(1) Ne dobite kredita na banki?
(2) Potrebujete posojilo ali kredit za nadaljnje poslovanje podjetja? (3) Poslujete nemoteno in imate ustrezno zavarovanje?
PNC Naložbe (Podjetniški Naložbeni Center) nudi sekundarne podjetniške finančne vire, posojila in kredite za podjetja ter samostojne podjetnike od 1.000 pa do 30.000 EUR za obdobje od 1 pa do 3 let.
Več info na: G: 070 304 304, E: info@pnc.si, W: www.pnc.si.
Vsak delovnik med 9 in 17 uro

Aljoša Tomaž: »Brez kreditiranja ne bo rasti in tudi ne izhoda iz krize«

ekonomist

Aljoša Tomaž je skoraj trideset let delal v bančništvu, bil je tudi predsednik uprave Abanke in glavni izvršni direktor KD banke. Osem mesecev po upokojitvi se je vrnil v upravni odbor KD Group, kjer je kot glavni izvršni direktor pristojen za program finančnega in organizacijskega prestrukturiranja družbe. Opozarja, da je slaba banka bistveno dražja in manj učinkovita rešitev od neposredne kapitalske okrepitve bank, da se tujina čudi, ker smo pustili propasti ves gradbeni sektor, da bi bilo marsikatero podjetje mogoče rešiti pred stečajem, če bi bile banke in vlada manj anemične, pa tudi, da mora država ohraniti svoj stabilni finančni sistem, saj se je prav v tej krizi pokazalo, da tuje banke in podružnice tujih bank med prvimi zmanjšajo obseg kreditiranja.

Recesija se je z obrobja EU razširila na jedro: Francija je v recesijo že vstopila, pa tudi Nemčija se spopada z resnim upadanjem gospodarske rasti. Politiki očitno ne sprejemajo pravih rešitev za izhod iz krize. Kako naprej?

Na to vprašanje je še najbolje odgovoril ameriški ekonomist Joseph Stiglitz. Pravi namreč, da do ponovne rasti ne bo prišlo, dokler ne ustvarimo novega povpraševanja. Srečujemo se s hitrim povečevanjem produktivnosti, staranjem prebivalstva in vedno večjimi socialnimi potrebami prebivalstva, zaradi česar nastajajo strukturni problemi proračuna, po drugi strani pa ni novih delovnih mest. Dokler se ne pojavijo nove industrije, novo povpraševanje, bo krizo zelo težko preseči. Svetovno gospodarstvo danes vlečejo naprej predvsem t. i. BRIC ekonomije, torej Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska. Njihove naložbe, zlasti v infrastrukturo, ustvarjajo dodatno povpraševanje. To lahko poganja izvozno usmerjene razvite ekonomije, kot je nemška, vprašanje pa je, ali lahko poganja ves razviti svet. Ko gre za Slovenijo, se strinjam z oceno ekonomista Velimirja Boleta. Pravi namreč, da bo kriza pri nas trajala še vsaj tri do štiri leta, pa še to pod pogojem, da bomo imeli učinkovito vlado, ki bo sprejela pametne reforme.

Vlada napoveduje, da bo proračunski primanjkljaj v prihodnjem letu spravila pod maastrichtsko mejo treh odstotkov BDP-ja. Je to realno? Pa tudi, zakaj tako hiteti? Ali ne bi bila pametnejša počasnejša dinamika, ki ne bi terjala tako ostrih varčevalnih rezov?

Močno dvomim, da ta cilj lahko doseže samo s stiskanjem javne porabe. Brez gospodarske rasti ne bo šlo, pri čemer so obeti za rast slabi. Domači analitiki za prihodnje leto napovedujejo 0,6-odstotni padec gospodarske rasti, tuji analitiki pa 2,6-odstotnega. Ne razumem, zakaj je šla vlada v znižanje davka na dobiček podjetij. Očitno se nihče v vladi ni zavedal, da ta ukrep velja za nazaj. Zaradi tega je letošnji proračun prikrajšan za dvesto milijonov evrov, toliko manj davka so namreč podjetja plačala za preteklo leto. Mislim, da se niso zavedali vpliva znižanja davčne stopnje na odložene davke v bilancah bank. Po moji oceni bo zaradi tega potreba po dodatni kapitalizaciji bank za blizu sto milijonov večja. Brez teh napak bi bil letošnji proračunski primanjkljaj nižji.

