Financiranje obratnih sredstev mikro in malih podjetij, krediti in posojila denarja. PNC Naložbe d.o.o., k.d. sekundarni podjetniški finančni viri za rast in razvoj podjetij

Podjetje PNC Naložbe d.o.o., k.d. nudi sekundarne finančne vire za rast in razvoj predvsem mikro ter malih slovenskih podjetij, ki ne dobijo na banki kredita oz. posojila, v skladu s spodaj zapisanimi ključnimi smernicami oziroma postavkami. Financira se izključno podjetja, ki na trgu že poslujejo in ustvarjajo promet.

Podjetniški naložbeni center (PNC Naložbe) nudi sekundarne finančne vire oziroma posojila/kredite za podjetja, predvsem za: –          financiranje obratnega kapitala, –          nabavo materiala, –          izboljšanje likvidnosti podjetja, –          financiranje investicij v osnovna sredstva, –          financiranje nakupa drugih premičnin ali nepremičnin, –          poplačilo dolgov ali blokad, –          poplačilo DDV-ja, –          itd.

Podjetje PNC Naložbe d.o.o., k.d. na trgu predstavlja sekundarni dolžniški finančni vir oz. način financiranja. Iz tega razloga podjetje deluje v skladu s tržnimi regulativami. To pomeni, da se vrednost/cena finančnih virov oblikuje predvsem po zakonu ponudbe in povpraševanja na trgu.

Podjetje PNC Naložbe deluje v skladu z naslednjimi petimi postavkami: 1.       Ročnost investiranja: od 1 do max. 3 leta. 2.       Višina investicije: od 1.000 do 30.000 EUR. 3.       Sposobnost izkazovanja prometa in rednih mesečnih prilivov (ali porok). 4.       Predlog ustreznega zavarovanja (nepremičnina ali premičnina – stroji ali druga oprema podjetja). 5.       Donosnost: odvisna od bonitete podjetja, tveganosti posameznega projekta, kvalitete zavarovanja, panoge podjetja itd.

 

 

Podjetje PNC Naložbe d.o.o., k.d. ne predstavlja primarnih finančnih virov oz. banke. Za pridobitev bančnega posojila, limita ali hipotekarnega kredita se je potrebno obrniti na banko.

 

 

 

Za več informacij nas kontaktirajte na spodaj zapisane kontaktne podatke.

 

 

 

 

 

 

——————————————————————————————–

Kontaktni podatki

Podjetniški naložbeni center – PNC Naložbe d.o.o., k.d.

»Moč upravljanja prihodnosti«

 

Podjetniški naložbeni center – Sekundarni finančni viri za pravne osebe

in samostojne podjetnike

 

Za vas smo na voljo vsak delovnik med 9 in 17 uro.

 

PNC Naložbe d.o.o., k.d., Lackova cesta 76, 2000 Maribor

W: www.pnc.si, E: info@pnc.si, G: 070 304 304

——————————————————————————————–

 

FINANCIRANJE PODJETJA

2.1 Razvoj financ

Zgodovinski razvoj potrjuje dve teoretični disciplini (finančna teorija in političnoekonomska teorija) razvoja financ, ki so ju najprej obravnavali kot enotno disciplino. Navedeno stališče je bilo značilno za obdobje merkantilizma, za doktrino fiziokratov in za angleško klasično šolo. Do ločitve prej omenjenih disciplin pride v 19. stoletju, za katerega je značilen kapitalistični razcvet (Filipič in Mlinarič 1999, 13).

Beseda finance se navezuje na latinski besedi finantiones ali financie, ki imata svoj izvor v latinskem glagolu finire, kar pomeni končati in tudi plačati. V 15. stoletju se iz besed finantiones in financie oblikuje izraz finances du roi, kar je v začetku pomenilo državne prihodke, kasneje pa prihodke in odhodke. Sčasoma se je izraz razširil na celotno državno denarno poslovanje. Nasprotno izrazu finances se je izoblikoval izraz finance (ednina), ki je bil prav tako vezan na denarno poslovanje, ampak se je nanašal na privatno gospodarstvo. Oba izraza sta se najprej uveljavila v Franciji in sta postopoma prodirala tudi v druge države (ibidem 13–15).

Jože Pokorn ugotavlja, da finance (v širšem pomenu besede) pomenijo denarno stran vsake kupčije in denarno plat narodnega gospodarstva. Finance so stare toliko kot denar, saj so neločljivo povezane z njim. Bolj kot je denarno gospodarstvo izpodrivalo naturalno, bolj se je povečeval pomen financ (ibidem 14).

Danes z izrazom finance, v širšem smislu, razumemo poleg denarnih plačil tudi vsa opravila, ki so povezana z denarjem v gospodarstvu in v pravnem smislu (ne gre za tehnično opravilo z denarjem). O financah govorimo, ko gre za finančno poslovanje podjetij in izdajo denarja gospodinjstev, ko država pobira davke ali najema posojila, kadar bančne in druge institucije dajejo denar v obtok, zbirajo in razdeljujejo denar, ki je že v obtoku (ibidem 14).

Poznamo samostojne znanstvene discipline (ibidem 14):

♦ monetarne finance (monetary finances),

♦ poslovne finance (business finances),

♦ javne (fiskalne) finance (public finances),

♦ mednarodne finance (inetrnational finances) in

♦ druge finance.

V diplomskem delu se bom ukvarjala predvsem s poslovnimi financami. Pri teh financah je najbolj pomembna priskrba virov, ker so potrebe po virih stalne. Poglavitnega pomena je tudi pravočasna priskrba in ustrezna struktura teh virov.

Ivan Ribnikar (1998) v knjigi ABC ekonomskih izrazov navaja naslednjo razlago izraza financ: “Denarna sredstva neke družine ali države in stanje v denarnih oblasteh. S financami se pogosto ukvarja ekonomska znanost. S financami pojmujemo tudi vse, kar je povezano z denarjem (zbiranje, poraba, hranjenje). Prav tako so finance tudi davki in krediti. Splošni izraz javne finance se nanaša na vse, kar zadeva državne prihodke in

10

 

odhodke (proračun). V okviru mednarodnih ekonomskih odnosov se uporablja pojem mednarodne finance.”

V Leksikonu (Cankarjeva založba 2003, 272) je izraz finance predstavljen poenostavljeno, in sicer: “Finance [it.], (1) premoženje, denar; gmotno stanje in (2) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z denarnimi posli.”

2.2 Opredelitev financiranja

Financiranje temelji na denarju kot osrednji kategoriji. Pri tem predstavljajo tudi druge oblike sredstev vedno le preoblikovano denarno sredstvo. Pri financiranju podjetja je pomemben denar in ne dobiček. Obravnavanje financiranja v podjetju se nanaša na priskrbo in uporabo sredstev, gospodarjenje z njimi, vračanje sredstev njihovim virom, razporejanje finančnih izidov in pri tem nastala finančna razmerja (Repovž 1997, 334).

Ribnikar (1998) razlaga pojem financiranje kot “dajanje denarja določenim osebam, družbam, državi, ki ga troši po lastnih potrebah. Financiranje je lahko povratno (prejemnik mora vrniti vsa sredstva) ali nepovratno (donacije, subvencije in druge brezplačne pomoči). Obstajajo najrazličnejše oblike financiranja v okviru države pa tudi mednarodno financiranje.”

Poenostavljeno pa je financiranje razloženo v Leksikonu (Cankarjeva založba 2003, 272) kot “priskrba denarnega in stvarnega kapitala za poslovne potrebe iz sredstev podjetja (samofinanciranje oziroma lastno financiranje) ali s krediti upnikov (tuje financiranje)”.

Kadar govorimo o financiranju, je dobro razumeti finančni sistem, ki ga lahko razdelimo na podsistem javnega samofinanciranja in podsistem finančnega trga. Nekateri avtorji sem prištevajo tudi podsistem javnega financiranja, kjer pa prevladujejo netržni elementi (Bobek 1995, 9–10).

Za financiranje so poglavitnega pomena finančni presežki, ki se ustvarjajo na finančnem trgu. Finančni trg je sestavljen iz trga kapitala (dolgoročne transakcije) in trga denarja (kratkoročne transakcije). Na njem se kopičijo neporabljene denarne akumulacije, ki se na trg prenašajo s pomočjo posebnih mehanizmov (ibidem 9–10).

Finančna politika je del politike podjetja, ki se ukvarja z upravljanjem finančnih tokov v podjetju in njegovem okolju. Te vrste politika mora zagotoviti finančne možnosti za poslovanje, in sicer z zagotavljanjem potrebnih sredstev za doseganje optimalne plačilne sposobnosti in smotrnega financiranja oziroma za izvedbo letnega in dolgoročnega plana podjetja (Filipič in Mlinarič 1999, 96–97).

Finančna politika se uresničuje (ibidem 97):

♦ z odločanjem o temeljnih finančnih ciljih,

♦ z izbiro strategije in taktike ter smeri delovanja na uresničevanje temeljnih finančnih ciljev,

♦ z vzpostavljanjem in vzdrževanjem optimalne navpične in vodoravne finančne strukture in

11

 

♦ z uporabo načel odločanja o financiranju in finančnih tokovih pri uresničevanju temeljnih finančnih ciljev.

Pri poslovanju podjetja se prej ali slej srečamo s financami podjetja, torej z denarjem. Bistvo pri financiranju podjetja je poznavanje finančnih posledic pri pripravi, sprejemanju, izvajanju, nadzorovanju ali analiziranju odločitev o financiranju podjetja. Finančne posledice finančnih odločitev mora poznati finančni vodja in vsi tisti, ki imajo opravka z odločanjem (to so uprava podjetja z vodji drugih poslovnih funkcij, nadzorni svet, družbeniki in delničarji) (Repovž in Peterlin 2000, 73).

Finančno odločanje lastnikov (delničarjev, družbenikov) je kot upravljanje s financami lahko izvedeno neposredno (predvsem v malih podjetjih) ali posredno prek nadzornih svetov in skupščin (v velikih podjetjih). Upravljanje s financami se kaže na različnih področjih, in sicer pri temeljni in razvojni finančni politiki podjetja, pri usmerjanju v večanje tržne vrednosti podjetja ter pri razporejanju donosov na del, ki ostane v podjetju (za razvoj, širitev ipd.) in na del, ki se izplača ostalim udeležencem pri poslovanju (ibidem

73).

Finančno odločanje poslovodij v podjetju je predvsem finančno odločanje s predvidevanjem (planiranjem) financ podjetja, s sprejemanjem odločitev o priskrbi, naložbi, gospodarjenju, koordinaciji in nadzoru finančnih odločitev v povezavi s finančnim trgom. Pomeni tudi odločanje na podlagi (diskontiranega) pozitivnega denarnega toka (v denarju izraženega izida kot donosa) ob upoštevanju zahtevanega donosa, obvladovanju tveganja, doseganje potrebne likvidnosti in plačilne sposobnosti, odločanje o velikosti, sestavi in dinamiki naložb (sredstev) ter virov financiranja (virov sredstev) in ceni virov sredstev. Poleg tega finančno odločanje pomeni obvladovanje posameznih oblik sredstev, posebej gibljivih sredstev (zaloge, terjatve, denar in vrednostni papirji), usmerjanje, razporejanje doseženega finančnega izida poslovanja, poznavanje orodij finančne analize in drugih področij finančnega odločanja (na primer finančno krizno vodenje, odločanje o financiranju v inflaciji, financiranje rasti podjetja, financiranje prevzema ipd.) (ibidem,

73).

Crnković (1992, 31–32) v svojem delu navaja tri temeljna področja delovanja, to so statutarna finančna politika, tekoča finančna politika in razvojna finančna politika. Drugi avtorji delijo finančno politiko na ustanovitveno, tekočo in investicijsko.

