Krediti in posojila za podjetja, ki ne dobijo kredita na banki
PON-PET: 9.00-17.00
070 304 304
Domov | Novice | MEDNARODNA GOSPODARSKA KONCILIACIJA v povezavi s sodnimi spori glede posojil med pravnimi osebami

MEDNARODNA GOSPODARSKA KONCILIACIJA v povezavi s sodnimi spori glede posojil med pravnimi osebami

15.06.2022

Spodbujanje uporabe alternativnih metod reševanja gospodarskih sporov v povezavi s posojili oziroma krediti

POVZETEK

Spodbujanje uporabe alternativnih metod reševanja gospodarskih sporov je nujno, saj so nesporazumi v gospodarskem svetu, sploh s posojili oz. krediti med pravnimi osebami oz. podjetji z visoko obrestno mero, neizogibni. Konciliacija omogoča strankam, ki s pogajanji niso uspele rešiti spora v zvezi s posojili, da se izognejo sodišču in s pomočjo tretje neodvisne osebe same razrešijo spor in sooblikujejo sporazum. Na ta način se vse skupaj lahko konča po hitrem postopku in v skladu z interesi strank, kar pa nadaljno pomeni, da udeleženci sami prevzamejo odgovornost za izid postopka.

Enakovreden položaj konciliacije s sodnimi postopki pa lahko zagotovi samo ustrezna pravna ureditev, ki mora po eni strani zagotavljati predvidljivost pravnih razmerij in prav tako pravno varnost, po drugi strani pa ne sme preveč podrobno določiti sestavine in potek postopka, saj bi to povzročilo preveliko togost in formalnost procesa v zvezi z nevračilom posojila oz. zavarovanjem kredita.

OPREDELITEV PROBLEMA

    Mednarodni gospodarski odnosi postajajo z razvojem gospodarstva ter financiranje poslovanja vedno bolj kompleksni. Za pravne osebe oz. podjetja je še posebej pomembno, da se nesporazumi rešujejo strokovno, kreativno in predvsem, da je postopek reševanja sporov prilagojen le-tem. Vse te atribute imajo alternativni načini reševanja gospodarskih sporov, za razliko od tveganih in več let trajajočih sodnih postopkov. Vsi ti neformalni postopki so tudi ključnega pomena za zmanjševanje sodnih zaostankov v zvezi s spori glede posojil, saj so večinoma hitri in učinkoviti. Veliko verjetneje je tudi, da bodo po koncu teh postopkov stranke lahko ohranile dobre poslovne odnose, saj temeljijo na konstruktivni komunikaciji, medsebojnem poslušanju ter predvsem na iskanju skupne rešitve, ki bo ustrezala obema strankama. Ključna lastnost alternativnega reševanja sporov je, da stranka obdrži nadzor nad potekom postopka in nenazadnje nad končnim izidom. Ene od najbolj razpoznavnih metod alternativnega reševanja mednarodnih gospodarskih sporov sta mediacija in konciliacija. Konciliacija kot ena od vrst postopka izvensodnega reševanja sporov je prilagojena interesom strank, temelji na prostovoljni udeležbi, samoodločanju in prevzemu odgovornosti za svoje odločitve ter omogoča razmeroma ekonomično in celostno rešitev spora v zvezi s posojili. Vsekakor je nujno vzpostaviti uravnotežen odnos med formalnimi sodnimi postopki in neformalno konciliacijo, za kar pa je potrebna pravna ureditev le-te.

ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV

Stalna participacija in s strani strank kontroliran rezultat postopka ter trajna vključenost odvetnikov v umetnost prepričevanja so ključni razlogi za vključitev alternativnega reševanja sporov tudi v sodne postopke v povezavi z reševanjem sporov v zvezi s posojili. Vse to je zajeto v načelu konceptualne integriranosti, ki predvsem pomeni, da se naj reševanje sporov vrne tja, od koder izvira, torej k samim ljudem, a po drugi strani pa le to poteka v senci sodišča, saj lahko sodišče zahteva, ponudi ali odobri postopke alternativnega reševanja in pojasni kako do kredita oz. posojila. Torej kljub temu, da gre za izvensodno reševanje sporov v zvezi z obratnim kapitalom, ohranja povezavo s sodišči, kar zagotavlja boljše upravljanje sistema, večjo kvaliteto in posledično tudi večje zaupanje uporabnikov. Uspeh alternativnega reševanja sporov pa vsekakor ni odvisen le od ustrezne pravne ureditve, pač pa tudi od pravne kulture in tradicije v posamezni državi.

