Funkcija in naloge centralne banke v času recesije

Uvod

V zadnjih dneh v novicah pogosto zasledimo številne prispevke na temo (prihajajoče) recesije in ukrepov za ublažitev njenih posledic, saj mnogi analitiki trdijo, da je recesija neizogibna posledica trenutne koronavirus pandemije. Za razumevanje teh ukrepov je v prvi vrsti potrebno razumeti pomen ključne institucije v času recesije – centralne banke ter njihovo razmerjitev od drugih bank – komercialnih bank, kljub temu, da ločnica med njima s časom izginja. Centralne banke imajo zaradi svojih pristojnosti veliko moč na področju državne ekonomije in v veliki meri pomagajo državam v času recesije z različnimi ukrepi, ki so v njihovi pristojnosti. Ta prispevek sprva predstavi (1) institucijo centralne banke, nato (2) njene pristojnosti, ter (3) ukrepe, ki jih le-ta sprejema v času recesije.

(1) Kaj je centralna banka

Centralna banka je glavna in neodvisna finančna institucija, ki jo ima vsaka država, zato posledično  lahko trdimo, da gre za najpomembnejšo finančno institucijo v državi. Zaradi svoje pomembnosti je velikokrat imenujejo tudi »banka vseh bank«. Prav tako na pomembnost centralne banke nakazuje tudi dejstvo, da lahko že same izjave centralne banke vplivajo na stanje na finančnem trgu.  Npr. če  centralna banka javno objavi izjavo, da bo v prihodnjih mesecih spreminjala obrestno mero, bo to zagotovo vplivalo na obnašanje na finančnem trgu, saj se bodo udeleženci pripravili na bodo spremembe, da jih bodo kar najbolj optimalno izkoristili za ugodno izposojanje denarja ali za šparanje. Zagotovo so med najbolj znanimi centralnimi bankami: Federal reserve (»Fed«) v Združenih državah Amerike (»ZDA«), Evropska centralna banka v Evropski uniji (»ECB«), Bank of England v Združenem kraljestvu in ne pozabimo omeniti še slovenske centralne banke Banka Slovenije (»BS«).

Načeloma gre za neodvisne institucije, kar pomeni, da so neodvisne tudi od politike. Preko te lastnosti naj bi preprečili politikom vplivanje na glavne finančne ukrepe v državi, na višino obrestne mere in podobno, kar bi jim morebiti pomagalo pri njihovi naslednji izvolitvi na oblast. V praksi lahko seveda pride do odstopanja, kar se je jasno videlo tudi v času mandata predsednika Donalna Trumpa v ZDA, saj naj bi preko svojih objav na Twitterju tudi vplival na ravnanja Fed-a. Tako je denimo v letu 2018 objavil, da se mu zdi neverjetno, da bo Fed znova dvignil obrestno mero in to označil kot “še ena napaka Fed-a.” Jasno je razvidno, da ima tudi politika nekaj moči oz. vsaj malo vpliva na centralne banke.

Njena glavna naloga je, da skrbi za stabilnost gospodarstva države in ga krepi tako, da lahko gospodarstvo raste iz dneva v dan. Centralna banka prav tako regulira ponudbo denarja in dostopnost kreditov, prav tako pa ima tudi regulativno funkcijo do določene mere. Centralna banka namreč postavi zahteve, ki jih morano komercialne banke upoštevati in jih izpolnjevati. Ena izmed takšnih zahtev je količina denarja, ki ga mora banka vedno imeti pri sebi.  V času večjih kriz pa seveda lahko služijo tudi kot izposojevalci denarja oblasti, ki je v težavah in ne more pridobiti denarja drugače.

(2) Pristojnosti centralne banke

Zgoraj omenjene naloge centralna banka izvršuje preko svojih zakonskih pristojnosti. Primarno  centralna banka skrbi za (1) tiskanje denarja in (2) ureja višino obrestne mere ter (3) uvaja ti. »quantitative easing« ukrep, če jih omenimo le nekaj.

Obrestna mera

Obrestna mera pomeni ceno izposojanja denarja komercialnih bank od centralne banke. Komercialna banka je tista institucija, s katero imamo stik potrošniki in podjetja, ter si jo tako lažje predstavljamo. Je torej tista banka, na katero gremo odpreti svoj bančni račun, dvigniti denar, ko bankomat ne dela, povprašati za kredit in kakšna je naša kreditna sposobnost. Ko gremo v tujino, na komercialni banki lahko naročimo določeno količino denarja v tuji valuti.

Komercialna banka je prav tako finančna institucija kot centralna banka, vendar se od centralne banke razlikuje predvsem v tem, da se komercialna banka ukvarja s posojanjem denarja potrošnikom in podjetjem ter shranjevanjem denarja (vendar je na tej točki pomembno poudariti, da meja med komercialnimi in centralnimi bankami postopoma izginja, zato ni več tako pomembna kot v preteklosti).

Na podlagi obrestne mere, ki jo postavi centralna banka, potem komercialne banke vzpostavijo svojo obrestno mero, na podlagi katere nato izposojajo denar podjetjem in potrošnikom. Torej je torej dejanska obrestna mera, ki jo potrošniki plačamo v vsakdanjem življenju. Obrestna mera v ZDA (tj. obrestna mera, ki jo postavi Fed) se zadnje leto giblje med 0-0,25%. Nazadnje je bila potrjena dne 16.9.2020. Fed je prav tako naznanil, da bo tako obrestno mero vzdrževal najmanj do leta 2023. Nam bližje, v Evropski uniji (tj. obrestna mera, ki jo postavi ECB), pa obrestna mera v povprečju znaša 1,82%. Višek je dosegla leta 2000, ko je obrestna mera ECB znašala 4,75%, eno izmed nižjih točk pa je dosegla v letu 2016, ko je obrestna mera znašala 0%.