Cilja finančne politike sta predvsem rentabilnost in likvidnost. S finančnim planiranjem (glavni instrument finančne politike) želimo doseči primeren dobiček ob prav tako pomembni sposobnosti, da tekoče obveznosti sproti poravnavamo in da smo na dolgi rok finančno zdravi. Vendar sta likvidnost in rentabilnost v določenem nasprotju, saj načelo likvidnosti narekuje, da mora biti del finančnih sredstev vedno v najbolj likvidni obliki, ki pa je praviloma nedonosna (nerentabilna) (ibidem 31–32).

Kot cilje finančne politike pa moram našteti tudi optimalno oskrbo s finančnimi sredstvi kratko- in dolgoročno, razporejanje tveganja na posamezne dele sredstev, ustrezno delitev dohodkov, zagotavljanje finančne neodvisnosti, ustvarjanje kompromisa med različnimi interesi v podjetju in oblikovanje takšne finančne politike, ki se je sposobna elastično

12

 

prilagajati spremembam na področju financiranja ter je enostavna in razumljiva (Filipič in Markovič Hribernik 1998, 168–170).

Repovž (1994) razlaga, da je posledica financiranja gibanje denarja. Na ravni narodnega gospodarstva denar kroži med gospodarskimi subjekti, kar imenujemo denarni promet. Denar pa ne kroži samo med podjetji, ampak tudi znotraj njih. Kroženje denarja v podjetjih poteka kot njegovo financiranje. Le-to pa razumemo kot njegovo finančno funkcijo.

2.3 Načela financiranja

Pod to točko bom predstavila načela financiranja, ki so vključena v finančno politiko podjetja. Ta politika je del skupne poslovne politike podjetja in je usmerjena v upravljanje s finančnimi tokovi v podjetju in v njegovem okolju.

Pri doseganju končnega cilja (ohranitev in povečanje finančne moči) finančne politike, se moramo ravnati po njenih ciljih in načelih. Načela finančne politike so sledeča (Filipič in Mlinarič 1999, 63):

♦ likvidnost in plačilna sposobnost,

♦ donostnost (rentabilnost),

♦ gospodarnost (ekonomičnost) in

♦ druga načela.

Likvidnost in plačilna sposobnost

Likvidnost je pojem, ki nam pove, kako hitro in s kakšnimi stroški se lahko posamezen del aktive podjetja preoblikuje v denar kot najbolj likvidno obliko premoženja. Plačilna sposobnost pa je sposobnost podjetja, da v naprej dogovorjenih pogodbenih rokih poravnava svoje obveznosti. Načelo solventnosti (lat. solvere – plačati, rešiti) je v neposredni zvezi z načelom likvidnosti. Leon Repovž navaja, da lahko solventnost po pravilu ločimo v dve vrsti solventnosti, in sicer (ibidem 64):

♦ pri dejanski solventnosti je gospodarski subjekt v primeru likvidacije sposoben poravnati vse svoje obveznosti (svoje naložbe s prodajo preoblikuje v denar, ki služi za plačilo obveznosti);

♦ pri tehnični solventnosti (relativni likvidnosti) je gospodarski subjekt zmožen z razpoložljivimi sredstvi poravnati obveznosti ob roku zapadlosti.

Podjetje je plačilno zmožno, če razpolaga z večjo ali vsaj enako veliko vsoto denarnih sredstev, kot znašajo zapadle obveznosti.

Kazalnik dnevne plačilne sposobnosti izračunamo po naslednjem obrazcu (ibidem, 65):

KDPS=
)

ZO

(

obveznosti

zapadle

(DS)

 

denarna

sredstva

 

(2.1)

Kadar znaša izračunan kazalnik ena ali več kot ena, to pomeni, da je podjetje na določen dan sposobno z razpoložljivimi denarnimi sredstvi poravnati dospele obveznosti.

13

 

Ostali kazalniki likvidnosti (Repovž in Peterlin 2000, 105):

Kazalnik tekoče likvidnosti =

dolgovi)

 

celotna

 

a

kratkoročn

 

(gibljiva

 

sredstva)

(2.2)

celotne

 

e

kratkoročn

 

obveznosti

 

(krat.

 

Kazalnik pospešene likvidnosti=

dolgovi)

 

celotna

 

krat.

 

sredstva

 

–

 

zaloge

(2.3)

celotne

 

krat.

 

obveznosti

 

(krat.

 

sredstva

denarna +

 

vrednostni

 

papirji

Kazalnik absolutne likvidnosti=

obveznosti

 

(2.4)

celotne

 

e

kratkoročn

 

razpoložlj

 

iva

 

denarna

 

sredstva

 

na

 

dan,

 

mesec

Kazalnik plačilne sposobnosti=

 

(2.5)

zapadle

 

obveznosti

 

na

 

dan,

 

mesec

 

Načelo donosnosti

Ugodno razmerje med doseženim finančnim rezultatom in vloženimi sredstvi predstavlja načelo donosnosti. Pomen dobljenega količnika moramo analizirati s časovnega in prostorskega vidika. Časovni pogled pomeni primerjavo izračunanega rezultat donosnosti z rezultati istega podjetja v preteklih letih. Pri prostorski analizi pa primerjamo rezultate donosnosti drugih podjetij v okviru iste dejavnosti in s povprečno donosnostjo celotnega gospodarstva za isto časovno obdobje. Tako poznamo različne izračune donosnosti (Repovž in Peterlin 2000, 66−67):

= kapital

lastniški

 

donosnost lastniške

 

g

 

dobiček x 100 (2.6)

 

a kapitala (ROE–return on equtiy)

donosnost celotnega kapitala (ROA–return on assets)

 

obresti

dobiček + x 100 (2.7)

 

= kapital

celotni

14

 

Načelo gospodarnosti

Gospodarnost pomeni v smislu reprodukcije ugodno razmerje med vrednostjo proizvodnje (prihodki) in stroški (odhodki). Pomembno je, da poslovni proces izvršimo s čim nižjimi stroški. Poslovna dejavnost povzroča stroške prav tako financiranje kot operativna dejavnost in je zato primerno govoriti o gospodarnosti financiranja. Stroški financiranja so denarna žrtev oziroma denarni napor za uporabo nekih sredstev, zato mora biti izid toliko večji, da pokrije tudi tak izdatek (Filipič in Mlinarič 1999, 69).

Gospodarnost financiranja izračunamo po naslednjem obrazcu (ibidem 69):

f
G =

 

Simboli:
G_f = gospodarnost financiranja,
S_f = stroški financiranja,
P_fs = porabljena finančna sredstva.

Kadar na enoto porabljenih finančnih sredstev odpade manj stroškov, je kazalnik ugodnejši. Ugotavljanje dejanskih potreb po finančnih sredstvih je zelo pomembna faza finančne funkcije podjetja. Kadar podjetje nepravilno ugotovi potrebe po finančnih sredstvih, se to odraža v nelikvidnosti in nedonosnosti podjetja, pa tudi financiranje takšnega podjetja je negospodarno (ibidem 69).

Druga načela

Poleg likvidnosti, donosnosti in gospodarnosti poznamo tudi druga načela. To so (ibidem 69−70):

♦ načelo akumulativnosti (z zbiranjem sredstev na dolgi rok zagotavljamo razširjeno reprodukcijo),

♦ načelo varnosti (nemoteno financiranje zahteva oblikovanje in obnavljanje rezerv finančnih sredstev),

♦ načelo racionalnosti (razmerje med lastnimi in tujimi viri mora biti optimalno),

♦ načelo finančne moči (združuje plačilno sposobnost, sposobnost financiranja, akumulativnosti in varnost financiranja),

♦ načelo prilagodljivosti trgu, zmogljivostim in človeku (gre za tri osnovne prvine poslovanja, ki se jim mora financiranje prilagajati).

Poleg prej opisanih načel poznamo še načelo finančne elastičnosti (glede na možnost priskrbe dodatnega kapitala – kreditna sposobnost in glede na možnost predčasnega odplačila dolžniškega kapitala), načelo neodvisnosti, načelo optimalne slike finančnega položaja podjetja (struktura kapitala, razmerje sredstev in dolgov, razmerje iz načela stabilnosti, razmerje gibljivih sredstev in kratkoročnih obveznosti) (Repovž 1997, 337).

 

S x 100 (2.8)

 

f

 

fs

 

P

15

 

2.4 Finančna struktura

Pravila financiranja služijo kot pomoč podjetjem pri sprejemanju poslovnofinančnih odločitev. Nudijo nam pomoč pri vodenju finančne politike in nam ne ponujajo konkretnih rešitev. Pravila obravnavajo financiranje glede roka naložb in roka sredstev, v tem primeru govorimo o pravilih vodoravne finančne strukture. Pravila, ki zadevajo razmerja med lastnimi in tujimi viri financiranja, pa so pravila navpične finančne strukture (Filipič in Mlinarič 1999, 70).

Notranje financiranje podjetja je mogoče z doseganjem pozitivnega (čistega) denarnega toka podjetja, ki ga le-ta doseže z dobičkom, obračunano amortizacijo, vračunanimi amortizacijami, vračunanimi rezervacijami, drugimi kratkoročnimi denarnimi tokovi ter z odprodajo sredstev (Repovž 1997, 339).

O zunanjem financiranju govorimo, kadar gre za priskrbo dolžniškega kapitala ali za novi lastniški kapital. Lastno financiranje obsega notranje financiranje in tisti del zunanjega, pri katerem družbeniki vnašajo lastniški kapital (ibidem 339).

Pravila vodoravne finančne strukture

Zlato bilančno pravilo
Pravila vodoravne finančne strukture izhajajo iz predpostavke, da z razmerjem med ustreznimi deli aktive in pasive zagotavljamo likvidnost. Ko gre za kratkoročno in dolgoročno financiranje, je potrebno upoštevati predvsem pravilo o usklajenosti roka naložb in roka sredstev. Glavno pri tem pravilu je, da morajo biti viri po roku razpoložljivosti in po višini enaki vloženimi sredstvom. To pravilo imenujemo zlato bilančno pravilo, ki je staro več kot sto let. Le-to zahteva, da se dolgoročne naložbe financirajo z dolgoročnimi viri sredstev, kratkoročne naložbe pa s kratkoročnimi viri sredstev (ibidem 70).

Druga pravila

Vodoravno finančno strukturo ugotavljamo iz razmerja med posameznimi deli aktive in pasive. To razmerje se izraža s kazalnikom tekoče, pospešene in gotovinske likvidnosti.

Kazalnik tekoče likvidnosti (KTL) zahteva sledeče (ibidem, 72):

KTL=
1

 

= (2.9)

To razmerje pomeni, da na eno denarno enoto kratkoročnih virov prideta dve denarni enoti gibljivih sredstev. To pravilo zahteva, da naj bi podjetje polovico gibljivih sredstev financiralo iz dolgoročnih virov, drugo polovico pa iz kratkoročnih (ibidem 72).

Kazalnik pospešene likvidnosti (KPL) je prikazan v formuli (2.3) kaže razmerje med gibljivimi sredstvi (brez zalog) in celotnimi kratkoročnimi viri. To razmerje naj bi bilo 1:1 (ibidem 72):

 

gibljiva

 

2 (viri)

 

e

kratkoročn

sredstva

obveznosti

16

 

(2.10)

Razmerje pomeni, da na eno denarno enoto kratkoročnih dolgov pride ena denarna enota gibljivih sredstev (denar, vrednostni papirji, kratkoročne terjatve).

Kazalnik gotovinske likvidnosti (KGL) nam prikaže razmerje med likvidnimi sredstvi (denar, kratkoročni vrednostni papirji) in kratkoročnimi dolgovi ter naj bi znašalo 0,5:1 (ibidem 73):

KGL=
(viri)

obveznosti

e

kratkoročn

 

Pravila navpične finančne strukture

Pravila navpične finančne strukture nam prikažejo razmerje med lastnimi viri (samofinanciranje) in tujimi viri.