Zdi se, da je slovensko gospodarstvo v totalnem razsulu. Je ta slika točna?

Realni sektor, z izjemo gradbeništva, dela dobro, upam si trditi, da je na ravni razvitega dela EU. Naša največja problema sta likvidnost in bančni sektor. Se je pa bati, da bo slovenski izvozni sektor delal slabše zaradi padanja naročil in rasti v Nemčiji. Za servisiranje nacionalne ekonomije je ključen denarni tok, ta pa je pri nas pozitiven. Kljub krizi imamo pozitivno plačilno bilanco, pa tudi razmeroma nizek delež javnega dolga v bruto domačem proizvodu, zato vsaj po teoriji ne bi smeli imeti težav z zadolževanjem. Razlog za vse dražje zadolževanje torej ni, statično gledano, v stanju naših javnih financ, temveč v nesposobnosti sprejemanja reform za odpravo strukturnih problemov proračuna in posledično političnem tveganju. Naš glavni problem je nesposobnost upravljanja države. Poleg tega ocenjujem, da sta realni in bančni sektor prisiljena v prehitro odplačevanje dolgov. Hiter umik depozitov države iz bank, zadolževanje države pri bankah in hitro zmanjševanje sekundarnih virov financiranja, predvsem iz bank v tuji lasti, bistveno omejuje možnosti kreditiranja podjetij.

Strinjam se z oceno Velimirja Boleta, da bo kriza pri nas trajala še vsaj tri do štiri leta, pa še to pod pogojem, da bomo imeli učinkovito vlado, ki bo sprejemala pametne reforme.

Še v začetku lanskega leta je obseg slabih terjatev v slovenskem bančnem sistemu znašal 7,6 odstotka, danes pa znaša že skoraj 12 odstotkov. Zakaj se pri nas slabe terjatve še kar povečujejo, v območju evra pa se zmanjšujejo?

Da bi razumeli, zakaj se to dogaja, se moramo vprašati o temeljnih značilnostih te krize. Paul Krugman pravi, da do gospodarske rasti ne more priti, dokler se ne spremeni način financiranja, ki je doslej temeljil pretežno na dolžniškem kapitalu. Kako to doseči? Možnosti je več: državna intervencija, iskanje kapitala na trgu, pa tudi spreminjanje tveganih bančnih naložb v kapital. Slovenija ni naredila nič od tega. Zaradi demografskih sprememb imamo strukturne probleme proračuna, hkrati pa nas tare kreditni krč. Samo v prvih osmih mesecih letošnjega leta so banke od podjetij in prebivalstva pobrale več kot pol milijarde evrov, kar zbuja skrb, saj brez kreditiranja ne bo gospodarske rasti in tudi ne izhoda iz krize. Slovenija se je ob izbruhu krize srečala s tremi problemi. Prvi je bil, da je iz finančnega sektorja od oktobra 2008 do maja 2009 odteklo 2,5 milijarde evrov. Pahorjeva vlada je zato ravnala pravilno, ko se je zadolžila in ta denar deponirala v bančni sektor. Drug ključni problem je bil močan padec naročil. Vlada je sprejela selektivne ukrepe, da je omilila padec zaposlovanja. Tretji problem je bil padec zaupanja, kar je vlada reševala z garancijskimi shemami za podjetja. Po zaslugi Lahovnikovega boja proti tajkunom je vlada s shemami preveč mečkala. Toda po osmih mesecih so sheme vendarle prinesle rezultate. To je tudi razlog, da pri nas padca kreditne aktivnosti nismo imeli vse do leta 2010. Takrat je sledil drugi val krize, ko so se težave finančnega sektorja prenesle v realni sektor. Centralna banka je prehitro zahtevala dvig kapitalske ustreznosti bank. Evropska bančna agencija je začela pritiskati šele v začetku letošnjega leta in torej ni bilo razloga, da je Banka Slovenije tako hitela. Bankam bi lahko dala nekaj več časa za prilagoditev. Ker banke niso mogle dobiti dodatnega kapitala, so bile prisiljene zmanjšati kreditno aktivnost. To pa je vodilo v začaran krog. Banke niso spremljale podjetij, so pa zahtevale vračilo že najetih kreditov, in če podjetja kreditov niso mogla vrniti, so jih banke spravile v stečaj, s čimer so si še povečale obseg slabih terjatev, s tem pa tudi potrebo po dodatnem kapitalu. Ker do dodatnega kapitala niso mogle priti, so še bolj skrčile kreditiranje. Tretja faza krize, ki smo jo sprožili izključno po lastni krivdi, se je začela s padcem pokojninske reforme na referendumu, nadaljevala pa z nepremišljenimi izjavami vladajočih politikov, ki so prispevale k dvigu cene zadolževanja države in bank. Pred kratkim sem govoril z direktorjem ene od tujih bank pri nas. Povedal mi je, da so ga takrat, ko je prišlo do izjav, da je naša država na robu bankrota, poklicali na sedež banke in ga vprašali, koliko časa potrebuje, da banko v Sloveniji zapre, in koliko bo to stalo. Kapital je plah in vsaka nerodna izjava ga lahko odžene. Danes smo v četrti fazi krize, ko je naša temeljna težava zagotavljanje likvidnosti. Opravka imamo z umikom tujih bank, predvsem z umikom financiranja teh bank od matičnih hiš. Reiffeisen banka je napovedala tako rekoč popoln umik iz Slovenije, od večine tujih hčerinskih bank ali podružnic v Sloveniji se zahteva, da te t. i. koeficient posojila-depoziti iz nekdanjega razmerja ena proti štiri spremenijo v razmerje ena proti 1,1. Zaradi tega je iz slovenskega bančnega sistema v razmeroma kratkem obdobju izpuhtelo 2,7 milijarde evrov. Prav v tej krizi se je pokazalo, kako pomembno je, da država ohrani svoj stabilni finančni sistem, saj se tuje banke in podružnice tujih bank v krizi med prvimi začnejo umikati. Estonija in Latvija sta banke razprodali tujcem, kar se jima je v krizi maščevalo z močnim padcem gospodarske rasti, visoko stopnjo brezposelnosti in težavami z likvidnostjo. Upamo lahko samo, da bo ministrstvo za finance denar, ki si ga je nedavno izposodilo v ZDA, deponiralo doma in ne kje v tujini. Ni namreč vseeno, kje ima ta denar, sploh ker je v zelo kratkem obdobju prek financiranja države, z umikom depozitov države za pokrivanje tekočih obveznosti proračuna in z umikom tujih virov iz bančnega sektorja odteklo skoraj šest milijard evrov. Teh ni bilo moč uporabiti za kreditiranje gospodarstva in prebivalstva. Še dobro, da je bančni sektor vse to sploh preživel! Reševalo ga je odprto okno do sredstev Evropske centralne banke.

