Razmerje med kratkoročnimi krediti in trgovinskimi posojili

Kratkoročna posojila predstavljajo posojila, ki se pridobijo za začasno potrebo po kapitalu. Zagotavljajo hitro gotovino, imajo krajšo odplačilno dobo, zahtevajo hitro odplačilo in so namenjena posameznikom ali podjetjem za lajšanje nenadnih začasnih finančnih težav. Kratkoročna posojila podjetja ali posamezniki lahko odplačujejo mesečno, tedensko ali celo dnevno. Pri kratkoročnih posojilih je izredno pomembna letna obrestna mera, ki vpliva na to koliko posojilojemalec na koncu plača za celotno posojilo. Prav tako je potrebno biti pozoren na provizije, drug veljavne stroške, kazni za zamude pri plačilu in refinanciranje. Na drugi strani pa so tukaj poslovni krediti, ki predstavljajo posojila oz. kredite med podjetji, kjer lahko kupec kupi blago, ne da bi ga plačal z gotovino, vendar se plačilo izvede kasneje na določen datum. Trgovinski kredit povečuje sredstva podjetja ter pomaga odložiti plačilo za določeno vrednost blaga ali storitev v prihodnosti. Poleg tega pa ne zahteva plačila obresti v obdobju plačevanja. Literatura o razmerju med bančnimi in trgovinskimi krediti se razlikuje med učinki substitucije in komplementarnosti. Nekatere študije preučujejo le linearno povezavo med obema dejavnikoma in tako izpuščajo nekatere pomembne posledice morebitnih nelinearnih povezav, ki bi lahko obstajale. Ta študija raziskuje linearne in nelinearne vplive kratkoročnega bančnega dolga na trgovinske kredite na podlagi vzorca nefinančnih podjetij, ki kotirajo na borzi, v Vietnamu med letoma 2011 in 2019. Rezultati raziskave prispevajo k uskladitvi različnih ugotovitev o vplivu kratkoročnega dolga na trgovinske kredite, saj kažejo, da kratkoročni dolg pri visokih ravneh kratkoročnega dolga zmanjšuje uporabo slednjega. Na nižjih ravneh pa je učinek substitucije šibkejši. Vzorec med obema dejavnikoma skupaj prikazuje obrnjeno razmerje v obliki črke U. To pomeni, da bi v razmerju med obema kratkoročnima viroma financiranja ravni kratkoročnega dolga lahko kazale na finančne omejitve, s katerimi se podjetja soočajo pri dostopu do kapitalskih trgov.

Razmerje med kratkoročnimi krediti in trgovinskimi posojili

Kratkoročno posojilo je vrsta posojila, ki se pridobi za začasno osebno ali poslovno potrebo po kapitalu. Kratkoročna posojila zagotavljajo hitro gotovino, ko primanjkuje denarnega toka, imajo krajšo odplačilno dobo kot običajna posojila in so zelo privlačna možnost za mala podjetja, ki še ne morejo zaprositi za kreditno linijo pri banki. Čeprav je kreditna omejitev pri kratkoročnih posojilih nižja od kreditne linije, so kratkoročna posojila primerna rešitev za lajšanje nenadnih začasnih finančnih težav. Kratkoročna posojila se tako imenujejo zato, ker zahtevajo hitro odplačilo. Način vračanja kratkoročnih poslovnih posojil se razlikuje od običajnih posojil za mala podjetja. Po podatkih podjetja LendGenius tisti, ki si izposodijo kratkoročna posojila, namesto mesečnih plačil običajno odplačujejo posojila na dnevni ali tedenski ravni. Ena najpomembnejših stvari, ki jih je treba upoštevati, preden zaprosite za kratkoročno posojilo, je letna obrestna mera, ki neposredno vpliva na to, koliko boste na koncu plačali za celotno posojilo, saj je malo verjetno, da boste pri kratkoročnem posojilu dobili najboljšo obrestno mero. Drugi dejavniki, ki jih je treba upoštevati, so provizije za odobritev in drugi veljavni stroški, kazni za zamude pri plačilu in možnosti refinanciranja.