Samofinanciranje
V enostavne blagovne proizvodnje se je financiranje reprodukcijskega procesa pričelo v celoti z lastnimi viri sredstev (popolno samofinanciranje), saj so bili varčevalci in vlagatelji praviloma ene in iste osebe. Čez čas se je razvil trg kapitala, kjer je na voljo presežek denarnih sredstev, po katerem povprašujejo tisti, ki imajo primanjkljaje. V sodobnih tržnih gospodarstvih se reprodukcijski proces financira z lastnimi in tujimi viri sredstev (Filipič in Mlinarič 1999, 83).

Nekateri avtorji (Robnik 1996, 27–28) ločijo vidno in skrito obliko samofinanciranja. Ne glede na obliko samofinanciranja lahko ugotovimo, da je primeren delež lastnega kapitala izrednega pomena, predvsem zaradi naslednjega:

♦ lastni kapital je jamstvo upnikom za vložena sredstva (zato velja pravilo razmerja med kapitalom in dolgovi 1:1),

♦ lastni kapital je dokaz kreditne sposobnosti (določanje obsega zadolževanje),

♦ lastni kapital predstavlja prav tako varnost za likvidnost,

♦ lastni kapital omogoča večjo elastičnost pri prilagajanju rezultatom naložb,

♦ lastni kapital omogoča manjšo občutljivost na konjukturna gibanja,

♦ lastni kapital zmanjšuje odvisnost od sposojenih sredstev (dolgov).

Financiranje z lastnim kapitalom se pojavi pri ustanovitvi podjetja, sanaciji ali razrešitvi poslovanja, ko lastniki vložijo lastni kapital. Stopnjo samofinanciranja izračunamo na naslednji način (ibidem 28):

Stopnja samofinanciranja=

zaloga

+

sredstva

stalna

 

kapital

trajni x 100 (2.12)

 

KPL=

 

gibljiva

 

sredstva

 

(brez

e

kratkoročn

zalog)

obveznosti

 

sredstva

 

(viri)

 

denarna

(2.11)

17

 

Samofinanciranje pomeni financiranje, ki ga podjetje izvaja iz lastnih virov sredstev, to je iz zadržanega dobička in amortizacije. Samofinanciranje lahko delimo na začasno in trajno. Pod začasnim financiranjem razumemo financiranje iz trajnih virov poslovnih sredstev, to je zadržanega dobička in amortizacije; začasno financiranje pa predstavlja financiranje iz sredstev rezervnega sklada in drugih virov. Z lastnimi sredstvi financiramo dolgoročne naložbe, saj je v teh primerih tveganje manjše. Osnovna in trajna gibljiva sredstva financiramo z lastnimi viri (ibidem 83).

Višina samofinanciranja je odvisna od tržne strukture podjetja. Kadar je v določenem gospodarskem prostoru monopolna ali oligopolna tržna struktura, bo večja nagnjenost k samofinanciranju vplivala na dvig prodajnih cen, kar plačajo porabniki. Hitrega tehničnega napredka ni mogoče financirati samo z lastnimi viri, saj bi bil takšen razvoj prepočasen. (ibidem 83).

Optimalna navpična finančna struktura
Tradicionalno pravilo zahteva, da je razmerje med lastniškim in dolžniškim kapitalom 1:1, ampak v literaturi še bolj pa v praksi ni enotnih pogledov na to pravilo. Pri financiranju v podjetju se uporablja kombinacija lastnih in tujih virov financiranja. Pravilo finančnega vzvoda (financial leverage) se uporablja pri financiranju s tujimi viri pri oblikovanju navpične finančne strukture. Večja uporaba finančnega vzvodja pomeni tudi večje stroške za obresti, to pa pomeni tudi večje tveganje, če se pri uporabi tujih virov ne dosežejo pričakovani učinki. Zato lahko tuji kapital uporabljamo le v primeru, kadar s čistimi denarnimi donosi pokrijemo stroške za tuji kapital in še dosežemo določen donos. Funkcionalno zvezo med donosnostjo lastnega kapitala in stopnjo zadolževanja imenujemo leverage učinek (leverage-effekt). Leverage učinek je pozitiven, kadar je stopnja pričakovanega donosa na celotni kapital večja od obrestne mere za tuji kapital, in negativen v primeru, ko je obrestna mera za tuji kapital večja od stopnje donosa na celotni kapital. Učinek je nevtralen, kadar je obrestna mera za tuji kapital enaka donosu na celotni kapital (ibidem 84).

Zveza med donosnostjo lastnega kapitala (d_LK ) in stopnjo zadolževanja lahko izračunamo na naslednji način (ibidem 86):

d_LK = d_CK + LK

TK * (d_CK – i) (2.13)

 

Simboli:
LK= lastni kapital,
TK= tuji kapital,
CK= celotni kapital,

i = obrestna mera.

Kadar je tržna obrestna mera za tuji kapital nižja od pričakovane stopnje donosa na uporabljen kapital v podjetju, zahteva maksimiranje donosnosti lastnega kapitala, da se podjetje zadolžuje tako dolgo, dokler se tržna obrestna mera ne izenači s stopnjo pričakovane donosnosti na celotni kapital. Povedano z drugimi besedami, dokler se ne izenačita mejna stopnja pričakovane donosnosti na celotni kapital in mejna tržna obrestna

18

 

mera, ima vsako dodatno najemanje tujega kapitala za posledico večjo donosnost lastnega kapitala (ibidem 86).

Za podjetnike je v interesu, da je delež tujega kapitala v sestavi celotnega kapitala čim večji, saj lahko s tem čim bolj izkoristijo pozitiven leverage učinek. Problem, ki se pojavi pri tem pri povečani stopnji zadolževanja, je dodatek za tveganje, ki ga v tem primeru zahteva dajalec kredita. Zaradi tega se naraščajoča tržna obrestna mera približuje stopnji donosa na celotni kapital in jo tudi doseže (ibidem 86).

Notranji dejavniki, ki vplivajo na navpično finančno strukturo (Crnković 1992, 30–31):

♦ struktura vlaganj oziroma naložb (aktiva),

♦ velikost podjetja,

♦ specifičnost razvoja podjetja,

♦ pričakovana donosnost vlaganj na dolgi rok,

♦ značaj vodstva podjetja.

2.5 Finančna analiza

Finančna analiza je orodje finančnega managementa. Sestavljena je iz vrednotenja finančnih okoliščin in operativnega učinka poslovnega podjetja, industrije ali celo gospodarstva ter iz napovedovanja bodočega stanja in dela. Je sredstvo za pregledovanje tveganja ter pričakovanega donosa (Peterson 1994, 7).

Namen finančne analize je oceniti uspešnost podjetja v soodvisnosti od zastavljenih nalog in strategij. Naloga finančne analize je uporabiti finančne podatke za ovrednotenje tekočega in preteklega delovanja podjetja ter oceniti njegovo trajnost. S finančno analizo sta povezani dve spretnosti, in sicer prvič – analiza mora biti sistematična in učinkovita; drugič – analiza mora analitiku omogočiti, da uporabi finančne podatke v raziskovanju poslovnih zadev (Palepu, Healy in Bernard 2000, 1–9).

Znotraj podjetja se finančna analiza lahko uporablja poleg vrednotenja delovanja podjetja tudi za vrednotenje njegovih področij ali oddelkov ter njegovih proizvodnih linij. Izvajanje analiz je lahko občasno ali po potrebi, in sicer ne samo za zagotavljanje zavestnega vlaganja ter denarnih odločitev, ampak tudi kot pripomoček za izvajanje osebne politike in načina nagrajevanja. Kar pomeni, da se finančna analiza lahko uporablja tudi za ovrednotenje področij, kot so učinek zaposlenih, učinkovitost postopkov in kreditne politike (Peterson 1994, 98).

Od vseh informacijskih sistemov nam daje računovodstvo najcelovitejše in najpopolnejše informacije o kakovosti gospodarjenja. Viri za oblikovanje takih informacij s podatki so v knjigovodskih listinah, v poslovnih knjigah in v računovodskih izkazih. Iz teh je mogoče pridobiti številne informacije o gospodarjenju podjetja. Nekateri imajo tudi brez dodatne obdelave spoznavno moč, vendar vselej to ni dovolj, zato si želimo z analizo pridobiti bolj kakovostna znanja (Koletnik 1997, 97).

Namen računovodske analize je ovrednotiti stopnjo, do katere računovodstvo podjetja izraža osnovno poslovno resničnost. Naslednji važen korak v računovodski analizi je

19

 

odstranitev vseh računskih izkrivljanj s preoblikovanjem s stvarnimi računovodskimi podatki. Na koncu pa mora temeljita računovodska analiza izboljšati zanesljivost zaključkov finančne analize, ki je naslednji korak v analizi (Palepu, Healy in Bernard 2000, 1–8).

Helbling (1994) našteva splošne in posebne cilje analiziranja s pomočjo bilančnih podatkov. Analiza služi splošnim ciljem, kot so zbiranje podatkov, prikaz relevantnih podatkov, ustvarjanju in izražanju mnenja ter sprejemanju odločitev. Posebne cilje analize pa razlikuje predvsem glede na likvidnost, donosnost, premoženje in stanje dolgov, kreditno sposobnost, rast delnic, vrednost delnic idr.

Povod za finančno analizo je potreba po podatkih, ki se kaže na različnih nivojih in znotraj različnih interesnih skupin v sklopu podjetja in izven njega. Potrebe po informacijah so nekakšna vzpodbuda za opravljanje finančne analize. Vendar pa so kljub vsemu želje po informacijah različne in zgolj finančna analiza ne zadovolji vseh potreb po podatkih posameznih interesnih skupin. V tem primeru je za zadovoljitev teh potreb potrebna bolj interdisciplinarna analiza, ki zajema vsa področja podjetja. V nadaljevanje so prikazane zunanje in notranje interesne skupine, ki se v praksi najpogosteje in predvsem poslužujejo finančnih podatkov in analiz (Küting in Weber 2000, 9–16).

Uporabniki finančne analize so naslednji (ibidem 9–16):

Zunanji uporabniki:

♦ upniki (kreditna in plačilna sposobnost),

♦ aktualni in potencialni vlagatelji (obrestovanje investiranega kapitala),

♦ konkurenčna podjetja (npr. dohodkovni položaj),

♦ sindikati (zagotovitev delovnih mest),

♦ inšpekcijske službe, revizija (vsestransko nadzorstvo).

Notranji uporabniki:

♦ vodstvo (uprava, poslovodstvo),

♦ ostalo vodstvo,

♦ vodstvo nadrejenih družb in hčerinskih družb (informacijska, nadzorna, davčna, javna funkcija).

2.5.1 Vodoravna analiza

Pri vodoravni analizi se ugotavlja vrednostni znesek in odstotek spremembe določene postavke v računovodskih izkazih. Postavke v prejšnjem obdobju so osnova za primerjanje s postavkami zadnjega leta. Z vodoravno analizo računovodskih izkazov dobimo informacije o velikosti, smeri in relativni pomembnosti sprememb posameznih postavk. Te informacije so potrebne za ugotovitve, ali se je poslovanje podjetja v obdobju izboljšalo ali ne. Na podlagi teh informacij se lahko ugotovi, na katerih področjih poslovanja podjetja so potrebne spremembe (Igličar in Hočevar 1997, 221).

20

 

2.5.2 Navpična analiza

Pri navpični analizi se postavke v računovodskih izkazih prikazujejo kot relativni deleži glede na celoto ali glede na posamezne dejavnosti. Ena največjih koristi navpičnega analiziranja računovodskih izkazov je, da so posamezne postavke prikazane kot delež oziroma kot relativno število, kar omogoča primerjavo med podjetji v isti gospodarski panogi. Z relativnimi deleži se namreč izniči različnost velikosti podjetij (Igličar in Hočevar 1997, 225–226).

2.5.3 Finančna analiza s kazalniki

Po definiciji Slovenskih računovodskih standardov so računovodski kazalniki relativna števila, ki se nanašajo na gospodarske kategorije, o katerih obstajajo računovodski podatki. Lahko so koeficienti, stopnje udeležbe ali indeksi. Dobijo se s primerjavo dveh kategorij (SRS 2002).