RAZLIKE MED ALTERNATIVNIM REŠEVANJEM SODNIH SPOROV IN SODNIM ODLOČANJEM

Temeljne razlike med alternativnim reševanjem sporov  in sodnim odločanjem se pokažejo pri subjektih, predmetu, poteku, rezultatu in posledicah postopka. V sodnem postopku so glavni akterji sodniki in odvetniki, medtem ko so pri alternativnemu reševanju sporov v ospredju stranke, ki same ustvarjajo in generirajo rešitev spora. Svoje znanje o dejstvih ali strokovno znanje lahko stranke koristno uporabijo pri reševanju konflikta glede obrestne mere, saj le-te niso več le goli objekt oblastvene odločitve. Seveda pa tretja nevtralna oseba nima pristojnosti za odločanje kot jih ima sodnik pri sodnem odločanju.[1]

PREDMET POSTOPKA

Pri sodnem reševanju sporov so pomembne pravice in dolžnosti strank, ne pa interesi, potrebe in okolje koflikta, ki so v ospredju pri alternativnemu reševanju sporov. Sodnik ne rešuje celotnega problema, ampak odloča samo znotraj postavljenih zahtevkov.[2] Sodni postopek je strukturiran, formaliziran, javen in temelji na postopkovnih pravilih, medtem ko so metode alternativnega reševanja sporov dosti bolj fleksibilne, neformalne in posledično hitrejše ter stranke imajo dosti večji nadzor nad potekom postopka. Drugače kot sodni postopki, ti niso javni in tako zasebna sfera strank ostaja v večji meri varovana.Stranki (posojilodajalec in posojilojemalec) imata možnost doseči svobodnejši rezultat, celo lahko vgradujejo zunajpravne elemente, medtem ko je pri sodnem odločanju s pravnim redom v naprej določen okvir možnih rešitev in tako je tu omejen izid postopka, sodna odločba pa za razliko od sporazumne rešitve deluje usmerjevalno in mora izžarevati določeno stopnjo splošnosti v zvezi s posojili.[3]

POSLEDICE POSTOPKI

Sodni postopki so usmerjeni v zmage oziroma poraze, ki onemogočajo kakršnekoli harmonične odnose v prihodnje. Nasprotno pa je sporazum, sklenjen v postopku alternativnega reševanja, usmerjen prav v prihodnost, ustvarja zaupanje in se z njim poskuša poiskati rešitev, s katero bosta stranki lahko shajali tudi v prihodnje.[4]

PREDNOSTI IN SLABOSTI ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV

Za največjo prednost alternativnega reševanja se je izkazalo zadovoljstvo strank. Cilj je odločitev, ki gradi na tem, da so udeleženci pripravljeni sprejeti rezultate, saj le-ti temeljijo na konsenzu.[5] Stranke lahko obvladujejo usodo spora, imajo direktno komunikacijo, postopek je zaupen in tajen, ni prejudica in vsekakor je velik poudarek na interesih strank. Končna odločitev je sprejemljiva za obe strani, saj se poleg spornih dejstev lahko definirajo in dokončno razrešijo tudi ostali elementi celotnega razmerja med strankama.[6] Med slabe strani zagotovo spada to, da spor ni razrešen v hierarhičnem sodnem sistemu, kjer sodniki z dobrim pravnim znanjem na podlagi uporabe pravnih norm zaključijo sporno razmerje s sodno odločbo. Pri nekaterih metodah alternativnega reševanja sporov lahko podvomimo o nepristranskosti tretje nevtralne osebe, eden od pomislekov pa je tudi enakopravnost strank, saj se stranka s slabšim pogajalskim izhodiščem raje zadovolji z manj ugodnim rezultatom spora, kot pa da bi morala pristati na dolgotrajno pravdanje. Nektateri kritiki trdijo, da se z njmi izogiba obsoječim pravilom pravnega reda, vendar se je potrebno vprašati kdo naj odloča, na kakšen način se bo reševal spor. Ob upoštevnaju načela avtonomnosti strank je zagotovo na mestu, da se stranki sami odločita na kakšen način bosta rešili spor glede kratkoročnega kredita.[7]

