Vsak podjetnik ali podjetje se poleg s poslovnimi odločitvami in dela, povezanega z vodenjem podjetja, sreča tudi z davki. Davčna zakonodaja in odmerjanje davkov sta za laika zapletena, dodatno preglavico pa povzroča dejstvo, da se davčna zakonodaja vseskozi spreminja.
Kljub zapletenosti davčne zakonodaje pa je pomembno, da podjetje oziroma samostojni podjetnik natančno sledita predpisom, drugače se lahko znajdeta v težavah. Poleg standardnih davkov, ki jih mora podjetje odmerjati, pa je davek, s katerim se podjetje ukvarja večkrat dnevno Davek na dodano vrednost.
Pri Davku na dodano vrednost zmedo povzroča predvsem dejstvo, da so zavezanci za davek, tisti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, končni plačniki pa so potrošniki. Po spoznanju osnov pa se odmerjanje Davka na dodano vrednost ne zdi več toliko zapleteno, vendar pa je zato treba spoznati osnovna pravila in lastnosti glede Davka na dodano vrednost, ki bodo predstavljeni spodaj.
Davek na dodano vrednost zadeva vsakega, ki opravlja gospodarsko dejavnost iz kateregakoli razloga, na kateremkoli področju in v kakršnikoli obliki. Edini izvzeti so podjetniki, ki ne dosegajo 50.000 EUR v letnem prometu – oni ne potrebujejo odmerjati davka na dodano vrednost od prodanih dobrin. V zakonodaji je namreč določeno, da je prag za vstop v sistem davka na dodano vrednost letni promet 50.000 evrov.
Zakonodaja
Davek na dodano vrednost ureja Zakon o davku na dodano vrednost skupaj z njegovim Pravilnikom, vse pa mora biti v skladu z evropskim pravom. Evropsko pravo, ki ureja določbe davka na dodano vrednost so Direktiva o temeljni enotni ureditvi Davka na dodano vrednost v Evropski Uniji 2006/112/ES. Poleg vsega tega je Sodišče Evropske Unije izdalo nekaj sodb, ki nadalje razvijajo pravila, zapisana v direktivi. Sodbe pojasnjujejo enotnost uporabe sistema davka na dodatno vrednost v Evropski Uniji.
Nadalje, na nivoju Slovenije igrajo vlogo pri predpisih glede Davka na dodano vrednost tudi Finančno ministrstvo Slovenije, Finančna uprava in pa Carinska uprava Slovenije. Ti uradi oziroma ministrstvo izdajajo razna pojasnila glede obračunavanja in odmerjanja Davka na dodano vrednost in v nadzornih in inšpekcijskih postopkih.
Predpisi določajo tudi stopnjo Davka na dodano vrednost v Sloveniji – po evropski zakonodaji določi vsaka država v Evropski Uniji stopnjo in pogoje za odmerjanje davka na dodano vrednost. V Sloveniji je stopnja 22 odstotkov od vsake transakcije – prodaje blaga, storitve, uvoza iz druge države.
Izjema od tega je predpisana stopnja 9,5 odstotkov za hrano in jedi v restavracijah, zdravila, socialna stanovanja, frizerske storitve, prevozi oseb in tako dalje. Ker so včasih določbe Priloge, ki ureja stopnje davka na dodano vrednost nejasne, Finančna uprava Republike Slovenije redno izdaja Pojasnila, ki jih objavlja na svoji spletni strani, ki pojasnjujejo dileme pri določanju davčne stopnje – torej ali je stopnja 22 ali 9,5 odstotkov.
V Pojasnilih Finančne uprave Republike Slovenije je natančno opredeljeno, kako v dilemi stopnjo določiti. Podjetje oziroma posameznik, ki je zavezanec, mora zelo skrbno opredeliti za kakšno vrsto prometa gre, kaj je predmet dobave oziroma storitve in kaj je glavni del storitve oziroma dobave, če gre za večdelno transakcijo.
Katere transakcije so predmet davka na dodano vrednost
Zakon določa, da so predmet DDV v Republiki Sloveniji naslednje transakcije:
- Pridobitev blaga znotraj EU – ko se dobi razpolaganje z blagom, ki se iz druge države članice odpelje v Slovenijo, bodisi s strani pridobitelja samega ali pa s strani prodajalca.
- Uvoz pomeni uvoz v Evropsko Unijo, iz tretje države – na primer, ko Slovensko podjetje v Indiji kupi blago in ga uvozi v Slovenijo
- Storitve, ki se jih v okviru ekonomske dejavnost opravi v Sloveniji.
- Dobava blaga – v okviru gospodarske dejavnosti, ki jo podjetje ali posameznik opravljata. DDV se mora obračunati ne v trenutku prenosa lastninske pravice, ampak v trenutku prenosa pravice za razpolaganje.
Kako postopati z davkom na dodano vrednost
Sistem obračunavanja davka na dodano vrednost je iz samega besedila zakonodaje na videz zapleten, vendar pa je odmerjanje davka na dodano vrednost, enkrat, ko sta nam logika in sistem za davkom znana, zelo preprosto.