V analitski praksi so kazalniki prevladujoč instrument presoje. So izredno zgoščena merila v obliki absolutnih in relativnih števil ter numerične informacije, ki prikazujejo strukturo podjetja ali njegovega dela, kakor tudi gospodarske procese in razvoj. Z njimi lahko prikažemo zapletene procese, razmerja in sestave na relativno enostaven način, kar nam omogoča hiter in obsežen pregled, predvsem vodstveni ravni, saj so sredstvo za pojasnjevanje ekonomskih procesov in stanj na podlagi katerih se vodstvo odloča za nadaljnjo usmerjanje in uravnavanje podjetja (Koletnik 1997, 45).

Kazalnike dobimo s primerjavo dveh velikosti, ki sta lahko istovrstni ali raznovrstni, vendar morata biti med seboj primerljivi. Priporočljive vrednosti kazalnikov se lahko razlikujejo od panoge do panoge, od podjetja do podjetja in tudi od države do države (ibidem 47).

Računovodske kazalnike za notranje potrebe izbere podjetje samo glede na posebnosti svojega poslovanja in objektivne možnosti merjenja, računovodske kazalnike za potrebe v zvezi s pripravo letnega računovodskega poročila pa obravnavajo Slovenski računovodski standardi. Kot obvezni se štejejo le tisti, ki so posebej navedeni v SRS 30.28 (Mayr 2003b,

90).

V SRS (2002, standard 29) se kazalniki, ki kažejo na boniteto poslovanja, delijo na kazalnike stanja financiranja, kazalnike stanja investiranja, kazalnike vodoravnega finančnega ustroja, kazalnike gospodarnosti, dobičkonosnosti in kazalnike obračanja.

Kazalniki omogočijo nekatere vidike poslovanja podjetja in dajo informacijo le, če so primerjani z relevantnimi drugimi kazalniki. V SRS je opredeljeno dvainšestdeset računovodskih kazalnikov. V zvezi z izborom kazalnikov in opredelitvijo njihove informacijske vrednosti ni splošnega recepta, zato jih je smiselno proučevati v času in v primerjavi s sorodnim podjetjem ali s povprečjem panoge. S kazalniki lahko opravimo dve vrsti analiz (Kavčič 2001, 24):

♦ analiza trenda (z analizo trenda ugotavljamo gibanja kazalnika v daljšem obdobju),

21

 

♦ primerjalna panožna analiza, kjer primerjamo vrednosti kazalnika posameznega podjetja.

Čista obratna sredstva (Working capital) lahko računsko opredelimo na dva načina (Bergant 1995, 118), in sicer kot (1) razliko med obratnimi sredstvi in tekočimi obveznosti in (2) kot razliko med obveznostmi do dolgoročnih virov in dolgoročnimi naložbami.

Po vsebini pa lahko čista obratna sredstva opredelimo kot presežek obratnih sredstev nad tekočimi obveznostmi, ki omogoča normalno poslovanje brez finančnih zadreg kot tudi izogibanje izgubam zaradi premajhne zaposlenosti zmogljivosti podjetja (Bergant 1995, 118; povz. po Pickles in Lafferty 1979).

V podbilanci financiranja dolgoročnih naložb opredeljuje višino čistih obratnih sredstev temeljno razmerje, ki ga lahko zapišemo v obliki kazalnika (Bergant 1995, 121):

virov

h

dolgoročni

do

obveznosti

naložbe

 

dolgoročne

 

, (2.14)

Ta kazalnik Bergant (1995, 121) imenuje koeficient financiranja dolgoročnih naložb, saj kaže kolikšen delež kapitala podjetja je angažiran v dolgoročnih naložbah.

Koroščeva (1998, 168) omenja poleg kazalnikov, ki so predpisani v SRS, še nekatere neračunovodske kazalniki, pri katerih računovodske podatke uporabljamo le delno. Ti kazalniki so socialni kazalniki in kazalniki proizvodnosti, ki pa v tem delu ne bodo podrobneje obravnavani.

Tudi finančni ugled podjetja spada v tako imenovano boniteto podjetja. Miro Kline in Ana Rozman (2004) v članku v Gospodarskem vestniku ugotavljata, da finančni ugled podjetja močno vpliva na trajno ustvarjanje dobička. To spoznanje nakazuje pomembno samookrepitveno dinamiko. Nekatere aktivnosti podjetja, s katerimi skuša vodstvo povečati njegovo dobičkonosnost, namreč sočasno okrepijo tudi njegov ugled. Okrepljen ugled v povratni zanki nato omogoči, da podjetje v primerjavi z manj uglednimi lažje obdrži nadpovprečno uspešnost v daljšem času. Vendar je zgolj okoli 45 odstotkov celotne variance ugleda mogoče z gotovostjo pripisati prejšnjim finančnim rezultatom. K nadpovprečni uspešnosti podjetja torej v glavnem pripomore nefinančni del ugleda.

Prej omenjeni kazalniki bodo podrobneje predstavljeni v analizi podjetja “X”.

22

 

3 VIRI FINANCIRANJA PODJETJA

Priskrba sredstev podjetja je možna na dva načina, in sicer iz notranjih in zunanjih virov financiranja. Notranje financiranje podjetja je mogoče z doseganjem pozitivnega (čistega) denarnega toka podjetja, ki ga je mogoče doseči z dobičkom, obračunano in neporabljeno amortizacijo, vkalkuliranimi rezervacijami, drugimi kratkoročnimi denarnimi tokovi in s prodajo sredstev (Repovž in Peterlin 2000, 82).

Z vidika lastništva pa razlikujemo financiranje z lastniškim in dolžniškim kapitalom. Med lastniški kapital spadajo vsi notranji viri (zadržani dobiček, amortizacija, drugi notranji viri) in kapitalski vložki ter subvencije (zunanja vira). Drugi zunanji viri pa spadajo v okvir dolžniškega kapitala (Filipič in Mlinarič 1999, 113).

SLIKA 1: PRISKRBA VIROV FINANCIRANJA

 

Vir: Prirejeno po Repovžu in Peterlinu (2000, 82).

3.1 Notranji viri financiranja

Priskrba finančnih sredstev mora potekati tako, kot smo to predvideli v finančnem načrtu. Vire finančnih sredstev sestavljajo pravne in fizične osebe, ki se pojavijo na finančnem trgu. Glede na poreklo razlikujemo notranje in zunanje vire financiranja. V nadaljevanju so opisani notranji viri financiranja (Robnik 1996, 46).

 

Priskrba virov financiranja

 

notranje financiranje

 

zunanje financiranje

 

subvencije

samofinanciranje

 

ostalo notranje financiranje

 

kapitalska udeležba drugih

 

kreditne oblike

 

posebne oblike (lizing, faktoring, forfeting)

23

 

3.1.1 Nerazdeljeni dobiček

Dobiček je običajno najpomembnejši notranji vir financiranja. Ustvarjen bruto dobiček je odvisen od obsega proizvodnje in prodaje oziroma stopnje izkoriščenosti razpoložljivih zmogljivosti, od asortimenta proizvodnje, od ravni cen proizvodov in/ali storitev, od porabljene vrednosti materialnih sredstev (tj. stroškov) in na novo ustvarjene vrednosti z živim delom. Optimalna kombinacija je tista, pri kateri se doseže največja pozitivna razlika med prihodki in odhodki iz poslovanja (Filipič in Markovič Hribernik 1999, 174).

Poznamo različne metode vrednotenja poslovnih učinkov. Te metode ne vplivajo na prihodke, ampak samo na odhodke. Kadar podjetje vrednoti učinke po polni lastni ceni, takrat vsi v obdobju nastali stroški vstopijo v lastno ceno poslovnih učinkov. V primeru vrednotenja poslovnih učinkov po spremenljivih stroških, pa v nekem obdobju vsi nastali stalni stroški prekoračijo nedokončano proizvodnjo in zalogo proizvodov. Ti stroški se ne zadržujejo v zalogah nedokončane proizvodnje in zalogah končnih izdelkov (Kadoič 1992, 173–178).

Načini vrednotenja zalog vplivajo na vrednost zalog nedokončanih in končanih izdelkov ter s tem na angažiranje obratnih sredstev v zalogah in na znesek odhodkov, kar vpliva na poslovni izid in na poslovni rizik v zvezi z zalogami (ibidem 180).

Akumulacija predstavlja temeljni notranji vir priskrbe finančnih sredstev in pomeni razliko med mesečnimi prihodki in odhodki. Razporeditev akumulacije je lahko različna, in sicer (Robnik 1996, 46):

♦ če jo razporedimo v lastni kapital, ga s tem povečamo in s tem krepimo svojo reproduktivno sposobnost; torej se zopet vrača nazaj v proizvodnjo in posledica tega je novo dosežen dobiček, s čimer se poveča stopnja samofinanciranja, krepi se finančna moč ter zmanjšuje odvisnost od kreditodajalcev;

♦ del dobička pa lahko podjetje nameni za odplačilo še nezapadlih anuitet investicijskih kreditov, da bi s tem zmanjšalo stroške financiranja (stroške obresti);

♦ kadar pa je ustvarjeni dobiček prenizek ali pa podjetje nima dokončno oblikovane ali pripravljene vizije o njegovi razporeditvi, lahko dobiček ostane nerazporejen in se prenese v naslednje leto.

3.1.2 Amortizacija

Amortizacija je kategorija blagovne proizvodnje in predstavlja enega od elementov v strukturi cene. Po pomembnosti je amortizacija drugi notranji vir financiranja na eni strani, na drugi se z njo prenaša vrednost opredmetenih osnovnih sredstev med stroške (Robnik 1996, 47).

Opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena dolgoročna sredstva imajo življenjsko dobo daljšo od enega leta, kar je običajno računovodsko obdobje, in zato omogočajo doseganje prihodka v več računovodskih obdobjih (Mramor 1993, 170).

Do amortizacijskih sredstev se pride s postopnim procesom preoblikovanja stalnih sredstev v denar. Ni dovolj, da se amortizacija preoblikuje kot strošek v nove proizvode, ampak je

24

 

pomembno, da so ti proizvodi tudi prodani in plačani. Zaradi prej omenjenega se obračunana amortizacija ne more šteti v celoti kot vir financiranja. Kot vir amortizacije se koristi le tisti del, ki se je s procesom vnovčevanja terjatev preoblikoval v denar. Hitrost spreminjanja obračunane amortizacije v denarno obliko pa je odvisna od dolžine proizvodnega procesa, hitrosti prodaje gotovih izdelkov in hitrosti vnovčevanja terjatev (Filipič in Markovič Hribernik 1999, 176).

Amortizacijska sredstva so tudi s stroškovnega vidika poceni, ker za ta sredstva ni potrebno plačevati obresti in tako glede tega vira financiranja ni odvisnosti od razmer na finančnem trgu. Amortizacijska sredstva se lahko koristijo za zamenjavo stalnih sredstev, financiranje gibljivih sredstev in financiranje razširitve zmogljivosti. Proces amortiziranja stalnih sredstev se odvija zato, da se lahko zamenjajo takrat, ko so fizično ali ekonomsko dotrajana ali pa ekološko neprimerna (ibidem 176).

Poslovni sistem lahko obračuna amortizacijo na različne načine, omejena je navzdol, saj jo mora obračunati najmanj po minimalnih stopnjah. Omejena pa je tudi navzgor, tako da ne more vsebovati skrite akumulacije. Obračunava se od osnovnih sredstev, ki so usposobljena za uporabo ne glede na to, ali so trenutno v uporabi ali ne, ekonomsko pa je neupravičeno uvrščati obračunano amortizacijo od osnovnih sredstev izven uporabe med stroške, temveč med izredne odhodke. Amortizacija se ne obračunava od osnovnih sredstev, ki ne izgubljajo svoje vrednosti, na primer zemljišča, kulturni spomeniki. Obračunava se mesečno, vendar ni nujno, da v vseh mesecih enako (Kadoič 1992, 92).