OBLIKE POSTOPKOV ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV

Za alternativne postopke je značilna tudi relativna avtonomnost strank, saj je vključena tretja oseba, ki pa ima v odvisnosti od postopka različno moč. Pojma mediacija in konciliacija se ne uporabljata konsistentno oziroma zelo spremenljivo, zlasti v gospodarskem pravu. Nekateri avtorji razlikujejo med obema pojmoma, drugi pa ju uporabljajo kot sinonima.[8] Razlika se pokaže predvsem v pristopu tretje osebe, ki strankam pomagajo pri reševanju sporov. Ta nastopi ob uporabi različnih stilov in tehnik, ki omogočajo strankam doseči dogovor in s tem rešitev spora. Ena od značilnosti konciliacije, ki jo loči od mediacije je ta, da je pri konciliaciji v začetni fazi poudarek na ločenem delu s strankami, ki omogoča tretji osebi pridobivanje podatko, ki ji pomagajo pri motiviranju strank za kasnješi pogovor. V nobenem primeru pa v teh postopkih ni mogoče sprejeti zavezujočih odločitev, če stranke o le teh ne soglašajo in prav tu nastopi temeljno razlikovanje od arbitražnega odločanja.[9] Arbitražna odločba je dokončna in tako izenačena s pravnomočno sodno odločbo. V zadnjih tridestih letih pa so se v svetu uveljavile številne novejše medote alternativnega reševanja sporov kot so zgodnja nevtralna ocena, kjer nevtralna oseba pripravi neobvezujočo oceno primera.[10] V zgodnji fazi postopka se sestane s strankami in njihovimi odvetniki ter jim po predstavitvi argumentov pomaga opredeliti sporna pravna in dejanska vprašanja in kar je bistveno, poda lastno oceno o predvidljivem končnem rezultatu postopka.  Tako imenovano mini sojenje oziroma simuliran postopek, kjer ne gre za sodni postopek v pravem pomenu besede, ampak vključuje primesi pogajanj in mediacije. Tu gre pravzaprav za variacijo konciliacije, vendar je ta bolj strukturiran in formaliziran postopek. Pri tej vrsti postopka stranki neodvisni tretji osebi predstavijo dejansko stanje in svoje poglede na rešitev spora, tretja oseba pa nato poda svoje mnenje in stališče glede rešitve zadeve.[11] Ena od najpomembnejših hibridnih metod reševanja sporov glede posojil je tako imenovan postopek razsojanja, ki se uporablja predvsem v zadevah, kjer je velikega pomena hitro reševanje spora. Najpogosteje se le-ti nanašajo na tehnična vprašanja in nevtralna oseba je zadolžena za samostojno raziskavo tehničnih dejstev. Postopek razsojanja je nekotradiktoren in se zaključi z obvezujočo odločitvijo tretje osebe.[12] Kot je že bilo omenjeno zgoraj se mediacija in konciliacija pogosto enačita, a imata obe metodi svojo ključno vlogo pri reševanju spora. Med novonastale metode spada tudi tako imenovana mediacija/konciliacja, kjer se izmenjajoče pojavljajo značilnosti obeh.[13] Pomembna oblika metod reševanja sporov je tudi združitev elementov konciliacije ali pa mediacije in arbitraže v enoten sistem reševanja sporov. Izključno od volje strank je odvisno ali postopka potekata ločeno ali vzporedno, intezivnost in oblika prepletanja obeh postopkov v okviru reševanja določenega spora pa je lahko različna.

POJEM IN DEFINICIJA MEDNARODNE GOSPODARSKE KONCILIACIJE

Konciliacija kot splošen pojem, v pomenu kot je uporabljen v vzorčnem zakonu, zajema vse postopke, v katerih tretja nevtralna oseba pomaga strankam pri doseganju prijateljskega sporazuma. Prisotnost te tretje osebe je temeljni razlikovalni element v primerjavi z običajnim pogajanjem med strankami, drugače kot arbiter ali sodnik konciliator pa nima pooblastila za sprejemanje zavezujočih odločitev v sporu.[14] Kot je že bilo omenjeno zgoraj, se v praksi za postopke alternativnega reševanja sporov glede posojil uporabljajo različni izrazi, poleg konciliacije še mediacija, pomirjanje, posredovanje v sporih, mini sojenje, nevtralna ocena ipd. in posledično je uporaba vseh teh številnih pojmov docela nedosledna. Nekateri avtorji uporabljajo različna poimenovanja kot sopomenke, drugi pa trdijo, da zaradi nepremostljivih razlik med posameznimi postopki ni dopustno, da se jih enači.