Poslovni kredit je sporazum med podjetji (business to business – B2B), v katerem lahko kupec kupi blago, ne da bi vnaprej plačal gotovino, dobavitelju pa plača na pozneje določen datum. Podjetja, ki poslujejo s trgovinskimi krediti, običajno dajo kupcem 30, 60 ali 90 dni časa za plačilo, transakcija pa je evidentirana na računu. Trgovinski kredit je mogoče obravnavati kot vrsto 0-odstotnega financiranja, ki povečuje sredstva podjetja, hkrati pa odloži plačilo za določeno vrednost blaga ali storitev na določen čas v prihodnosti in ne zahteva plačila obresti v zvezi z obdobjem odplačevanja.

Na splošno ima podjetje več spodbud, da svojim kupcem odobri trgovinski kredit, npr. da prihrani stroške transakcij in/ali ustvari večjo prodajo. Za kupce je poslovni kredit pomemben vir kratkoročnega financiranja. Trgovinski krediti podjetjem omogočajo, da uresničijo priložnosti za rast ali celo zagotovijo preživetje. Poslovne obveznosti lahko predstavljajo kar četrtino povprečnih skupnih dolžniških obveznosti za vzorec podjetij v 34 državah v obdobju 1990-2011.Yazdinejad in Jokar ugotavljata, da je leta 2017 v polovici iranskih proizvodnih podjetij devet od desetih podjetij uporabljalo trgovinski kredit, trgovinski dolg pa je predstavljal približno tri četrtine obveznosti.

Ne le podjetja v državah v razvoju, tudi ameriške korporacije so odvisne od trgovinskih kreditov kot pomembnega vira kratkoročnega financiranja.

Različne raziskave med kratkoročnimi krediti in trgovinskimi posojili so prinesle različne rezultate, ki so dinamično vplivale na poslovanje podjetja.

Raziskave razmerja med kratkoročnimi bančnimi posojili in trgovinskimi krediti so bile zelo zanimive, vendar so rezultati v različnih študijah mešani. Na eni strani nekatere študije predlagajo in najdejo dokaze v podporo hipotezi o substituciji, ki pomeni negativno povezavo med obveznostmi in bančnimi krediti.

Ta hipoteza temelji na teoriji vrstnega reda: podjetja dajejo prednost kratkoročnim bančnim posojilom, ker so blagovni krediti na splošno dražji, in šele ko podjetja ne morejo pridobiti več posojil od bank, se zatečejo k blagovnim kreditom kot nadomestku. Druge študije so ugotovile, da bi lahko implicirane obrestne mere za blagovne kredite znašale 43,9 % za trgovalni rok 2/30 in da ameriška podjetja uporabljajo več trgovinskih kreditov, če bančni krediti niso na voljo.

Nekatere študije ugotavljajo tudi, da šoki, ki onemogočajo razpoložljivost bančnih kreditov, povzročijo, da podjetja uporabljajo več komercialnih kreditov in da imajo podjetja v velemestih več možnosti za uporabo različnih vrst bančnih posojil, zato manj potrebujejo financiranje od dobaviteljev. Seveda se ta razmerja med bančnimi in trgovinskimi krediti razlikujejo po različnih delih sveta. Na Kitajskem npr. tudi najdejo empirične dokaze, ki potrjujejo hipotezo o zamenljivosti obeh virov financiranja.

Po drugi strani lahko podjetja pri financiranju uporabljajo strategijo razpršitve: uporabljajo lahko tako obveznosti kot bančna posojila, tako da se obe možnosti financiranja dopolnjujeta Nekateri raziskovalci in finančniki prav tako podpirajo motiv diverzifikacije. Rezultati teh študij kažejo na komplementarno in ne substitucijsko razmerje med poslovnimi obveznostmi in kratkoročnimi bančnimi posojili. Čeprav trgovinski kredit povzroča dodatne stroške, ga lahko podjetja obravnavajo kot “zavarovalno premijo”, ki se plačuje za reševanje vprašanja zamude in za zagotavljanje ustreznih alternativnih virov financiranja.

Kratkoročni krediti in trgovinska posojila imata nelinearen odnos.