Amortizacijska sredstva so med najcenejšimi, ker ni treba plačati obresti ali dividende. Zakon o gospodarskih družbah omogoča pri nas, da družbe samostojno določajo letne amortizacijske stopnje in upoštevajo računovodske standarde. Gospodarske družbe lahko torej obravnavajo amortizacijo, kolikor jim dovoljuje izid (minimalna amortizacija ni predpisana), vendar pa to ne vpliva na izračun obveznosti glede plačila davkov (Filipič in Markovič Hribernik 1998, 177).

3.1.3 Drugi notranji viri

Podjetje ima na razpolago tudi še nekatere druge notranje vire financiranja, kot so: financiranje iz racionalizacij in rezerv, sprostitev sredstev zaradi povečanega kazalnika obračanja gibljivih sredstev, z zmanjševanjem davkov, s postopkom dezinvestriranja, financiranje iz naslova spremembe premoženja (Filipič in Markovič Hribernik 1999, 177).

Dodatni notranji viri finančnih sredstev, ki lahko občasno uspešno služijo so torej (Robnik 1996, 48):

♦ izboljšanje kazalnika obračanja sredstev (likvidna sredstva, terjatve, zaloge ipd.),

♦ začasno prosta sredstva (sredstva amortizacije, rezerve – preden pride do njihove namenske porabe),

♦ davčne olajšave (oprostitev plačil davkov in prispevkov),

♦ dezinvestiranje (prodaja opredmetenih osnovnih in gibljivih sredstev, predvsem gre za zmanjšanje in selekcijo preslabo izkoriščenih opredmetenih osnovnih sredstev ter po potrebi poznejši najem).

25

 

3.1.4 Prednosti in slabosti notranjih virov financiranja

Prednost financiranja z lastnimi sredstvi se kaže v večji poslovno-finančni samostojnosti podjetja in s tem v manjši odvisnosti od finančnega trga. Večja samostojnost pa pomeni tudi večjo svobodo pri vodenju poslovne politike. Več lastnega kapitala nam omogoča večjo možnost zadolževanja, saj če imamo veliko lastnega kapitala, se s tem krepi naša kreditna sposobnost in se na ta način lahko bolj zadolžimo (Robnik 1996, 29).

Samofinanciranje je oblika financiranja, ki ne povzroča stroškov (obresti) in obveznosti do vračila glavnice in dolga. Ampak tudi samofinanciranje ima svojo ceno, in sicer ceno oportunitetnih stroškov, ki izražajo izgubljeno priložnost sprejetja neke različice. Največkrat se merijo z razliko med nenastalimi prihodki in nastalimi spremenljivimi stroški, medtem ko se iz takšnih kalkulacij izločijo stalni stroški. Pri tem ugotovimo, kakšni so oportunitetni stroški naše akumulacije, in te stroške primerjamo z obrestno mero za najeti kredit. Lastnik kapitala ima tudi funkcijo krepitve likvidnosti podjetja, saj ga ni potrebno vračati (ibidem 29).

Za enostavno blagovno proizvodnjo je bilo samofinanciranje idealen sistem, vendar ima ta sistem tudi slabosti in ni primeren za gospodarstva, ki si želijo hiter gospodarski razvoj.

Ker ima vsaka stvar svojo dobro in slabo stran, ima tudi samofinanciranje poleg prednosti tudi slabosti, in sicer (Crnković 1992, 28–29):

♦ izmikanje investitorja selektivni funkciji kreditnega trga

♦ in pritisk na prodajne cene.

Investitorji, ki potrebna finančna sredstva nabavijo na kreditnem trgu po tržni obrestni meri, morajo doseči minimalno rentabilnost vlaganj v višini te obrestne mere. Na ta način pridejo sredstva prek kreditnega trga v roke rentabilnega investitorja. Kadar pa investitor za porabljena finančna sredstva ne plača nobene cene, potem ni objektivno določene spodnje meje rentabilnosti in se investitor lahko zadovolji s tem, da se mu vložena sredstva sploh ne vrnejo. Na ta način so lahko razpoložljiva sredstva, preko samofinanciranja, porabljena tudi za manj rentabilne investicije (ibidem 28–29).

Samofinanciranje povzroči pritisk na cene blaga (in storitev) investitorja, ker se vir lastnih sredstev oblikuje kot razlika med celotnim prihodkom, ki je odvisen od količine prodanega blaga in cen ter stroškov v zvezi s proizvodnjo oziroma (in) prodajo blaga (ibidem 29).

Če želijo podjetja velike investicije izpeljati predvsem z lastno akumulacijo in amortizacijo, skušajo priti do teh sredstev z večjimi prodajnimi cenami lastnih izdelkov, kar ima inflacijske posledice. Pritisk na povečanje lastnega kapitala lahko vpliva tudi na drugačno delitev dobička, in sicer bolj v prid povečanju lastnega kapitala, na račun zmanjševanja deleža za plače zaposlenih (Robnik 1996, 30).

26

 

3.2 Zunanji viri financiranja

Če želi podjetje poslovati racionalno, rasti in se odzivati na spremembe na trgu sproti in v primeru, da se podjetje srečuje s težavami in je za to potrebno preoblikovanje materialnih vložkov v proizvodnjo, kar pa povzroča najmanj časovna neskladja med potrebami po finančnih sredstvih in možnostjo zagotavljati jih, potem ne more zagotavljati takega poslovanja samo z lastnimi sredstvi, torej notranjimi viri financiranja (Usenik 2001, 114).

V sodobnem gospodarstvu ne moremo poslovati kot zaprt sistem, saj je konkurenca na trgu zelo močna in če bi projekte financirali samo z notranjimi viri, potem ne bi bili dovolj konkurenčni za obstoj na trgu.

Če bi podjetje hotelo na vsak način izključiti uporabo zunanjih virov financiranja, bi se mu to (mogoče) posrečilo, vendar le za ceno neracionalnega gospodarjenja. Predvsem pri lastnem kapitalu ne bi mogli opraviti takšnega obsega poslovanja, kot bi ga, če bi najeli še dopolnilna tuja sredstva (Robnik 1996, 49).

Iz prejšnjih odstavkov smo prišli do spoznanja, da je financiranje iz zunanjih virov sredstev nujnega pomena in prav zaradi tega je potrebno, da se v vsakem gospodarstvu finančno okolje podjetja organizira tako, da omogoča vsakemu podjetju uporabo ustreznih virov financiranja (ibidem 49).

Možni dopolnilni tuji viri (dolgovi) so naslednji (Usenik 2001, 114):

♦ kapitalski vložki,

♦ posojila,

♦ subvencije,

♦ druge oblike zunanjih virov financiranja.

3.2.1 Kapitalski vložki (lastniški kapital)

Podjetje lahko pridobi finančna sredstva za ustanovitev in tudi za tekoče poslovanje ter za razvoj neposredno na finančnem trgu tudi v obliki vrednostnih papirjev. Pri tem se vzpostavi neposredni finančni odnos med investitorjem (kupcem) vrednostnega papirja in izdajateljem vrednostnega papirja (podjetjem, banko). Investitorji lahko kupujejo kratkoročne in dolgoročne dolžniške vrednostne papirje (komercialne papirje, dolgoročne obveznice) in lastniške vrednostne papirje (delnice) (Filipič in Markovič Hribernik 1998, 179).

Kapitalski vložki predstavljajo obliko zunanjega financiranja, ampak pri tej obliki pride podjetje do nepovratnega lastniškega kapitala. Kapitalski vložki so lahko tudi v stvarni obliki, in ne samo v obliki denarnega kapitala (npr. delnice), toda v tem primeru ni možno prosto kroženje stvarnih deležev, kot je to mogoče v primeru prinosniških delnic (Filipič in Mlinarič 1999, 119).

Podjetje lahko pridobi dodatne vire financiranja s povečanjem kapitala (na primer prodajo novih delnic) ali z izdajo dolžniških vrednostnih papirjev (obveznice, komercialne zapise) (Usenik 2001, 114).

27

 

3.2.2 Bančni krediti

V zadnjem času so ena izmed najbolj razširjenih zunanjih virov financiranja bančni krediti. Bistvena elementa pri kreditu sta ročnost in namen kredita. Ločimo namreč dolgoročne in kratkoročne bančne kredite, pri katerih je običajna meja eno leto, pri nekaterih razvrstitvah pa poznamo tudi srednjeročne kredit (od enega do desetih let).

Kredit je najbolj razširjena oblika nabave finančnih sredstev iz zunanjega vira. Razvrščamo jih po raznih kriterijih, najpomembnejši med njimi so ročnost, namen in kritje (Crnković 1992, 45):

♦ po roku je lahko kredit kratkoročen ali dolgoročen (med njima ni popolnoma zanesljive meje);

♦ po osnovni vrsti kreditov po namenu sta produkcijski ali potrošni in proizvodni in porabniški;

♦ nepokrit ali bianko kredit je tisti, ki je dan brez posebnega zavarovanja vrnitve, saj je pri tem kreditu poslovni ugled osebe – izposojevalca, ki ga uživa v poslovnem svetu, garancija, da bo kredit vrnjen, zato se imenuje tudi osebni ali personalni kredit;

♦ po tem, kaj posojamo, poznamo denarne in naturalne kredite. Predmet denarnega kredita je le gotovina ali knjižni denar, predmet naturalnega kredita pa katera koli uporabljena dobrina, vendar neuporabljiva dobrina ne more biti predmet naturalnega kredita, ker je v tem primeru to posoja, ne pa posojilo;

♦ po povodu, za katerega je do kredita prišlo, poznamo posojilni in odložilni kredit.

Povod za posojilni kredit je vsota denarja, ker nekdo želi razpolagati z določeno vsoto kupne moči zaradi nakupa dobrin, pri odložilnem kreditu pa je povod za odložilni kredit prodaja blaga.

3.2.3 Subvencije

Poglavitna značilnost subvencij je, da to obliko zunanjega vira financiranja ni potrebno vračati. Razlikujemo neposredno (direktno) in posredno (indirektno) subvencioniranje. Pri posrednem načinu prihaja do priliva sredstev v podjetje, v drugem primeru pa se pojavljajo privarčevana sredstva v podjetju (znižanje ali odpis davkov, nižja obrestna mera za bančne kredite, odobravanje garancij s strani paradržavnih institucij, subvencije za ugodnejšo dobavo surovin). Pri nas nekaj ministrstev razpolaga s subvencijami, ki jih dobivajo iz proračuna (Filipič in Mlinarič 1999, 121).

Pri subvencijah ni nujno, da dajalci finančnih sredstev kakor koli vplivajo na koristnike sredstev. Razlogi za to obliko pomoči so: urejanje industrijskih con, pospeševanje izvoza, regionalno strukturno izboljševanje, inovacije, tehnologija za demografsko ogrožena področja. Poleg ministrstev, ki razpolagajo s subvencijami, obstaja tudi sklad za razvoj RS, ki odobrava garancije za bančna posojila in nudi tehnično pomoč pri pridobivanju posojil. Prav tako so ustanovljeni razvojni skladi na lokalni ravni s podobno funkcijo (Filipič in Markovič Hribernik 1998, 182).

28

 

3.2.4 Financiranje s tveganim kapitalom

Tvegani ali rizični kapital je lastniški kapital zasebnikov ali naložbenih podjetij z zaposlenimi strokovnjaki, ki nalagajo sredstva v posameznika ali v podjetje, ki nima dovolj lastniškega kapitala, ampak ima izvirno idejo ali patent, ali pa v mlado in hitro rastoče zasebno podjetje – gazelo, ki ima enkratno poslovno zamisel oziroma inovacijo in ima potencial, da postane uspešno območno ali globalno podjetje (Repovž in Peterlin 2000,

83).

