druge kot domovanje za konkurenco v panogi. Domača baza je tam, kjer je zastavljena strategija, poteka temeljni razvoj izdelkov in procesov ter prebivajo bistvene in lastniške veščine. (Porter, 1991) In da ne omenjam, da so majhna in srednje velika podjetja, ne korporacije, gonilna sila inovacij in so običajno tista, ki v mnogih državah nimajo baz, torej če država, v kateri imajo sedež in ima zapletene standarde glede preprostega “poslovanja”, na katerega v večini vplivajo davki, podjetja na koncu ne morejo ostati konkurenčna in ne morejo slediti svojim svetovnim konkurentom.

Iz tega razloga se v državah, ki so veliko bolj privlačne za podjetnike / lastnike podjetij, je celoten postopek t.i. day-to-day poslovanja veliko lažji, učinkovitejši in, da ne omenjamo, ne pomeni zapravljanja časa, kot v državah, ki niso kot privlačna za podjetnike / lastnike podjetij. Glede na poročila “Doing business” iz leta 2019 je razvrstitev držav po enostavnosti poslovanja naslednja;

OBDAVČENOST DELA

Vedno lahko slišimo ljudi, ki se pritožujejo, da so plače prenizke in zakaj naš delodajalec ne zaposli več ljudi, vendar se nikoli ne vprašamo, kakšni so dejanski stroški enega zaposlenega. Stroški enega zaposlenega so različni v vsaki državi in odstopanja v višini plače so lahko precej velika. Če pa se osredotočimo na Slovenijo, lahko vidimo, da povprečni stroški zaposlenega tukaj znašajo okoli 2.041,35 € mesečno. Težava se pokaže, ko so stroški dela z vsemi davki za podjetje previsoki in jih v primerjavi s konkurenti v drugih državah preprosto ne zmorejo. Zato se v mnogih primerih nažalost odločijo, da bodo svoje dejavnosti preselili v drugo okrožje. V nadaljevanju predstavim dve merili obdavčenosti dela: davčno obremenitev t.i. tax wedge ter mejno stopnjo dohodnine.

TAX WEDGE i.e. davčna obremenitev

Davčno obremenitev predstavlja razlika med povprečnimi skupnimi stroški dela za delodajalca ter neto plačo delavca, izraženo kot odstotek stroškov dela.

Visoka davčna obremenitev draži delovno silo, zaradi česar delodajalci niso pripravljeni plačati tako visokih cen za svoje delavce, zlasti ker so v drugih državah, kjer delujejo njihovi konkurenti, stroški dela veliko nižji. To prispeva k odhodu podjetjem kot tudi dobro izobraženim posameznikom iz naše države;

1. Prvič, ker lahko podjetja v drugih državah znižajo stroške dela, bodo seveda odšla in

2. Drugič, naši izobraženi posamezniki bodo zapustili Slovenijo, saj lahko za svoje delo zaslužijo veliko več denarja v tujini, kjer je njihovo delo nižje obdavčeno.

Seveda razumemo namen naše države, ki izvaja visoke socialne prispevke in visoke skupne davke, da bi zmanjšala problem neenakosti. In res, naša vlada v zvezi s tem dobro dela, skupaj s Češko je Slovenija uvrščena na najnižjo razporeditev dohodkovne neenakosti v letu 2017. (Eurostat, 2019) Kljub temu menimo, da s tem, ko preveč usmerjamo v nizko neenakost, Slovenija upada glede mednarodne konkurenčnosti. Sploh, ker mnogim deluje, da davčne obremenitve niso več za podporo sociali ampak nekako lenobi.

MEJNA STOPNJA DOHODNINE

Poleg tega je tu še vpliv mejnih stopenj dohodnine na splošno konkurenčnost države. Ob primerjavi omenjenih je Slovenija ‘zmagovalka’ v Evropi.

Večina držav ima pričakovano progresivno strukturo dohodnine. To pomeni, da se davčna stopnja, ki jo plačujejo posamezniki, povečuje, ko oseba zasluži višje zneske. Najvišja stopnja dohodnine se uporablja za delež dohodka, ki spada v najvišji davčni razred. Če ima država pet davčnih razredov z najvišjo stopnjo dohodnine 50 odstotkov na pragu 1 milijona evrov, to pomeni, da bi bil vsak nadaljnji evro dohodka nad milijon evrov obdavčen s 50 odstotki. Visoke mejne davčne stopnje posledično dražijo dodatno delo in vodijo do tega, da se posamezniki odločijo, da bodo ostali na manj produktivnih položajih, ali pa preprosto ne bodo več delali. In ko visoke davčne stopnje povečajo stroške dela, to vpliva na zmanjšanje opravljenih ur, kar zmanjša količino proizvodnje v gospodarstvu.

Različne države imajo različne politike obdavčitve dela, kar ima posledično različne učinke. Zgoraj omenjena davčna obremenitev t.i. tax wedge se med državami OECD precej razlikuje. Od 7,0% v Čilu se giblje do 52,2% v Belgiji. Slovenija je na 8. mestu z obremenitvijo v višini 43,6% stroškov dela.

Za ponazoritev si oglejmo, kako ti podatki delujejo v praksi. Povprečni mesečni strošek dela za slovenskega delodajalca na povprečnega delavca znaša 2.041,35 EUR, kar na letni ravni znaša 24.496,24 EUR. Kot omenjeno, predstavlja slovenski tax wedge  43,6% stroškov dela, zato znašajo davki za povprečnega slovenskega delavca 10.680,36 EUR letno in mu ostane 13.815,9 EUR neto plače.

Za primerjavo Slovenije z TOP 5 državami glede davčne obremenitve + Islandije (zaradi majhnosti) in BDP na prebivalca, je prikazano v spodnji tabeli. Jasno je razvidno, da imajo omenjene države BDP na prebivalca precej višji kot Slovenija.

Podobno razporeditev podatkov dobimo pri primerjavi mejne stopnje dohodnine – spodaj;

Da zaključim bi povdarila, da imamo v Sloveniji veliko izjemno pozitivnih in stvari vrednih omembe ter hvale;

1. Med državami članicami EU imamo skupaj s Češko najnižje razmerje med porazdelitvijo dohodkovne neenakosti;

2. Naš izobraževalni sistem je javen in zelo kvaliteten. Univerza v Ljubljani je na 26. mestu univerzitetne lestvice EECA ( Evropa in Srednja Azija);

3. Naš javni zdravstveni sistem je dostopen vsem in tudi dobre kakovosti; in

4. Slovenija se je po indeksu blaginje Legatum uvrstila na 27. mesto.

Imamo pa še kar nekaj prostora za rast – enako kot vsi. Nižja obdavčitev dela bi sigurno pripomogla k večji gospodarski rasti in večjemu deležu tujih investicij ter seveda bi močno pripomogla k obdržanju izobraženih mladih Slovencev.