V razmerju med kratkoročnim dolgom in poslovnimi obveznostmi lahko nizka raven kratkoročnega dolga pomeni, da imajo podjetja majhno sposobnost pridobivanja bančnih posojil; zato se morajo morda zanašati na poslovne kredite kot dopolnilni vir, čeprav povprašujejo po bančnih kratkoročnih posojilih. Po drugi strani pa so lahko podjetja z visoko stopnjo kratkoročnega dolga tista, ki so sposobna pridobiti veliko kratkoročnega dolga. Zato še naprej dajejo prednost kratkoročnemu dolgu kot cenejšemu viru financiranja in bodo prešle na trgovinski kredit šele, ko ne bodo mogle pridobiti več kratkoročnega dolga. Argument v primeru visoke stopnje kratkoročnega dolga je zelo skladen s hipotezo o substituciji, ki temelji na teoriji o vrstnem redu. To je zanimivo, saj bi morala biti visoka raven kratkoročnega dolga povezana z večjim likvidnostnim tveganjem oziroma bi morala pomeniti, da so ta podjetja morda porabila kreditno linijo, kar bi jih lahko spodbudilo k prehodu na druge vire financiranja, vključno s komercialnimi krediti. Dokazi v tem primeru jasno kažejo na različne preference kratkoročnega dolga v primerjavi s komercialnimi krediti pri različnih ravneh kratkoročnega dolga. Oba argumenta kažeta na morebitne nelinearne odnose med obema viroma financiranja. Presenetljivo je, da nelinearni učinek v prejšnjih študijah ni bil obravnavan, čeprav bi lahko pomagal uskladiti neprepričljive ugotovitve o razmerju med obema viroma kratkoročnega financiranja.

Dober primer nelinearnega odnosa med kratkoročnimi krediti in trgovinskimi posojili je država Vietnam.

Nekatere študije skušajo zapolniti ta odnos z raziskavo (nelinearne) povezave med kratkoročnimi bančnimi krediti in trgovinskimi krediti v Vietnamu. Vietnam je zanimivo okolje za pričujočo študijo iz več razlogov. Prvič, povezava med kratkoročnim dolgom in trgovinskim kreditom v Vietnamu ni bila veliko raziskana. Drugič, Vietnam ima v primerjavi s trgi delnic in obveznic prevladujoč bančni sistem. Razmerje med bančnimi krediti, danimi zasebnemu sektorju, in BDP iz kazalnika Svetovne banke v letu 2019 je precej visoko in znaša 137,91 %. Za primerjavo: v svetovnem povprečju je ta delež 54,77 %. Medtem sta velikost lokalnega trga obveznic in delnic v primerjavi z drugimi regionalnimi državami, kot sta Tajska in Indonezija, precej majhna. Relativno kratkoročna narava vlog onemogoča sposobnost bank, da podjetjem v Vietnamu zagotavljajo dolgoročna posojila.

To lahko privede do tega, da vietnamska podjetja dajejo prednost kratkoročnemu dolgu. Podjetja, ki kotirajo na borzi in naj bi imela dostop do več virov financiranja, dejansko še vedno uporabljajo visok delež kratkoročnega dolga. Medtem se morajo podjetja zaradi majhnih možnosti izbire zunanjega financiranja in visoke stopnje asimetrije informacij na tem razvijajočem se trgu morda zanašati tudi na dobaviteljevo financiranje. Zato je zanimivo preveriti, ali se podjetja v tem okolju bolj zanašajo na kratkoročni dolg ali na financiranje dobaviteljev.

Nekateri dokazi kažejo, da obstaja negativna povezava med trgovinskimi in bančnimi krediti, kar podpira hipotezo o substituciji za vzorec nefinančnih podjetij, ki kotirajo na borzi, v Vietnamu med letoma 2011 in 2019. Poleg tega so med obema dejavnikoma zabeležili razmerje v obliki obrnjenega U, kar pomeni, da pri nizkih ravneh kratkoročnega dolga učinek substitucije ni očiten, pri višjih ravneh kratkoročnega dolga pa ta učinek postane prevladujoč. Ti dokazi kažejo, da v razmerju med obema viroma financiranja raven kratkoročnega dolga lahko pomeni sposobnost podjetij, da dostopajo do bančnih posojil in imajo tako nizke finančne omejitve. Zato bi morala imeti podjetja z velikim obsegom kratkoročnega bančnega dolga le malo spodbude, da bi se ukvarjala z učinkom zavarovanja.