Predstavljajmo si verigo proizvodnje, ki vodi do končne prodaja izdelka končnemu uporabniku – potrošniku. Podjetje, ki bo izdelovalo surovino za izdelek –na primer bombaž za majico, bo od nekoga kupilo bombaž iz polj, nato bo iz tega izdelalo bombažno blago. Nadalje bo podjetje, ki izdeluje blago kot končni izdelek, od podjetja, ki je izdelal blago, kupilo to bombažno blago, in ga potiskalo ter prodajalo naprej. Podjetje, ki se ukvarja z izdelavo oblačil, bo kupilo že potiskano blago in iz tega izdelalo majico. Pri tem bo od nekega drugega podjetja kupilo na primer gumbe za majico, ki imajo za sabo že celotno lastno verigo proizvodnje. Nadalje bo izdelano majico kupilo podjetje, ki ima butike z oblačili, kjer jo bodo kupili končni uporabniki – potrošniki. Vsak udeleženec v sistemu davka na dodano vrednost mora pri obračunati davek na dodano vrednost. Vendar pa od tega ne bo plačal celotnega zneska, saj bo od tega odštel davke na dodano vrednost, ki je bil zaračunan njemu, torej davek iz prejšnjih faz v verigi. Tako bo državi plačan le
davek, ki je razlika med davkom, ki ga bo zaračunal sam pri prodaji naprej v verigi in davkom, ki je bil obračunan iz prejšnjih faz, ko je v verigi nekaj kupil.
Davek na dodano vrednost torej obračunava vsakokratni prodajalec neke dobrine, od dejanskega vplačila v blagajno pa odšteje vrednost, ki jo je prejšnji prodajalec obračunal njemu, ko je bil on kupec v prejšnji fazi.
Primer obračuna
Za ponazoritev primera lahko vzamemo podjetnika, ki izdeluje plašče. Volneno blago za plašč je podjetnik kupil za 610 EUR od drugega zavezanca za DDV. Ta, ki mu je volneno blago prodal je moral torej obračunati DDV, in sicer je obračunal DDV 110 EUR, kar pomeni, da je njegova cena sestavljena iz 110 DDV in 500 EUR osnove za DDV.
Pred tem je izdelovalec volnenega blaga kupil surovo volno od kmeta, ki prodaja surovo volno. Kmet mu je volno prodal za 200 EUR, cena je tako bila sestavljena iz 100 EUR osnove in 22 EUR DDV, ki ga je moral kmet obračunati, plačilo tega pa je prenesel na kupca surove volne – izdelovalca volnenega blaga:
122 EUR = 100 EUR + 22 EUR
Ko je izdelovalec volnenega blaga obračunal DDV za prodajo volnenega blaga v vrednosti 110 EUR, je od tega odštel že plačan DDV pri nakupu surove volne, v vrednosti 22 EUR, in je tako dejansko plačal samo 88 EUR DDV. Vrednost blaga je se tako povečala v procesu predelave iz 122 EUR na 610 EUR – za 610 EUR je namreč izdelovalec volnenega blaga prodal blago izdelovalcu plašča:
610 EUR = 500 EUR + 110 EUR
Podjetnik bo nato plašč prodal končnemu potrošniku, in mu bo za plašč zaračunal 1220 EUR, kar bo pomenilo, da mu je zaračunal osnovo 1000 EUR in potem 22 odstotkov DDV v vrednosti 220 EUR:
1220 = EUR 1000 EUR + 220 EUR
Podjetnik, ki izdeluje plašče bi moral tako od svoje prodaje državi plačati 220 EUR, vendar pa je nosil plačilo DDV v vrednosti 110 EUR, ki ga je obračunal in plačal prodajalec volne – ker je prodajalec volne stroške DDV prenesel nanj, kot je izdelovalec plaščev dejansko plačilo svojega DDV prenesel na končnega potrošnika. Zato bo lahko že plačan DDV v vrednosti 110 EUR odštel od zneska, ki bi ga drugače moral plačati državi – 220 EU – tako bo plačal le 110 EUR.
Takšen obračun se sklada tudi z imenom in namenom davka na dodano vrednost, saj se tako v končni fazi plača le 22 odstotkov davka, od tega, kolikor je predmet prodaje na vrednosti pridobil skozi procese proizvodnje.
Samo volneno blago je stalo 610 EUR, skozi obdelavo v plašč pa je bil končni izdelek končnemu uporabniku prodan za 1220 EUR, kar pomeni, da je volneno blago skozi proces predelave v plašč pridobilo 610 EUR vrednosti, 22 odstotkov od tega pa je 110 EUR, kar je končni znesek davka, ki ga je država iz končne prodaje plašča dobila.
Zavezanci lahko vstopni Davek na dodano vrednost odštejejo le v istem davčnem obdobju, drugače bi od države dobil povrnjeno vrednost 110 EUR, potem pa pri končni prodaji bil obvezan plačati celoten znesek 220 EUR. Končni rezultat je enak – država dobi plačanega davka na dodano vrednost 110 EUR.