Pri nas so banke v krizo vstopile povsem nepripravljene …

Res je, predvsem pa se niso pravočasno ustrezno organizirale za obravnavo problematičnih naložb. Njihova pripravljenost aktivno se lotiti prestrukturiranja podjetij, tudi skozi začasno spremembo problematičnih kreditov v kapital, je bila in je še vedno zelo nizka. Tudi zato se problematične naložbe povečujejo. Popolnoma drugače je bilo v začetku 90. let. Takrat je na primer Banka Koper kar 28 podjetjem kredite spremenila v kapital in doslej ji je uspelo pokriti celoten strošek tega ukrepa, saj je prodala skoraj vsa podjetja, razen Cimosa. Tako je Banka Koper ohranila na tisoče delovnih mest. Žal banke v sedanji krizi niso ravnale tako. Prevzele so mentaliteto investicijskih bank, sodelovanje med njimi pri reševanju problematičnih naložb in podjetij je bilo slabo, zaupanje pa nizko. Zaradi tega so propadla mnoga podjetja, ki bi jih še bilo mogoče prestrukturirati in rešiti. Banke si pri tem krivdo delijo z vlado. Pri nas nismo imeli prav nobene državne intervencije. Včasih je država jamčila za posle gradbenih podjetij v Libiji, Iraku, Egiptu. Danes pa noče več prevzeti političnega tveganja. V tujini se čudijo, kako smo lahko pustili propasti celoten gradbeni sektor. Poglejte v Avstrijo. Tam je gradbeno podjetje Strabag sanirala in pred propadom rešila država.

Tisti, ki pravijo, da je bil padec gradbeništva nujen, ker da je bil ta sektor tako ali tako močno predimenzioniran, torej ne vedo, o čem govorijo?

