Bine Kordež

V svetu realizirajo prevzeme v pretežni meri s posojilnimi viri, za katera tudi zastavijo prevzemno tarčo, ker ima le redkokateri prevzemnik na svojem računu presežna finančna sredstva. Prav tako je predpostavka vseh prevzemov, da bo prevzeto podjetje s svojim uspešnim poslovanjem v določenem obdobju povrnila vložek – ali preko povečanja vrednosti prevzetega podjetja ali z izplačevanjem donosa. Pri tem običajno prevzemniki za izveden posel jamčijo s svojim ostalim premoženjem, katerega tvegajo ob odločitvi za prevzem. Ne glede na to pa banke in financerji natančno preverijo transakcijo prevzema ter njena tveganja, saj v prevzem vstopajo s svojimi sredstvi. *

V Sloveniji po osamosvojitvi praktično noben posameznik ni imel pomembnejšega osebnega premoženja, razen hiše, vikenda in mogoče še kake rezerve. Zato so bili vsi prevzemi, izvedeni s strani menedžmenta neposredno ali preko njihovih firm, lahko izvedeni samo s kreditnimi sredstvi. Prav tako je bila pri vseh prevzemih predpostavka, da bo angažirana sredstva za prevzem lahko poplačalo samo prevzeto podjetje s svojo rastjo,  povečanjem njegove vrednosti ter izplačili iz samega prevzetega podjetja. Ključna razlika do prevzemov v tujini je bila v lastnem premoženju prevzemnika, ki naj bi služil kot garancija za tveganja v prevzemu, saj jih praktično nihče ni imel. Zaradi tega so pretežni del ali skoraj vsa tveganja izpeljave posla prevzele banke, ki so prevzeme financirale in ključna odločitev za prevzem je bila pravzaprav njihova. Seveda se postavi vprašanje, zakaj so banke prevzele samo tveganja v prevzemu (poleg pričakovanih rednih obresti), ne pa tudi pozitivnih učinkov uspelega prevzema in hitrejše rasti vrednosti prevzetega podjetja od stroškov financiranja. A takšne so bile odločitve bank (verjetno marsikje tudi politične ali spodbujene zaradi drugih razlogov, večinoma pa preprosto posledica presežnih finančnih virov in iskanja priložnosti za naložbe).

Prevzemi, ki so bili v Sloveniji realizirani v prvem obdobju privatizacije, v nekje do leta 2004, so večinoma uspeli in niso imeli negativnih posledic. Nakupi so bili na eni strani izvedeni po relativno nizkih cenah in obveznosti iz nakupa so prevzeta podjetja lahko prenesla, na drugi strani pa je bilo to obdobje rasti, gospodarskega razcveta, ki je dodatno omogočilo poplačevanje obveznosti in zagotovilo uspešnost prevzema. Zaradi tega pomanjkanje lastnih vložkov ni bil omejitveni dejavnik. Pri tem je verjetno potrebno navesti, da so bili tudi prevzemi gradbenih podjetij izvedeni večinoma v začetni fazi in sami prevzemi na usodo gradbeništva niti niso negativno vplivali oz. niso bili vzrok za propad večine teh podjetij. Ta dejavnost je na eni strani utrpela velik upad poslovanja zaradi zmanjšane investicijske aktivnosti, na drugi strani pa je angažirala ogromna sredstva v nakupe nepremičnin po previsokih cenah glede na današnje razmere. In to je potopilo velik del gradbenih podjetij in ne sam prevzem. Tudi, če bi bila podjetja še vedno v lasti privatnih ali državnih skladov, bi ob enaki poslovni politiki doživela podobno usodo ne glede na lastništvo.

Prevzemi, ki pa so bili narejeni v zadnjem času, v času pred krizo, pa so bili izpeljani po relativno visokih cenah glede na današnje razmere, na drugi strani pa jih je prizadela še kriza z upadom poslovanja, poslabšanje poslovnih rezultatov ter pomanjkanje finančnih virov. Vse to se je zaključilo z velikimi izgubami, pogosto pa tudi s propadom podjetij. Slednje sicer ne bi bilo vedno nujno, posebno ne v primeru, kadar je imelo podjetje trg. Banke kot financerji prevzemov bi se morale soočiti z dejstvom, da so z naložbo v predrag nakup podjetij realizirale izgubo in bi morale svoje terjatve iz naslova prevzema konvertirati v lastniške deleže, kar so njihovi vložki dejansko bili in potem bi v primeru neobremenjenega podjetja lahko kasneje iztržila več za svoje terjatve. Tako pa so s pritiski na vračila kreditov, kar ni bilo izvedljivo, podjetja šla v stečaj in se je premoženje nedelujočih podjetij ter možnost za vračilo kreditov le še poslabšala. Razlog za takšne odločitve bank je bilo pragmatično razmišljanje (novih) vodstev, da je bolje izgubiti vložena sredstva kot tvegati dodatna, kljub verjetnosti, da bi bil končni rezultat boljši.