Tvegani kapital zapolnjuje vrzel med začetnim stanjem, ko posamezniki in nova podjetja financirajo razvoj novega izdelka in poslovanja največkrat s premajhnimi lastnimi prihranki, in stanjem, ko je podjetje sposobno normalno tržno poslovati in rasti, vendar še ni doseglo svoje optimalne velikosti. Takšno podjetje mora pripraviti poslovni načrt, v katerem je obvezna sestavina predstavitev zanimivega izdelka oziroma storitve in managementa, s čimer pritegne vlagatelje tveganega kapitala. Šele v naslednji fazi vlagatelji preverijo trg in finančno projekcijo z zahtevami nadpovprečnega donosa v prihodnosti (v obliki nadpovprečnega dobička) (ibidem 83–84).

3.2.5 Prednosti in slabosti zunanjih virov financiranja

Z naraščanjem tujih sredstev raste nevarnost, da podjetje postane plačilno nesposobno. Slabost tujih virov sredstev je, da jih moramo vrniti po določenem času, in sicer glavnico in obresti. To financiranje se včasih izkaže za neracionalno, in sicer v primeru, da so donosi naložbe manjši kot pa stroški tujih virov. S temi viri podjetje izgubi finančno in poslovno samostojnost uporabnika.

Obveznosti iz dolgoročnih kreditov (anuitet) moramo poravnavati ne glede na to, koliko dobička smo ustvarili. Poleg negativnih učinkov pa ima financiranje s tujimi viri sredstev tudi pozitivne učinke. S sposojenimi sredstvi pospešujemo dinamiko rasti podjetja, saj lahko danes izposojeni denar vlagamo v nova in sodobnejša proizvodna sredstva in nam ni potrebno čakati na lastna sredstva, ki bodo na voljo čez čas. Ne samo dinamika, ampak tudi meje rasti podjetja se širijo. S sposojenimi sredstvi se dvigne donosnost lastnih vloženih sredstev. Zagotavlja se nenehno poslovanje brez zastojev, ki bi nastali, ko bi zaradi sezonskih in konjukturnih nihanj v gospodarstvu zmanjkovalo finančnih sredstev iz lastnih virov. Prav tako se omogoča boljša izraba konkjukture v gospodarstvu, ki jo lahko izkoristi samo tisti, ki si sredstva takoj sposodi in izkoristi trenutno stanje v gospodarstvu in ne čaka, da bodo lastna sredstva ustvarjena (Filipič in Markovič Hribernik 1998, 164–165).

Pri financiranju s tujimi viri sredstev je možno nevarnosti in negativne učinke ublažiti. Zaradi tega velja (Crnković 1992, 31–32):

♦ pri financiranju s tujimi viri sredstev je nujno še posebej skrbno in realno ugotoviti potrebna sredstva po vseh kriterijih, torej po obsegu, vrsti, roku, viru in obliki;

♦ z vlaganji v stalna sredstva se pojavlja tudi potreba po vlaganju v gibljiva sredstva, zato je treba v obseg celotnih potrebnih finančnih sredstev zajeti tudi te, upoštevajoč seveda možnosti, da so vlaganja v obratna sredstva manjša zaradi boljšega izkoriščanja že obstoječih;

29

 

♦ pri ugotavljanju možnosti za vrnitev sposojenih sredstev moramo predpostaviti minimalen in ne maksimalen obseg proizvodnje oziroma poslovanja, ker se tako bistveno zmanjša nevarnost, da dobiček kot vir za vračanje posojil ne bo zadostoval;

♦ lastni viri sredstev so osnova zadolževanja, zato je treba voditi dolgoročno politiko oblikovanja dobička v skladu s politiko zadolževanja;

♦ vnaprej je treba določiti mejo zadolževanja, ki je pogojena s plačilno sposobnostjo in kreditno sposobnostjo, kar je vse odvisno od obsega poslovanja in finančnega izida;

♦ če so realno ugotovljene možnosti za velik obseg rentabilnega poslovanja dolgoročno, lahko to poslovanje tudi obremenimo z relativno visokimi posojili;

♦ zaradi zavarovanja pred plačilno nesposobnostjo, ki je povezana z uporabljenimi tujimi viri sredstev, se je treba nujno lotiti ukrepov, predvsem v planiranju plačilne sposobnosti in ustreznosti politike plačilne sposobnosti ter v preglednosti nad likvidnimi sredstvi v vseh finančno samostojnih enotah podjetja z možnostmi koncentracije;

♦ kadar je tveganje, ki je povezano z uporabo finančnih sredstev iz tujih virov preveliko, se je potrebno odločiti za financiranje z lastnimi sredstvi, čeprav s počasnejšo dinamiko, oziroma se odreči novim vlaganjem, če ta vir ne more zagotoviti dovolj sredstev.

3.2.6 Kreditna sposobnost podjetja

Kreditno sposobnost lahko opredelimo (Bergant 1995, 34–35) kot sposobnost podjetja, da lahko sklepa pogodbe in prevzema kreditne obveznosti (formalni oziroma zakonski pogoji kreditne sposobnosti) in z materialnimi zmožnostmi vzbuja dovolj zaupanja, da bo v določenem roku izpolnilo obveznosti v zvezi s kreditnim poslom (materialni pogoji kreditne sposobnosti). Nas zanimajo predvsem materialni pogoji, ki pa so v tesni povezanosti s finančnim položajem podjetja. Kreditno sposobnost lahko obravnavamo z dveh vidikov, in sicer (1) kreditna sposobnost za najemanje kratkoročnih kreditov in (2) kreditna sposobnost za najemanje dolgoročnih kreditov.

Za odobravanje kratkoročnih kreditov je pomembna analiza kratkoročne plačilne sposobnosti. Pri odobravanju dolgoročnih kreditov imamo dve možnosti, in sicer (ibidem

34):

♦ dolgoročni kredit za trajna obratna sredstva in

♦ dolgoročni kredit za vlaganje v osnovna sredstva ali sovlaganje v drugo podjetje.