POSTOPEK KONCILIACIJE

SPLOŠNA NAČELA POSTOPKA

Možnost prilagoditve postopka okoliščinam vsakega primera in željam strank je ključno za zagotavljanje uspehov v procesu konciliacije, zato Vzorčni zakon ne omejuje postopka s kogentnimi pravili. Treba je zagotoviti podpiranje konciliacije kot metode reševanja sporov z določanjem mednarodno harmoniziranih rešitev in tako omogočiti povečanje uporabe le-te.[15]

Načelo konceptualne integriranosti ima dve plati in sicer po eni strani pomeni, da se reševanje sporov vrne tja, od koder izvira, torej k samim ljudem, po drugi strani pa zagotavlja reševanje sporov v senci sodišča.[16] Raziskava, ki sta jo leta 1994 v ZDA izvedla National Centre for State Courts in pa State Justice Institute, nam razodeva nekaj temeljnih ugotovitev, ki se nanašajo na integriranost alternativnega in sodnega postopka. Raziskava je pokazala, da obstoj s sodišči povezanih programov ni vplival na hitrost samih pravdnih postopkov, pač pa je bilo z vidika poslovanje sodišč pomembno, v kateri fazi postopka je bila zadeva odstopljena v alternativno reševanje. Tista sodišča, ki so to storila v zgodnejši fazi, so bila na splošno hitrejša. Največjo korist pa je raziskava ugotovila pri merjenju zadovoljstva pravdnih strank s potekom in izidom altertnativnih verzij postopka.[17]

Značilnost relativne avtonomnosti strank je vključenost tretje osebe v reševanje spora, zaradi katere nimsmo polne avtonomije strank. Stopnja vključenosti in delovanja tretje osebe je lahko od postopka do postopka različna, zelo omejenemu formalnemu delovanju t.i. »facilitativnemu pristopu« stoji nasproti t.i. evalvativni pristop, pri kateremu tretja oseba aktivno oblikuje predloge kako rešiti spor.[18] Načelo avtonomije strank najdemo v tretjem členu Vzorčnega zakona, v skladu s katerim se lahko stranki sporazumno dogovorita o izključitvi oziroma spremembi katere določbe tega zakona, izjema od dispozitivnosti vseh drugih določb pa sta le drugi člen, ki govori o razlagi določb in tretji odstavek šestega člena, ki določa položaj konciliatorja pri vodenju postopka, kateri mora nujno in nepogojno enako obravnavati obe stranki. Torej zelo pomembno načelo je načelo nepristranosti, ki mora biti vodilo v vsakem postopku, nepristranost se v teh primerih nanaša na odsotnost kakršnegakoli interesa tretje osebe v sporu. Pogosto zasledimo tudi zahtevo po nevtralnosti tretje osebe, ki pa je zastavljena strožje od nepristranosti, saj zahteva odsotnost kakršnihkoli nagnenj glede strank oziroma spora, njihova neodvisnost pa se zagotavlja zlasti s strokovnostjo, skrbnostjo, usposobljenostjo in izkušenostjo. Uspešnost postopkov je izredno vezana na načelo neodvisnosti, saj stranke praviloma ne zaupajo tistim institucijam, ki so povezane s katero od strank v sporu. Zanimivo je, da je definicija pomoči tretje osebe pri reševanju spora na neodvisen in nepristranski način v postopku sprejemanja UNCITRAL-ovega modelnega zakona o konciliaciji zbujala tudi pomisleke, saj bi naj izraz »na neodvisen in nepristranski način« vnašal subjektivni element in bi se lahko to razumelo kot sestavina, ki določa, ali se bodo te določbe uporabile ali ne. [19] Na koncu se je vseeno presodilo, da je takšno izrazoslovje primerno glede na naravo alternativnih načinov reševanja sporov.