(3) Zakaj centralne banke spreminjajo obrestne mere

Glavni ukrep centralnih bank je določanje obrestne mere prav zato, ker nižanje obrestne mere pomeni nižjo ceno sposojanja denarja, kar de facto (dejansko) pomeni spodbujanje sposojanja denarja in rast državnega gospodarstva. Za potrošnike in podjetja to pomeni cenejši kredit, torej bo to vodilo do večje gospodarske aktivnosti in v končni fazi do nižje brezposelnosti. V praksi ta pojav imenujejo tudi »sproščanje monetarne politike«. Kot primer navajam višino obrestne mere v času recesije v letu 2008: postavljena je bila zelo nizka obrestna mera, že zelo blizu ničle.

Če si to predstavljamo na čisto vsakdanji ravni, to pomeni, da če si na primer želimo izposoditi denar za nakup novega avtomobila, ki stane 20.000,00 EUR, si bomo ta denar raje izposodili od banke, ko bo obrestna mera nižja. Zakaj? Če obrestna mera znaša 6%, bomo za izsposojo 20.000,00 EUR morali plačati 1.200,00 EUR. Če je pa obrestna mera nižja, torej npr. 2%, bomo za izposojo 20.000,00 EUR morali plačati 400,00 EUR. Povsem jasno je torej, da si bomo denar raje sposojali v obdobju, ko je obrestna mera nižja, saj je takrat kredit cenejši. Višji kot je znesek, ki si ga izposojamo, večje so seveda razlike med ceno kredita v obdobju višje in nižje obrestne mere.

Z višino obrestne mere je hkrati povezano tudi vprašanje hrambe denarja na banki. V kolikor bodo postavljene višje obrestne mere, bodo ljudje bolj nagnjeni h hrambi denarja na banki, v nasprotnem primeru pa ga bodo raje imeli doma. Če ponovno izpostavim zgoraj omenjeni hipotetični primeru, vendar da v konkretnem primeru imamo svoj denar v znesku 20.000,00 EUR. Če ga bomo hranili na banki in bo obrestna mera 6%, bomo mi dobili 1.200,00 EUR obresti, da ga hranimo na banki. Če bo obrestna mera nižja, npr. 2%, pa bomo dobili 400,00 EUR obresti, da ga hranimo na banki. Jasno je torej, da bomo denar raje hranili na banki, ko bo obrestna mera višja, sploh pravne osebe, ki imajo načeloma višje zneske svojega kapitala.

Vendar pozor! Centralna banka mora biti hkrati tudi zelo previdna pri določanju obrestne mere, saj lahko to vodi do previsoke inflacije (inflacija je v manjšem odstotku vedno prisotna, problem nastane, ko je previsoka). V tem primeru bo centralna banka znova prisiljena zvišati obrestno mero, da bo lahko stabilizirala gospodarstvo ter bo tako znova na začetku in se bo izkazalo njeno reguliranje obrestne mere za povsem brezpredmetno. Potrebno je torej znižati obrestno mero do te točke, da ne bo hkrati preveč zvišala inflacijo.

Za lažjo predstavo poglejmo odstotek inflacije po različnih ekonomijah. Na primer odstotek inflacije v ZDA narašča. Maja 2020 je odstotek inflacije znašal 0,1%, v avgustu 2020 pa 1,3%. V Evropski uniji je inflacija maja 2020 znašala 0,5%, v juliju 2020 pa 0,8%. Vidimo torej, da se odstotek inflacije zvišuje, kar pomeni, da denar izgublja na vrednosti.

»Quantitative easing«

Naslednji ukrep, ki ga centralne banke lahko sprejmejo, je ti. »quantitative easing« – »povečevanje količine denarja v obstoku«. To pomeni, da centralna banka prične s tiskanjem denarja in ga na nek način da na voljo gospodarstvu, denimo preko izposoje ali preko nakupa obveznic. Ta dodatni pritok denarja pomeni dodatno spodbudo gospodarstvu, saj potrošniki in pravne osebe dobijo denar na voljo, ki ga potrošijo in tako povečajo gospodarsko rast. Življenjski primer je, da potrošnik dobi 2.000,00 EUR poceni kredita. Ker bo za življenjske stroške porabil npr. 1.000,00 EUR, bo preostal denar, tj. 1.000,00 EUR, lahko porabil za drugo potrošnjo. V kolikor pa bi dobil je 1.000,00 EUR na začetku, bo to porabil za osnove stroške in za dodatno potrošnjo mu bo zmanjkalo denarja. Torej, če hoče centralna banka spodbuditi potrošnjo in preko dodatne potrošnje spodbuditi gospodarski razvoj države, potem mora dati na voljo dodaten denar potrošnikom.

ECB je uvedla »qunatitative easing« v januarju 2015, z vmesno pavzo v letu 2018 in ponovno uvedbo leta 2019, nato je v letu 2020 povečala obseg tega programa za ublažitev posledic koronavirus krize. Povedali so, da ECB pričakuje, da bo nadaljevala nakup obveznic vsaj do leta 2022 in v všini vsaj 1.3 trilijona EUR.

Zaključek

Centralna banka je torej eden izmed ključnih akterjev v času recesije, saj pomaga gospodarstvu znova na noge. To počne predvsem z ukrepi kot so nižanje obrestne mere in dodatnim tiskanjem denarja.