Nekatere zablode v poslovnih financah Dr. Živko Bergant* Visoka šola za računovodstvo, Stegne 21c, 1000 Ljubljana, Slovenija zivko.bergant@siol.net Povzetek: Raziskovalno vprašanje (RV): Katere so temeljne pomanjkljivosti sodobnih poslovnih financ v strokovni literaturi in tudi v praksi, glede plačilne sposobnosti podjetij? Namen: Namen prispevka je pokazati slabosti teorije poslovnih financ, ki vplivajo na prakso v podjetjih in bankah. Obravnava zlasti informacije o plačilni sposobnosti podjetja od kazalnikov likvidnosti in obratnega kapitala do kapitalske ustreznosti podjetja in optimalne strukture financiranja. Metoda: Analiza posameznih teoretičnih področij finančnega menedžmenta in njihova kritična presoja. Rezultati: Raziskava daje pregled temeljnih napak pri analizi oziroma pojasnjevanju nekaterih razmeroma znanih informacij o finančnem položaju podjetja. Obenem pokaže ustreznejše rešitve in pristope, ki omogočajo oblikovanje boljših informacij za odločanje v poslovnih financah. Organizacija: Ugotovitve pomembno spreminjajo in dopolnjujejo vsebino informacij za odločanje o financiranju posameznega podjetja, s tem pa prispevajo k boljšim poslovnim odločitvam. Družba: Ugotovitve lahko prispevajo k boljšemu poslovanju podjetij in bank pri oceni finančnega položaja in kreditne sposobnosti posojilojemalcev, kar prispeva k zmanjšanju stroškov in večji družbeni odgovornosti poslovnih sistemov. Prav tako lahko prispevajo tudi k izboljšanju vsebine izobraževalnih programov na tem področju. Originalnost: Raziskava izvirno pojasnjuje nekatere finančne kazalnike z novega zornega kota in dopolnjuje sodobno teorijo optimiranja financiranja podjetij. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Raziskava je omejena na teoretični pristop in pomeni izhodišče za nadaljnja raziskovanja. Ključne besede: obratni kapital, kratkoročni koeficient, optimalna struktura financiranja, kapitalska ustreznost podjetja, kazalniki likvidnosti, denarni tok. 1 Uvod S tem prispevkom želimo podati pregled pomembnejših napačnih pristopov in pomanjkljivosti v strokovni literaturi in praksi pri obravnavi nekaterih ekonomskih kategorij v okviru poslovnih financ in računovodske analize ter posledično neustreznega njihovega pojasnjevanja in oblikovanja informacij. To pomeni neustrezno oblikovanje strokovnih podlag za odločanje na področju finančne politike v podjetjih. Ne nazadnje lahko posledico vidimo tudi v pomanjkljivem znanju in ravnanju poslovodstev, ki se odraža v velikih težavah podjetij pri zagotavljanju svoje plačilne sposobnosti. Zaradi številnih pomanjkljivosti bomo nanje le na kratko opozorili in navedli ustrezno literaturo za poglabljanje in za podrobnejšo utemeljitev navedenega. Pri tem bomo citirali samo tuje avtorje, ki pa jih naši avtorji, na žalost pogosto, nekritično posnemajo (več o teh primerih v Bergant, 2007, str. 409). Revija za univerzalno odličnost, Članek september 2015, letnik 4, številka 3, str. 69–78. 70 2 Zablode v zvezi z obratnim kapitalom Najpogostejša opredelitev obratnega kapitala (angl.: net working capital) je računska, in sicer kot razlika med kratkoročnimi sredstvi oziroma kratkoročnimi naložbami (KN) in kratkoročnimi obveznostmi (KO) (npr. Arnold, 1998, str. 543): OBK =KN – KO. (1) Prva napaka take opredelitve je dejstvo, da je zgolj računska in ne vsebinska. Običajna posledica te napake se kaže v pogosti opredelitvi, da so »komponente (vsebina) obratnega kapitala: zaloge, poslovne terjatve, tržni vrednostni papirji, denarna sredstva, zmanjšana za kratkoročne obveznosti« (npr. Arnold, 1998, str. 543 in Brigham et al.,1999, str. 595-596). Na to je zavajajoče kazal tudi nekdanji izraz čista obratna sredstva, ki ga je Kodeks poslovnofinančnih načel (KFN) nadomestil s pojmom obratni kapital, kar ustrezneje pojasnjuje njegovo izrazno moč. Druga napaka je v pogostem zanemarjanju dejstva, da lahko obratni kapital (OBK) izračunamo tudi z razliko med dolgoročnimi viri in dolgoročnimi naložbami: OBK =DV – DN. (2) Posledica te napake je pogosto napačno mišljenje, da lahko na spremembo obratnega kapitala vplivamo s spremembami kratkoročnih naložb in/ali s spremembami kratkoročnih obveznosti (npr. Arnold, 1998, str. 563 ali Smart, 2004, str. 268), kar je seveda nemogoče. To namreč pomeni, da zamenjujemo vzrok s posledico. Neodvisne spremenljivke, ki vplivajo na spremembo obratnega kapitala, so samo na desni strani enačbe 2. Neupoštevanje tega dejstva vodi v številna napačna pojasnjevanja, obenem pa tudi zavaja odločevalce v škodljive poslovne ukrepe. Prav tako je treba paziti pri razumevanju angleškega “working capital management”. Pod tem pojmom obravnavajo namreč odločanje na področju obratnih sredstev in poslovnih obveznosti in ne odločanje v zvezi z obratnim kapitalom kot dolgoročnim virom obratnih sredstev (primer: Brigham et al., 1999, str. 594). Upravljanje z obratnim kapitalom po KFN nasprotno pomeni upravljanje z dolgoročnimi viri obratnih sredstev. Tretja napaka je zamegljena informacijska vsebina (izrazna moč) obratnega kapitala kot informacije, ki izhaja iz njegovih čisto računskih opredelitev (enačbi 1 in 2) (več o izrazni moči obeh enačb v Bergant, 2012, str. 63-66). OBK je namreč pravilno, vsebinsko gledano, tisti del dolgoročnih virov financiranja podjetja, ki financira kratkoročne naložbe (KFN, točka 5.47). Posledica neupoštevanja tega dejstva je nezmožnost pojasnjevanja (pogosto pa celo napačno pojasnjevanje) stanja in gibanja obratnega kapitala v okviru analiziranja računovodskih izkazov. Četrta napaka izhaja iz napačnega pojasnjevanja preseka bilance poslovnih tokov (BPT). Leta kaže spremembo obratnega kapitala in je zato ena od temeljnih informacij o dolgoročnem financiranju kratkoročnih naložb (KFN, točka 5.46). Dolgoročni del BPT je namreč podrobnejši prikaz enačbe 2, kratkoročni del pa dodatno pojasnjuje enačbo 1. Temu primerno Revija za univerzalno odličnost, Članek september 2015, letnik 4, številka 3, str. 69–78. 71 je treba tudi pojasnjevati tokove (spremembe sredstev in njihovih virov, torej priskrbo in porabo), izkazane v bilanci poslovnih tokov (več v Bergant, 2012, str. 65-66). Posledica napačnega pojasnjevanja BPT se kaže v neuporabnih in tudi v zavajajočih informacijah. 3 Zablode v zvezi s kazalniki likvidnosti Zgodovina neustreznega pojasnjevanja tako imenovanih kazalnikov likvidnosti (angl.: liquidity ratios),1 torej kratkoročnega, pospešenega in hitrega koeficienta (SRS jih imenujejo kazalnike vodoravnega finančnega ustroja), je razmeroma dolga in še danes ni končana. Napake pri njihovem razumevanju in pojasnjevanju so številne. Prva načelna napaka izhaja že iz njihovega napačnega poimenovanja (kazalniki likvidnosti), zaradi katerega jih še vedno številni obravnavajo kot pomembne informacije o plačilni sposobnosti podjetja (npr. Pinches, 1994, str. 640 in Brigham et al., 1999, str. 62). Izrazna moč teh kazalnikov nikakor ni tolikšna, da bi lahko na njihovi osnovi pojasnjevali gibanje plačilne sposobnosti podjetja. Posledice so praviloma površno ocenjevanje plačilne sposobnosti podjetja in njegove bonitete. Druga načelna napaka izhaja iz napačnega pristopa k pojasnjevanju teh kazalnikov. Običajno jih namreč pojasnjujejo tako, da primerjajo števec in imenovalec (npr. Friedlob, Schleifer, 2003, str. 75), ker kazalnik računsko pomeni ulomek. Tak pristop predpostavlja, da števec (premo sorazmerno) in imenovalec (obratno sorazmerno) vplivata na kazalnik, kar je popolnoma napačno. Enačbe, po katerih so ti kazalniki običajno izračunani, namreč ne odražajo vzročno posledične odvisnosti. Posledice napačnega pojasnjevanja kazalnikov so zavajanje uporabnikov informacij, predlaganje neuresničljivih predlogov s strani analitikov in možnost napačnih poslovnih odločitev. Tretja načelna napaka so poskusi pojasnjevanj posameznega koeficienta in njegovega gibanja, ne da bi izkoristili možnosti medsebojne vsebinske in računske povezanosti teh kazalnikov. Posledica tega je dejstvo, da analitik ne izkoristi izrazne moči kazalnikov v celoti. Če imamo na primer znane vse tri kazalnike za dve zaporedni obdobji, lahko o podjetju samo na njihovi podlagi postavimo kar 24 ovrednotenih trditev (Bergant, 2012, str. 103-110). Četrta načelna napaka so arbitrarno ocenjene optimalne (želene) vrednosti koeficientov, ki nimajo niti teoretične niti izkustvene podlage (npr. Fitzgerald, 2002, str. 138). Popolnoma brez podlage in napačno je npr. želeti vrednost 2 za kratkoročni koeficient in vrednost 1 za pospešeni koeficient. (več o optimalnih kazalnikih v Bergant, 2012, str. 134-142). Posledica so lahko neustrezne usmeritve poslovne in finančne politike podjetja. Za poslovodstvo, ki razmišlja s svojo glavo, so take informacije nekoristne, obenem pa kažejo na nesposobnost oziroma neznanje oblikovalcev informacij. 1 SRS jih imenujejo kazalniki vodoravnega finančnega ustroja (SRS, točka 29.31f), v starejši literaturi pa imajo celo več imen (več v Bergant, 2012, str. 72). Revija za univerzalno odličnost, Članek september 2015, letnik 4, številka 3, str. 69–78. 72 Vse navedene napake imajo skupni imenovalec. To je dejstvo, da oblikovalci informacij ne upoštevajo možnosti izračuna teh kazalnikov na številne različne načine (primeri v Bergant, 2012, str. 354-357). Kratkoročni koeficient (KK = KN/KO) Temeljna napaka pri pojasnjevanju kratkoročnega koeficienta (angl.: current ratio) izhaja iz predstave o “pokrivanju” kratkoročnih obveznosti s kratkoročnimi naložbami. Taka predpostavka v primeru delujočega podjetja seveda ne drži, saj ima podjetje stalno nekaj kratkoročnih naložb in kratkoročnih obveznosti, ki se normalno ne zmanjšujejo, temveč se z rastjo obsega poslovanja celo povečujejo. Posledica takega pristopa je neustrezno razumevanje stanja in gibanja plačilne sposobnosti podjetja (primer: O Hare, 2013, str. 41). Pravilno razlago koeficienta (kot drugo obliko stopnje dolgoročnega financiranja kratkoročnih naložb) daje KFN (točka 5.48) (več v Bergant, 2012, 72-80). Pospešeni koeficient [PK = (KN – Z)/KO] Temeljna napaka pri pojasnjevanju pospešenega koeficienta (angl.: quick ratio) izhaja iz predstave o “pokrivanju” kratkoročnih obveznosti s kratkoročnimi terjatvami in denarjem. Zaradi enakih razlogov kot pri kratkoročnem koeficientu tudi ta pristop ni ustrezen. Največja izrazna moč pospešenega koeficienta je namreč v spremljanju kratkoročnega finančno posredniškega položaja oziroma razmerja med zalogami in obratnim kapitalom (več v Bergant, 2012, str. 87-94). Posledica napačnega pojasnjevanja pospešenega koeficienta (primer. O Hare, 2013, str. 42) je pomanjkanje informacij, ki bi potrdile ustreznost ali neustreznost sprememb strukture obratnih sredstev. Hitri koeficient [HK = (KN – Z – KT)/KO = Den/KO] Hitri koeficient (angl.: cash ratio) v novejši literaturi ni podrobneje ali pa sploh ni obravnavan, saj o plačilni sposobnosti podjetja res ne pove veliko. Tudi nekateri predlogi v zvezi njegovo optimalno vrednostjo so le arbitrarni, brez ustrezne utemeljitve (npr. Samuels et al., 1995, str. 56). Iskanje izrazne moči HK samo v razmerju med denarnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi pa ne izčrpa vseh možnosti analiziranja. Njegova izrazna moč se pokaže zlasti v primerjavi gibanja s pospešenim in kratkoročnim koeficientom ter v računski povezavi z njima, kot smo že omenili pri tretji načelni napaki pojasnjevanja treh kazalnikov. Dodatna izrazna moč hitrega koeficienta se kaže v enačbi: OBKdej OBKpotr NKFD HK = ————- − ———— + ———–. (3) KO KO KO S pomočjo enačbe 3, ki kaže vzročno posledično razmerje, lahko spremembo hitrega koeficienta pojasnimo s spremembami treh kazalnikov. Prvi kazalnik kaže težo (odstotek) spremembe dejanskega obratnega kapitala, drugi težo spremembe potrebe po obratnem Revija za univerzalno odličnost, Članek september 2015, letnik 4, številka 3, str. 69–78. 73 kapitalu, tretji pa kaže težo spremembe neto kratkoročnega finančnega dolga. Prva dva kazalnika lahko združimo in dobimo težo spremembe presežka ali primanjkljaja obratnega kapitala oziroma spremembe kapitalske ustreznosti (več v Bergant, 2012, str. 178). 4 Zablode v zvezi s potrebnim obratnim kapitalom Avtorji si še danes niso popolnoma enotni glede tega, kaj sodi v kategorijo stalnih obratnih sredstev (SOBS), saj jih opredeljujejo na razločne načine (npr.: Cohen, 1999, str. 148; Brigham et al., 1999, str. 135; Samuels et al., 1995, str. 687). To pa je bistvenega pomena za opredelitev potrebnega obratnega kapitala, torej tistega dela dolgoročnih virov, ki naj bi financiral SOBS. Za to opredelitev so načeloma potrebne tri kategorije: samodejne poslovne terjatve, optimalne zaloge in samodejne poslovne obveznosti. Avtorji običajno obravnavajo potrebo po dodatnem financiranju obratnih sredstev samo v okviru načrtovanja poslovanja (npr. Emery, 1997, str. 698 in Brigham et al., 1999, str. 342). Tak pristop odvrača pozornost od pomembnosti analiziranja trenutnega stanja v povezavi s preteklim gibanjem potrebe po obratnem kapitalu. Prav v tem vidimo temeljno pomanjkljivost sodobnih poslovnih financ. Brez obeh ocen (trenutne potrebe in dejanskega stanja obratnega kapitala) namreč ne moremo oceniti niti kapitalske ustreznosti podjetja niti finančne stabilnosti (Bergant, 2014, str. 83-90), seveda pa tudi ne finančne prožnosti oziroma naložbene (investicijske) sposobnosti (Bergant, 2015, str. 38-61). V strokovni literaturi je obravnavana samo kapitalska ustreznost bank, ne pa tudi kapitalska ustreznost podjetij. Če pa jo avtorji omenjajo, jo obravnavajo s praviloma neustreznimi kazalniki. Tudi učni načrti ekonomskih visokih šol in fakultet v okviru poslovnih financ ne obravnavajo kapitalske ustreznosti podjetij na teoretično utemeljen način. 