Na vrhuncu konjunkture je obseg gradbenih del resda znašal dobrih 2,5 milijarde evrov. Toda treba je vedeti, da tudi v normalnih razmerah obseg gradbenih del pri nas znaša 1,5 milijarde. Ne rečem, da bi SCT ali Primorje lahko preživela v takem obsegu kot pred krizo. Trdim pa, da bi ju bilo mogoče prestrukturirati in rešiti in da bi to bilo cenejše od stečaja. Gradbeništvo je visoko tehnološka panoga. Če pustiš propasti celotno panogo, izgubiš kritično maso znanja, pa tudi blagovno znamko. Danes v Sloveniji nimamo več gradbenega podjetja, ki bi bilo sposobno zgraditi na primer Fabianijev most.

Argument vlade je, da ni božiček, ki bi delil darila.

Banke in vlada bi morale aktivno reševati problematične naložbe. Poglejte Primorje. Ta gradbeni velikan je imel pred stečajem za 140 milijonov evrov nedokončane proizvodnje in za približno 2,4 milijarde že podpisanih pogodb za nova naročila. Zmanjkalo mu je okoli 20 milijonov. Če bi mu banke odobrile 20-milijonski kredit za obratna sredstva, bi iz ustvarjenega denarnega toka lahko servisiral zapadle obveznosti in preživel. Toda banke tega niso storile, pa tudi vlada ga ni hotela minimalno dokapitalizirati. Primorje so raje poslali v stečaj. Izguba za bančni sektor je zaradi tega veliko večja, kot bi bila, če bi banke in morda tudi država Primorje kapitalsko okrepile. Tudi socialni stroški države najbrž niso nepomembni. Lani smo z ekipo mednarodnih strokovnjakov na pobudo Združenja bank Slovenije pripravili model, po katerem bi se banke lotile reševanja nasedlih naložb, toda ko smo poskusili s prvim, drugim, tretjim podjetjem, je zadeva padla v vodo. Naša ideja je bila, da bi se banke povezale in ustanovile posebna podjetja, tako imenovane SPV-je (angl. special purpose vehicles), kamor bi prenesle delnice problematičnih podjetij, posojila pa bi ostala pri bankah. Nato bi banke upravljanje in prestrukturiranje teh podjetij zaupale posebnim, za to kvalificiranim podjetjem oz. upravljavcem. Njihova naloga bi bila postaviti podjetja na noge in jih pripraviti za prodajo. Ne gre torej za to, da bi podjetja ohranili v domači lasti. Ključno je, da se podjetja ne prodajajo na vrat na nos, ampak šele, ko se jim skozi proces sanacije dvigne tržna vrednost in ko bi za to obstajale tržne možnosti. Ne pa tako kot zdaj, ko se želi prodati vse, od podjetij do zemljišč, čeprav so zaradi krize cene najnižje. Naši zamisli so bili naklonjeni tako Agencija za trg vrednostnih papirjev kot tudi Banka Slovenije in Pahorjeva vlada, banke pa se zanj niso ogrele.

Zakaj ne? Ali zato, ker so po tihem računale na darežljivost države prek slabe banke, kamor bi v zameno za gotovino ali vsaj za državne obveznice pospravile vso svojo navlako?

Po mojem so banke naši zamisli nasprotovale, ker so zasledovale zgolj lastne, parcialne interese. NLB kot banka z največjim tržnim deležem bi morala dajati zgled vsem ostalim bankam, pri čemer naj dodam, da NLB ni bila vedno glavna ovira. Zdaj slišim, da naša zamisel znova postaja aktualna. Domnevam da zato, ker si banke ne morejo privoščiti poslabševanja terjatev. Ker nimajo možnosti za dokapitalizacijo, se morajo kapitalsko okrepiti zlasti tako, da začnejo poslovati z dobičkom.

Saj NLB po zadnjih podatkih izkazuje dobiček. Kako ji je to uspelo?

Tako, da je začela na trgu z diskontom odkupovati lastne obveznice. S padcem bonitetne ocene je padla cena vrednostnih papirjev NLB. Če NLB svoje papirje odkupi na trgu po nekoliko nižji ceni, s tem ustvari dobiček v knjigovodski vrednosti. V sedanji situaciji je to pametna poteza, v prihodnosti pa se zna maščevati.

Vladajoči politiki grozijo, da bo Slovenija prisiljena zaprositi za zunanjo finančno pomoč, če ne bodo pravočasno sprejete reforme, tudi prenos slabih bančnih terjatev na slabo banko.