Glede na takšen razvoj dogodkov, propade podjetij ter tudi ugotovljene nepravilnosti pri izvedbi prevzemov, se je v Sloveniji oblikovalo stališče, da je prevzem podjetja s kreditnimi viri nesprejemljivo, da se za morebitno najet kredit ne sme zastaviti prevzemna tarča ter da je nesprejemljivo tudi pričakovanje, da bo sredstva, vložena v nakup podjetij, poravnalo samo prevzeto podjetje. Takšen odnos pa seveda velja samo za domače prevzemnike, medtem ko prevzemi s strani tujcev podobni obravnavi niso podvrženi, kljub temu da so izvedeni pod podobnimi pogoji. Čeprav je prisotno neko splošno mnenje o precejšnjem odporu proti nakupom podjetij s strani tujcev, so vsi tuji prevzemi v javnosti in medijih sprejeti dokaj pozitivno. Nihče se ne obremenjuje, da so bili izpeljani praktično samo s kreditnimi viri (DrogaKolinska, Fructal, SIJ..), akterji prevzemov in njihovi potencialni zaslužki praktično niso nikjer obravnavani, niti se o njih ne piše, prav tako ne bomo zasledili skoraj nobenega zapisa, da je npr. Revoz ob 100 milijonih evrov nepovratne državne pomoči, podoben znesek nakazal svojim lastnikom v Francijo. Če nam je vsebinsko in etično nesprejemljivo, da je nek Slovenec, ki pred dvajsetimi leti ni imel nič oz. enako kot jaz, lahko preko uspešnega prevzema prišel do precejšnjega premoženja, se s primerljivimi zaslužki tujcev v podobni transakciji ne ukvarjamo in nas ne motijo. Nismo še zasledili zapisa v medijih, koliko naj bi npr. lastnik SIJ-a z ugodnim nakupom ter uspešnim poslovanjem povečal svoje premoženje. Saj v Sloveniji niti nihče ne ve, kdo to je in nikogar niti ne zanima.

V teh razmerah je logično, da so potencialni kupci slovenskih podjetij v kolikor ne bodo ostala v državni lasti, lahko samo tujci. In da nikogar v Sloveniji niti ne bo posebej motilo, koliko je nek Johan, John ali Jovo pri tem zaslužil, saj ga tako ne poznamo. Pa tudi če mu ne bo uspelo, kakega večjega odziva ne bo. Podjetje bo sicer lahko šlo v stečaj, mogoče bo kaj izgubila tudi kaka domača banka, če bo sodelovala pri financiranju prevzema – a tega tako ne bomo izvedeli (poslovna tajnost bančnega poslovanja!).

Družbe, ki se bodo v Sloveniji prodajale, lahko torej kupijo samo tujci, ker doma pač ni presežnih finančnega sredstev, drugačne oblike financiranja pa (vsaj za nekaj časa) niso možne, niti sprejemljive. Mogoče je nekaj domačega kapitala zunaj, a tudi če je, bo tam tudi raje ostal. Način kot je hrvaško podjetje s pretežno tujimi finančnimi sredstvi prevzelo DrogoKolinsko (opisano v članku o Atlantic Grupi), v Sloveniji zaenkrat ni izvedljiv.

Tu se seveda potem srečamo z »nacionalnim interesom«, ki je zaradi neuspelih slovenskih prevzemov postal skoraj psovka. Da nacionalni vseeno interes obstaja, ni dvoma. To nam potrjuje tudi ekonomska politika zelo razvitih držav, ki držijo ključne vzvode in podjetja v svojih rokah. Gre seveda za širšo temo, ki zahteva svoj tekst, bi pa na tem mestu omenil samo dva vidika.

Kot prvo mislim na priseganje pravilu 25 plus ena delnica. Da torej država v ključnih podjetjih zadrži vsaj kontrolni delež. Izkušnje kažejo, da tak lastniški delež sicer lahko do določene mere, preko kakega skupščinskega sklepa, omejuje večinskega lastnika. Vendar pa politika in poslovanje podjetja zasleduje cilje večinskega lastnika. Vodstvo podjetja je sicer odgovorno družbi, a dobro se ve, kdo ga postavlja in odstavlja in kako naj deluje. Manjšinski lastnik pa je bolj ali manj bolj »sponzor« družbe. Če želimo zadržati neko lastniško vlogo države v kateri od ključnih bank, potem je nujen kontrolni delež (preko 50 %) in ne v vsaki samo »25 plus«. Takšna vloga poleg gornjih omejitev, pomeni tudi bistveno manjši iztržek pri prodajni ceni v primerjavi s prodajo celote.

Drugi ključen vidik nacionalnega interesa pa je sedež podjetja. Ni tako pomembno, kdo je lastnik, temveč ali ima družba sedež upravljanja v naši državi ali ne, ali je podružnica oziroma hčerinsko podjetje kakega večjega sistema ali samostojna družba. Seveda tudi podružnica ni nič slabega in samo upamo lahko, da bodo tuja podjetja imela interes imeti v Sloveniji svoja hčerinska podjetja, podružnice ali vsaj proizvodne obrate. A kadar ima podjetje sedež v naši državi, takrat so tu koncentrirane tudi vse ključne funkcije  podjetja – od upravljanja do podpornih služb. Na centrali so praviloma zaposleni ključni kadri z najvišjimi prejemki (in najvišjimi davki). In interes Slovenije je vsekakor v dodatnih zaposlitvenih možnostih za izobražene, najboljše plačane ljudi. V Merkurju so bili trgovci plačani podobno kot v Bauhausu ali Obiju, a povprečna plača je bila 20 in tudi več odstotkov višja kot v drugih trgovskih podjetjih. Odstopanje je izhajalo iz preprostega razloga, da je bilo v Merkurju skoraj 20 odstotkov zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo zaradi izvajanja vseh ključnih funkcij v matični družbi, vključno za naša hčerinska podjetja v tujini. Trgovine v lasti tujih podjetij pa so imele to podporo organizirano v svojih centralah v tujini. To je mogoče najbolj ključen element pri zavzemanju, da vsaj nekaj podjetij ostane samostojnih s sedežem v Sloveniji (vprašanje je edino, ali nam bo še kak domač lastnik všeč).