Zaupnost alternativnega postopka je v primerjalni teoriji in sodni praksi vselej obravnavana kot ena pomembnejših prednosti tega postopka v nasprotju s praviloma javnimi sodnimi postopki. Na pomembnost zaupnosti v postopku kaže tudi deveti člen Vzorčnega zakona, ki določa, da so vse informacije v zvezi s konciliacijo in njenim potekom zaupne, razen če seveda njihovo razkritje zahteva zakon ali pa je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora.[20] Zaupnost obstaja na dveh ravneh in sicer zaupnost navzven in zaupnost navznoter, kar pomeni da se prva veja nanaša na javnost in druga veja na udeležence konciliacije. Predmet zaupnosti niso le podatki in informacije o obratnem kapitalu, ki se razkrijejo med postopkom konciliacije, ampak tudi vsebina in rezultat sporazuma postopka ter prav tako vsa dejstva povezana z začetkom konciliacije.[21] To načelo zagotavlja odprtost, iskrenost in dobro vero med pravdnimi strankami, saj dejstvo, da je konciliatorju v postopku konciliacije prepovedano sporočati drugi stranki tiste informacije, ki mu jih je prva stranka zaupala med ločenimi srečanji, razen če se stranki dogovorita drugače. Seveda velja enaka prepoved za sporočanje teh istih informacij drugim osebam, zato je javnost v teh postopkih vselej izključena. Načelo zaupnosti je posebej relevantno v razmerju do sodnega postopka, predvsem zaradi razloga večje zadržanosti strank v alternativnih postopkih, če bi se jim odprtost v primeru neuspešnega reševanja spora vrnila kot »bumerang« v pravdnem postopku, kar bi pa močno ohromilo uspešnost konciliacije. Torej vse kar je izrečeno ali predloženo v pisni obliki v okviru postopka ostaja zaupne narave v razmerju do sodnega postopka, kar nam povzema tudi standard dokazne prepovedi, ki ga pa je možno izključiti samo z drugačnim dogovorom strank.[22] Po drugi strani pa v primerjalni teoriji in sodni praksi velja, da dopustni dokazi v sodnem postopku ne postanejo nedopustni kot posledica njihove predhodne uporabe v alternativnih postopkih, kar pa tudi najdemo določeno v petem odstavku desetega člena Vzorčnega zakona. Zaupnost pa učinkuje tudi v razmerju med kociliatorji in sodniki, ki bi oziroma bodo zadevo obravnavali, vendar pa je za nekatere sodne programe alternativnega reševanja sporov značilno, da se sodišču predloži poročilo o dejanski pripravljenosti strank pri iskanju sporazumne rešitve.[23]

ZAKONSKA UREDITEV POSTOPKA KONCILIACIJE

V skladu z dispozitivnostjo določb, ki urejajo konciliacijo in načelom avtonomije se lahko stranke o poteku postopka prosto sporazumejo, omejujejo pa jih zgoraj omenjena temeljna načela in sicer predvsem načelo enakega obravnavanja strank ter načelo pravičnosti. Z namenom ohranitve avtonomije, ki je pogosto omenjena vrlina alternativnega reševanja sporov, pa je potrebna izjemno zmerna regulacija pravil na tem področju. Cilj regulacije bi naj bil usmerjen predvsem v vzpodbujanje uporabe konciliacije,  reguliranje samega postopka ter reguliranje ponudnikov storitev alternativnega reševanja sporov. Na mednarodni strokovni konferenci v Haagu, ki se je odvijala v letu 2006 je bil eden od glavnih sklepov srečanja to, da je regulacija dobra spodbuda za povečano uporabo konciliacije, toda sam postopek in pa zlasti poklic konciliatorja ne bi smel biti regulira. Kot dober primer regulatorne spodbude za večjo uporabo konciliacije v Evropski uniji je prvi odstavek tretjega člena prvega osnutka predloga Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in sicer bi po tem določilu sodišča, pri katerih so vložene tožbe, lahko, kadar bi ocenila, da je to ustrezno, povabila stranke, da se poslužijo konciliacije z namenom, da sporazumno rešijo spor. Torej namen zakonskega urejanja konciliacije vsekakor ni ureditev samega postopka tako kot so urejeni sodni postopki in pa ureditev položaja konciliatorja kot je urejen poklic sodnika, temveč spodbujanje in podpiranje povečane uporabe konciliacije in obenem še vseeno zagotoviti dovoljšno mero enotnosti ureditve med posameznimi državami, kar pa lahko predstavlja precejšen izziv. Ključno je torej, da dotični zakon uredi tiste problematične točke glede posojil, ki bi lahko predstavljale oviro za bolj razširjeno uporabo konciliacije, ter vsa tista siva področja, ki jih stranke ne morejo rešiti same zgolj z avtonomnimi pogodbenimi določili. Treba je zagotoviti ravnovesje med zagotavljanjem pravne varnosti strank, ki jo omogočajo formalni postopki in na drugi strani ohraniti prožnost postopka konciliacije.[24]Slovenija kot članica Evropske unije uspešno sledi razvoju evropskega prava in ga tam, ko je to potrebno, tudi zadovoljivo prenaša v svoj pravni sistem. Kot pravi K.Plauštajner tudi na področju alternativnega reševanja sporov ni potrebno izumljati tople vode, temveč se je potrebno zgledovati po drugih državah in ugotoviti kaj je drugje dobro urejeno in bi bilo primerno za nas, ter to potem nadgraditi z lastnimi rešitvami.[25]