Nobena mednarodna institucija od nas ne terja, da bančni sektor saniramo prek slabe banke. Nasprotno. Mednarodni denarni sklad je izdelal analizo možnih načinov sanacije bančnega sektorja in ugotovil, da je slaba banka najslabša možna rešitev. Irci priznavajo, da so s slabo banko naredili napako in da danes bančnega sistema ne bi več reševali na tako drag način. Edino, kar mednarodne institucije zahtevajo, je, da sistemske banke do konca letošnjega leta prvovrsten kapital spravijo na devet odstotkov in da odpravimo vzroke za kreditni krč. Kako pa naj to naredimo, nam nihče ne zapoveduje.

Banke in vlada bi morale aktivno reševati problematične naložbe. Poglejte Primorje. Če bi mu banke odobrile 20-milijonski kredit za obratna sredstva, bi iz ustvarjenega denarnega toka lahko servisiral zapadle obveznosti in preživel.

Kreditni krč ni samo slovenska težava, občutijo ga povsod po Evropi, res pa je, da je pri nas veliko hujši.

Drži. Kreditni krč po zadnjih anketah občuti med 15 in 20 odstotkov vseh slovenskih podjetij, v gradbeništvu pa celo med 40 in 50 odstotkov podjetij. Treba ga je čim prej odpraviti, saj močno ovira zagon gospodarske rasti.

Toda ali ni pričakovanje vlade, da se bo kreditni krč sprostil s čiščenjem bančnih bilanc prek slabe banke, naivno? Na Irskem so slabo banko uvedli pred dvema letoma, pa je še danes padec kreditov večji kot v Sloveniji.

Ni čisto tako. Če država prek slabe banke odkupi slabe terjatve po knjigovodski vrednosti, pa najsi bo z gotovino ali z obveznicami, s tem banko posredno dokapitalizira. Če izvede odkup slabih terjatev po realni vrednosti, pa mora banko še dokapitalizirati. V obeh primerih preide reševanje slabe naložbe oz. prestrukturiranja podjetja na državo. Iz domačih izkušenj iz 90. let in iz tujih izkušenj izhaja, da je država tu manj učinkovita, kot pa če se tega lotijo banke. Za sanacijo bančnega sistema prek slabe banke je po zakonu predvidenih pet milijard evrov, za dokapitalizacijo pa bi po izračunu Agencije za upravljanje kapitalskih naložb potrebovali največ 1,2 milijarde evrov; po moji oceni bi zadoščalo še manj, le približno 800 milijonov evrov. Če bomo tri največje banke v državi, se pravi NLB, NKBM in Abanko, uradno poslali v sanacijo oziroma bomo njihove slabe terjatve reševali prek slabe banke, bodo prišle pod zelo strog režim Evropske komisije, kar lahko pomeni tudi, da bodo prisiljene krepko zmanjšati obseg svojega poslovanja. Vsekakor pa morajo biti ukrepi za odpravo kreditnega krča hitri, hitro moramo rešiti likvidnostne probleme bank, ki dodatno omejujejo kreditiranje podjetij in prebivalstva. Mimogrede, ob takšnem likvidnostnem problemu, kot ga imamo pri nas, bi morala vlada načrpati čim več sredstev tam, kjer jih lahko. Zato ne razumem obotavljanja vlade glede TEŠ. Za ta projekt so na voljo sredstva Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj in konzorcija komercialnih bank, ki pa smo jih doslej le delno načrpali. Če bomo še malo mečkali in država ne bo dala poroštva, bomo zamudili vse roke in s tem tudi vse že zagotovljene kredite, ki bi jih dobili po zelo ugodni obrestni meri, kar bi bilo ob likvidnostni suši izjemno kratkovidno. Obseg kreditov, ki ni bil načrpan, je skoraj enak obsegu padca kreditov gospodarstvu v letošnjem letu.

V Evropi imajo izkušnje s slabo banko Švedska, Finska, Irska in Španija. Vse štiri slabe banke so bile ustanovljene predvsem zaradi odkupa terjatev, povezanih z nasedlimi stanovanjskimi projekti. Slabe banke se torej ustanavljajo ob zlomu nepremičninskega trga, tega pa pri nas nismo doživeli. Že samo zato se zdi, da je ideja o slabi banki zgrešena.