5 Zablode v zvezi z denarnim tokom V strokovni literaturi je zelo poudarjen pomen čistega denarnega toka iz poslovanja (angl.: CFO – operating cash flow), ki ga po posredni metodi izračunamo na naslednji način: CFO = ČD + Am − ∆PT − ∆Z + ∆PO. (4) CFO je torej vsota čistega dobička (ČD), ki smo mu prišteli amortizacijo (Am), odšteli spremembo poslovnih terjatev (PT) in zalog ter prišteli spremembo poslovnih obveznosti (PO). Vsebinsko enačba 4 kaže na soočenje prispevka poslovanja k povečanju dejanskega obratnega kapitala (ČD+Am) in na spremembe potrebe po obratnem kapitalu podjetja (zadnje tri kategorije na desni strani enačbe). Vidimo, da je CFO pravzaprav odvisen od dveh sestavin: od spremembe dejanskega obratnega kapitala, ki je posledica poslovanja, in spremembe potrebe po obratnem kapitalu. Revija za univerzalno odličnost, Članek september 2015, letnik 4, številka 3, str. 69–78. 74 Kategorije čistega denarnega toka iz poslovanja torej ni mogoče razložiti brez upoštevanja spremenjene potrebe po obratnem kapitalu. Pri tem niso upoštevane druge kategorije, ki tudi vplivajo na denarni tok, kot so spremembe: kapitala zunaj poslovnega izida, dolgoročnih dolgov, dolgoročnih terjatev osnovnih sredstev in dolgoročnih neopredmetenih sredstev. To dejstvo se pri pojasnjevanju in uporabi čistega denarnega toka iz poslovanja pogosto pozablja. Posledica so pomanjkljive informacije in neustrezne poslovne odločitve. Šele celovit pogled na poslovanje podjetja omogoča razumevanje, zakaj so spremenila njegova denarna sredstva, kar kaže naslednja enačba: Den = ∆OBKdej − ∆OBKpotr + ∆NKFD. 2 (5) Zgornja enačba kaže odvisnost denarnih sredstev od politike kapitalske ustreznosti. Če podjetje nima dovolj obratnega kapitala, se mora kratkoročno zadolžiti, da ohrani potrebno raven denarnih sredstev in s tem svojo tekočo plačilno sposobnost (Bergant, 2012, str. 171- 177). Enačba 5 dokazuje, da je vsaka trditev o plačilni sposobnosti, ki ne upošteva stanja (in gibanja) kapitalske ustreznosti podjetja (torej ne vsebuje ocene presežka ali primanjkljaja obratnega kapitala), v resnici čista dezinformacija. Pa vendar se s takimi ocenami srečujemo ne samo v praksi, temveč tudi v strokovni literaturi. 6 Zablode v zvezi z optimalno strukturo financiranja Struktura financiranja poslovanja podjetja je v sodobnih financah obravnavana s pomočjo različnih teorij, med njimi so prisotne zlasti: teorija stroškov finančne stiske (angl.: trade-off theory), teorija vrstnega reda (angl.: pecking order theory), signalna teorija (angl.: signaling theory) in teorija tempiranja trga (angl.: market timing theory) (Več o navedenih teorijah v: Smart et al., 2003, Samuels et al., 1995, Arnold, 1998, Bessler et al., 2011 in Brigham et al., 1999). Nobena od njih do zdaj ni dobila nedvoumne potrditve v empiričnih raziskavah, temveč številne kritične pripombe. V središču razprav še vedno ostaja teorija stroškov finančne stiske, ki pa ne daje podlag za oblikovanje informacij za poslovno odločanje. Temeljni vzrok te “impotentnosti” je v številnih pomembnih pomanjkljivostih: 1. Pri posameznem podjetju je vnaprejšnja ocena stroškov finančne stiske izredno tvegana, ker je stroške za eno samo podjetje zelo težavno opredeliti in izračunati. Najteže je oceniti posredne stroške, ki so praviloma višji od neposrednih stroškov finančne stiske (Arnold, 1998, str. 797). 2 Iz enačbe 5 je dobimo enačbo 3, če jo delimo s KO. Revija za univerzalno odličnost, Članek september 2015, letnik 4, številka 3, str. 69–78. 75 2. Seštevanje različnih tipov distribucij verjetnosti nastanka stroškov in prihodkov pri oceni stroškov finančne stiske je strokovno nesprejemljivo. V podjetjih se to kaže v tem, da se podjetja na račun zelo verjetnih malih dobičkov izpostavljajo zelo velikim (čeprav zelo malo verjetnim) nevarnostim, katerih verjetnosti ne moremo zanesljivo oceniti (več o problemu majhnih verjetnosti v Taleb, 2009, str. 748) in Taleb et al., 2009, str. 78). 3. Zapletenost izračunov, zlasti veliko število predpostavk in subjektivnih ocen, sta vzrok sorazmerne nezanesljivosti rezultatov (npr. priporočeni intervali zadolževanja od 20 % do 40 % vseh virov sredstev). 4. Teorija temelji na pristopu tehtanja “strošek – korist”, kar je sicer osnovno načelo ekonomike. Tak pogled na finančno politiko podjetja je lahko v neposrednem nasprotju s temelji poslovne etike. Odločanje, informiranje in izvajanje na področju plačilne sposobnosti je namreč treba presojati tudi z etičnega vidika.3 Dolgoročni trajnostni razvoj podjetja in uspešnost posameznika sta odvisna ne samo od zakonitosti in ožje strokovnosti delovanja, temveč tudi od etičnosti odločanja in moralnega delovanja. Morebitni odgovor, da so posledice neetičnosti zajete v stroških finančne stiske, je pljunek v lastno skledo. Etika namreč ne dovoljuje tehtanja strošek – korist kot izključnega sodila. Odločitev ne more biti “na pol etična.” 5. Postavlja se vprašanje, za čigavo korist gre. Predpostavka o dolgoročni rasti vrednosti enote navadnega lastniškega kapitala vključuje tudi ustrezno zadovoljevanje interesov drugih deležnikov, saj podjetje, ki deluje nemoralno do zunanjih in notranjih deležnikov, ne more biti dolgoročno uspešno. Taka predpostavka je teoretično potrebna zaradi skladnosti in celovitosti modela, vendar ne daje ustreznih izhodišč za oblikovanje informacij za odločanje, kar potrjuje vsakdanja praksa. Podjetniki in poslovodstva se namreč vse prevečkrat odločajo po kratkoročnih sodilih in ožjih interesih. 6. Kljub nespremenjenemu razmerju med tujimi in lastnimi viri se lahko tveganje podjetja v zvezi s plačilno sposobnostjo bistveno spreminja, in sicer v odvisnosti od ročnosti (kakovosti) strukture zadolženosti. Tveganje se povečuje, če se delež kratkoročnih dolgov v vseh dolgovih podjetja povečuje in obratno. Zamisel stroškov finančne stiske tega dejstva (strukture zadolženosti podjetja po ročnosti) ne upošteva, kar bistveno zmanjšuje izrazno moč informacij, ki temelje samo na razmerju med tujimi in lastnimi viri. Na taki podlagi pač ne moremo dovolj zanesljivo odločati v zvezi z zagotavljanjem plačilne sposobnosti podjetja. Ocenjujemo, da navedene slabosti zmanjšamo z drugačnim pristopom, ki je značilen za zamisel o kapitalski ustreznosti, vendar naj bi veljal za nefinančne organizacije. Izhodišča drugačnega modela (več v Bergant, 2012, str. 247-252) so naslednja: 1. Poslovodstvo v svojih odločitvah za delujoče podjetje načeloma ne sme upoštevati plačilne nesposobnosti podjetja kot koristne možnosti. Taka alternativa je neetična 3 Plačilna sposobnost je načeloma neetična. Več v Bergant (2010, str. 90-92). Revija za univerzalno odličnost, Članek september 2015, letnik 4, številka 3, str. 69–78. 76 predpostavka morebitnih koristi plačilne nesposobnosti podjetja. Iz tega sledi, da so samodejne kratkoročne obveznosti (SKO) pri danem obsegu poslovanja sorazmerno lahko določljive, saj so plačilni roki v posamezni dejavnosti znani oziroma pogodbeno dogovorjeni. Podjetje jih mora spoštovati. Morebitno podaljšanje plačilnih rokov v najboljšem primeru predstavlja skrito likvidnostno rezervo za primer višje sile. 2. Če želimo pravočasno poravnavati poslovne obveznosti, je nujno upoštevati ročnost dolgov, kar pomeni, da ni dovolj spremljati samo faktorja finančnega vzvoda (navpične strukture financiranja). 3. Zagotoviti je treba dolgoročno financiranje dolgoročno vezanih obratnih sredstev. Odstopanje je treba pazljivo proučiti. To pomeni, da bodo informacije za odločanje temeljile predvsem na ocenah dejanskega in potrebnega obratnega kapitala podjetja. V zvezi z optimiranjem strukture financiranja naj poudarimo tri temeljna področja finančne politike: 1. Optimiranje strukture sredstev (aktive) z dvema temeljnima opraviloma:  zagotavljanje čim manjše bilančne vsote, zaradi čim manjših potrebnih virov financiranja;  optimiranje strukture sredstev, posebej dolgoročnih naložb in posebej likvidnostno strukturo obratnih sredstev. 2. Optimiranje razmerij med strukturo sredstev in strukturo obveznosti do njihovih virov, čemur bi lahko rekli tudi optimiranje kapitalske ustreznosti v širšem smislu. Zagotoviti je treba dolgoročno financiranje dolgoročno vezanih kratkoročnih sredstev. To seveda ne pomeni, da ne smemo dolgoročno vezanih sredstev financirati tudi kratkoročno. Trdimo samo, da je informacija o tem razmerju pomembna za odločanje o plačilni sposobnosti podjetja. 3. Optimiranje strukture obveznosti do njihovih virov (pasive), in sicer najprej strukturo obveznosti do dolgoročnih virov in nato strukturo kratkoročnih obveznosti. Pomemben je navedeni vrstni red optimiranja, ki omogoča skladno načrtovanje finančnega položaja podjetja. Prav ta vrstni red v strokovni literaturi ni poudarjen, saj pogosto zamenjujejo drugo in tretjo točko. Posledice se kažejo v neustreznem upravljanju s kapitalsko ustreznostjo podjetja. 7 Zaključek Članek opozarja na razmeroma številne primere napačnega pojasnjevanja računovodskih oziroma finančnih kategorij, katerih posledice so lahko razmeroma velike. Obenem ponuja tudi smeri pravilnejšega razmišljanja in kaže na dejansko izrazno moč obravnavanih kategorij. Temeljni izvor navedenih pomanjkljivosti vidimo v anglo-ameriški strokovni literaturi in učbenikih, ki pa jih naši avtorji na žalost pogosto nekritično povzemajo ali celo napačno prevajajo. Na ta način pomanjkljivosti zaidejo celo v učbenike naših višjih in visokih ekonomsko poslovnih šol oziroma fakultet, da o poljudnih seminarjih ne govorimo. Pri tem se Revija za univerzalno odličnost, Članek september 2015, letnik 4, številka 3, str. 69–78. 77 pozablja na Kodeks poslovnofinančnih načel, ki je bil sprejet s strani Slovenskega inštituta za revizijo že leta 1997. Pomembna je torej kritična presoja izrazne moči posameznih kategorij, ne pa slepo verovanje (angl.: willful blindness) v nekatere opredelitve, ki ne omogočajo oblikovanja vsebinsko kakovostnih informacij. Skupna posledica navedenih napak se kaže v nerazumevanju, pa tudi v podcenjevanju informacij, saj uporabniki informacij ne vidijo oprijemljivih koristi. To se odraža v (ne)ustreznem odnosu uporabnikov do oblikovalcev informacij in do analize poslovanja nasploh. Logična posledica je neustrezen odnos poslovodstva do izobraževanja v zvezi z analizo poslovanja in začarani krog napačnih informacij je sklenjen. Posledice začaranega kroga napačnih informacij so vidne tako v vsakdanji praksi bank v obliki visokih odpisov terjatev (zaradi slabe ocene kreditne sposobnosti podjetij) kot tudi v praksi podjetij, ki se (tudi) zaradi slabih informacij neustrezno odločajo v pogledu zagotavljanja in ohranjanja svoje plačilne sposobnosti. Ker so banke prisiljene plasirati denar (saj to je njihova osnovna dejavnost), si ne upajo ostreje ocenjevati kreditne sposobnosti posojilojemalcev (pogost je izgovor: komu bi pa dajali posojila). Formalistično se zanašajo na informacijsko pomanjkljive računalniške programe za oceno bonitete podjetij, namesto da bi svetovale ali celo zahtevale drugačne informacije in s tem tudi vplivale na drugačno poslovno politiko podjetij. Tako je nov začarani krog sklenjen tudi v praksi financiranja podjetij. Cesar pa je še vedno gol.

dolžnik podjetje, ki dolguje upniku faktoring finančna storitev, ki omogoča financiranje poslovanja, temelji na odprodaji terjatev v zameno za takojšnja finančna sredstva financiranje dobaviteljev financiranje, kjer se na valuto poravnajo obveznosti do dobavitelja, kupcu pa se omogoči odlog plačila financiranje obratnih sredstev financiranje tekočega poslovanja odkup terjatev je finančno orodje, ki pomeni prodajo terjatev nekomu v zameno za takojšnja finančna sredstva; omogoča takojšnje poplačilo terjatev odstop terjatev je posel v katerem sodelujejo odstopnik terjatve in prevzemnik terjatve unovčevanje terjatev posel v katerem se terjatve prenesejo na novega upnika v zameno za denar, učinkovito unovčevanje omogoča takojšnje poplačilo terjatev upnik podjetje, ki terja plačilo od dolžnika upravljanje s terjatvami aktivno spremljanje dolžnikov na vseh ravneh in unovčevanje terjatev verižna kompenzacija pisni dogovor s strani več udeležencev o pobotu terjatev in obveznosti