ZAKLJUČEK KONCILIACIJE

V skladu z avtonomijo udeležencev postopka lahko stranke vsak trenutek prekinejo, ne da bi zato bil potreben kakšen utemeljen razlog in do prekinitve pride v vsakem primeru, ko stranke niso več pripravljene za sodelovanje in sicer z izjavo strank. Postopek konciliacije se konča seveda tudi ob sklenitvi sporazuma o rešitvi spora, kar je najboljši možni zaključek postopka. Posredovanje se lahko konča tudi z izjavo konciliatorja, podano po posvetovanju s strankami, če oceni, da ni možnosti za njen uspeh. Enostranska izjava stranke prav tako konča postopek, le-ta pa se konča na dan izjave.

KLJUČNE BESEDE

Konciliacija, dolgoročni kredit, mediacija, posojila, limit, alternativno reševanje sporov, načela postopka, obratni kapital, finančni viri za poslovanje, mednarodno reševanje sporov, dolgoročni kredit.


[1] Tratar, Boštjan, Evelin, Pristavec; Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001, str. 1253-1254.

[2] Tratar, Boštjan, Evelin, Pristavec; Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001, str.1254.

[3] Tratar, Boštjan, Evelin, Pristavec; Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001, str.1255.

[4] Sekirnik-Biloslavo: Dejavniki uspešnosti mediacije v sodnih sporih, Management 4(3), str.225.

[5] Betteto, Nina: Metode in tehnike mediacije v pravdnem postopku, Pravna praksa, št.1-2/2002, str.V.

[6] Kos, Peter: Alternativne metode reševanja sporov, Odvetnik, 2015, str.69.

[7] Menkel-Meadow, Carrie: Mediation: Theory, Policy and Practice, Dartmouth College, 2001, str. 56.

[8] Trstenjak, Mojca: (Alternativno) reševanje mednarodnih gospodarskih sporov, diplomska naloga, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta Maribor, 2001, str.70-71.

[9] Zalar, Aleš: Temeljna načela alternativnega reševanja sodnih sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001/XXVII, str.1231.

[10] http://ec.europa.eu/civiljustice/adr/adr_eng_sl.htm#105, 15.5.2017.

[11] Komar-Jadek: Aternativno reševanje sporov, Bančni vestnik, str.69.

[12] Tratnik, Matjaž: Mednarodno gospodarsko pravo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor, 2002, str.118.

[13] Lew, Mistelis, Kröll: Comparative International Commercial Arbitration, Kluwer Law International, 2003, str.13.

[14] Damjan, Matija: Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji, Pravna praksa, 8/2008, str.11.

[15] UNCITRAL Model Law on International Commercial Conciliation with Guide to Enactment and Use, UNITED NATIONS New York, 2004, str.27.

[16] Zalar, Aleš: Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, 6-7/2001/XXVII, str.1228.

[17] Zalar, Aleš: Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, 6-7/2001/XXVII, str.1229.

[18] Zalar, Aleš: Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, 6-7/2001/XXVII, str.1230-1231.

[19] Zalar, Aleš: Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, 6-7/2001/XXVII, str.1235.

[20] Damjan, Matija: Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji, Pravna praksa, 8/2008, str.12.

[21] Jelen Kosi, Valerija: Etična načela za delovanje mediatorjev, Pravna praksa, 5/2005, str.7.

[22] Zalar, Aleš: Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, 6-7/2001/XXVII, str.1236-1237.

[23] Zalar, Aleš: Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, 6-7/2001/XXVII, str.1237.

[24] UNCITRAL Model Law on International Commercial Conciliation with Guide to Enactment and Use, UNITED NATIONS New York, 2004, str.12.

[25] Plauštajner, Konrad: Gospodarska konciliacija in arbitraža, Podjetje in delo, št.6-7/2007/XXXIII, str.1328-1329.

Kreditni vprašalnik


Podjetniški naložbeni center
nudi sekundarne podjetniške finančne vire, ki so namenjeni predvsem mikro in malim slovenskim podjetjem, ki imajo dobro poslovanje, redne mesečne prilive in ustrezno zavarovanje ter v nekem trenutku ne dobijo kredita na banki.

Preverite možnost pridobitve kredita oz. posojila z izpolnitvijo kreditnega vprašalnika.

Ostale novice