Ustanovitev slabe banke je smiselna samo v primerih, ko je kapital banke nič, blizu nič ali negativen, saj sicer z odkupom slabih terjatev povečate vrednost naložbe tudi zasebnim lastnikom bank. Treba je vedeti, da banke danes niso v takšnem položaju, kot so bile v začetku 90. let. Takrat so bile insolventne, danes pa niso. Zadošča, da jih država dokapitalizira in s tem poveča svoj lastniški delež v njih. Zasebnim lastnikom, ki ne želijo sodelovati pri dokapitalizaciji, se tako razredči lastniški delež.

Če je jasno, da je slaba banka bistveno dražja rešitev, v čigavem interesu je torej, da se skuša na vsak način uveljaviti?

Ne vem. Morda je v ozadju želja vladajoče elite po centralnem upravljanju premoženja. Imam občutek, da vlada sledi lastni začrtani poti in je alternativne rešitve ne zanimajo. Ne posluša mnenj domače strokovne javnosti. Morda se zanaša na mnenje tujih svetovalcev, pri čemer bi se morala zavedati, da takšni svetovalci delajo najprej v lastno korist.

Izkušnje Švedske in Irske kažejo, da slaba banka težko posluje brez izgube. To je mogoče le pod pogojem, da slaba banka nasedle nepremičninske projekte od bank odkupuje z dovolj velikim, vsaj 50-odstotnim diskontom. Prenizek diskont bi namreč pomenil zavestno pretakanje denarja od davkoplačevalcev k lastnikom bank. Problem je, da je zakonska določba glede cene odkupa precej ohlapna, saj govori o »odražanju realne dolgoročne ekonomske vrednosti«. Bi morali sprejeti podzakonski akt, v katerem bi uradno opredelili najvišje cene, po katerih bi slaba banka odkupovala nepremičnine?

Če nekaj odkupite po zelo nizki vrednosti, ne morete imeti izgube. Problem se začne pri prestrukturiranju podjetij. Če bi odkupili terjatve do Primorja, te so zavarovane z zemljišči, bi ta zemljišča lahko prodali, lahko pa bi na njih nekaj zgradili in iz tega potegnili dobiček. Bistveno je, kako se lotiš slabe terjatve. V začetku 90. let, ko sem bil v NLB, smo za vodjo problematičnih naložb izbrali finančnika iz Iskre, ker se je odlično spoznal na prestrukturiranje podjetij. Kadre je torej treba iskati v realnem sektorju. Večkrat pravim, in pri tem zavestno malo pretiravam, da bankam danes ne vladajo uprave, temveč službe za uravnavanje tveganj. V teh službah so pretežno mladi, ki podjetij še nikoli niso videli od blizu. Zanima jih samo novo tveganje, gledano skozi bilanco podjetja in možna zavarovanja, na minimizacijo izgub sploh ne gledajo, ne gledajo možnosti prestrukturiranja. Res pa je, da so tu pritiski različnih institucij veliki. Skoraj nihče si nič več ne upa prevzeti tveganj. Bančništva pa brez prevzemanja tveganj ni. Preprosto in enostavno: prevzemanje in uravnavanje tveganj – to je bančništvo!

Bi bilo pametno, da bi kot odprta ekonomija ohranili neki državni delež v podjetjih, bankah in zavarovalnicah? Singapur ima dva milijona prebivalcev, njegovo gospodarstvo je izjemno odprto in konkurenčno, pa ima kljub temu močan državni sektor in mu ne pade na pamet, da bi ga razprodal, pri nas pa se minister za finance Janez Šušteršič sredi krize zavzema za to, da država proda celoten delež v NLB.

Sam državnega deleža v NLB ne bi prodajal, sploh pa ne v krizi, ko so cene najnižje. Veliko pametneje je, da država banko sanira, da jo torej kapitalsko, pa tudi kadrovsko okrepi. Evforija s prodajo vsega je posledica pomanjkanja idej pri upravljanju podjetij. Pri nas imamo akutno pomanjkanje vizij. Tudi v bankah. Ne vemo, kaj želimo biti čez tri do pet let. Gotovo je smiselno, da v lasti države ostane ključna infrastruktura, pa tudi jedro bančnega in zavarovalniškega sistema. Po eni strani zato, ker nam to zagotavlja, da prihranki ostanejo v državi, po drugi strani pa zato, ker nam to zagotavlja visoko stopnjo neodvisnosti. Dejstvo je, da so nacionalne ustanove praviloma odgovornejše do nacionalnega gospodarstva in prebivalstva, saj so odvisne od prostora, v katerem delujejo dolgoročno. Drugega nimajo, praviloma ga bolje razumejo, saj je konec koncev bančništvo lokalen posel.