Ali je za pridobitev kredita res ključnega pomena bančna obrestna mera oz. kaj naredijo podjetja, če ne dobijo na banki posojila?

Večina malih podjetji se prej ali slej v svojem poslovnem procesu potegujejo za pridobitev bančnega kredita, ker se jim je poslovanje dvignilo na taki nivo, da potrebujejo dodatne finančne vire za nemoteno poslovanje. Ko se podjetju poveča promet in tudi velikost podjetja, prej ali slej se tudi roki plačil podaljšajo, tako da pride do “izpada” v poslovanju in ta podjetja potrebujejo dodatne finančne vire v obliki posojila, da lahko nemoteno financirajo svoj poslovni proces.

Ali je pri pridobitvi kredita na banki, ki je namenjen izključno kot obratni kapital oz. za nabavo materiala pri dodatno pridobljenem projektu, res ključnega pomena obrestna mera in dodatni bančni stroški, ali je bolj pomembno samo dejstvo realizacije tega kredita, se pravi, da ga banka odobri v čim krajšem možnem času, da lahko gre podjetje nabaviti material in ne izgublja časa pri realizaciji že dobljenih poslov.

Menim, da na tem mestu ni ravno ključnega pomena sama obrestna mera banke, ampak bolj sama hitrost pri odobritvi in pridobitvi kredita s strani banke. Iz tega razloga se lahko taka podjetja, ki v nekem trenutku ne dobijo kredita na banki, ozrejo tudi po alternativnih virih na spletu in bodo tako hitreje prišla do finančnih virov, hitreje bodo lahko poplačala svoje obveznosti do dobaviteljev materiala in hitreje zaključila projekt ter tako pridobljene vire tudi hitreje “investirala” v nov projekt.

Na tem mestu je verjetno hitrost realizacije finančnih virov ključnega pomena in ne toliko tista bančna obrestna mera, ampak neka poslovna cena za pridobitev finančnih virov, ki odraža predvsem motel, za katerega ta podjetja potrebujejo te finančne vire.

Primer: mizar, ki je že nekaj let na trgu, ima letnega prometa okoli 250.000,00 EUR, v nekem trenutku pridobi dodatni posel v skupni vrednosti 20.000,00 EUR. Od tega, roko na srce, je približno 10.000,00 EUR materiala, drugo je podjetnikov ostanek, kjer gre nekaj za delo/storitev, ostalo pa je zaslužek. Če mizar v nekem trenutku sam nima teh 10.000,00 EUR, banka mu ne da kredita oz. bi potrebovala predolgo, on pa je podvržen nekim pogodbenim rokom izdobave končnega produkta, ima samo dve opciji, ali pač ne bo posla naredil, pa ga bo konkurenca, ali pa bo preko spleta poiskal nek alternativni finančni vir, kjer ni bančne obrestne mere, je pa vseeno v obliki kredita, ampak je ta kredit moč pridobiti zelo hitro, zato mu tudi na koncu ne bo igralo ključnega pomena, ali bi dal banki 2.000,00 EUR preplačila, ali pa bi za realizacijo posla dal morda 3.000,00 EUR.

Sekundarni finančni viri oz. krediti imajo ključno prednost njihovo hitrost pri pridobitvi, zato so tudi tako odmerjeni, da se to plača. Ampak podjetnik pa na drugi strani ni rabim dati niti centa v marketing za pridobitev tega dodatnega posla, ni rabil nekaj ekstra investirati, da bi ga pridobil, ampak ga preprosto ima, samo realizirati ga mora. Na takem primeru je tako možno dobro razumeti sekundarne finančne vire oz. kredite za mala podjetja, ki je dobijo kredita na banki.