Nova evropska inflacijska politika in finančni viri

Nova evropska inflacijska politika in finančni viri

Evropska centralna banka in nova strategija denarne politike

Evropska centralna banka je prenovila strategijo denarne politike in se namerava v prihodnje bolj vključiti v boj proti podnebnim spremembam. Po besedah predsednice Christine Lagarde bo nova strategija močna podlaga, ki bo evropsko monetarno politiko vodila v prihodnjih letih. Jedro doslej najobsežnejše revizije pristopa denarne politike je nov inflacijski cilj, ki Evropski centralni banki omogoča tudi nekoliko večjo prilagodljivost.

Doslej je bil cilj Evropske centralne banke inflacija pod, ali blizu dva odstotka. Z novo strategijo pa si srednjeročno prizadeva doseči dvoodstotno zvišanje cen življenjskih potrebščin v euro območju. Čeprav je Evropska centralna banka bila pri formulaciji strategije diskreditirana z željo poudariti simetrično naravnanost, pa je s strani mnogih strokovnjakov prejela številne kritike v smislu, da se želi bolj boriti proti previsoki inflaciji kot proti prenizki inflaciji. V zadnjih nekaj letih se je Evropska centralna banka skoraj izključno soočala s prešibko rastjo in prenizko stopnjo inflacije v 19 državah evro območja. Šele oslabitev pandemije in močan dvig cen surovin, kot je nafta, je junija v evro območju povišala vrednost inflacije do 1,9 odstotka. Pri tem so strokovnjaki opozorili tudi, da je Evropska centralna banka že od spomladi 2013 zgrešila svoj zastavljen cilj.

Evropska centralna banka se brani z navedbami, da je treba njen novi inflacijski cilj razumeti simetrično in sicer v smislu, da je odstopanje inflacije navzgor in navzdol enako nezaželeno. Pri tem so predstavniki centralne banke pojasnili, da v primeru ko so obrestne mere v gospodarstvu blizu dejanske spodnje meje, so potrebni še posebej močni ali dolgotrajni ukrepi denarne politike, da se negativna odstopanja od cilja inflacijske stopnje preveč ne utrdijo. Zato je po potrebi potrebno tudi sprejeti prehodno obdobje, v katerem je inflacija nekoliko nad ciljno ravnjo.

Friedrich Heinemann z inštituta Leibniz-Zentrum für Europäische Wirtschaftsforschung (ZEW) je komentiral rezultate preverjanja strategije za svet Evropske centralne banke, da bi upravičil nadaljevanje izredno ohlapne denarne politike in nakupe obveznic v prihodnjih letih. Po njegovem mnenju odobritev morebitnega prehodnega obdobja še dodatno slabi zavezujoč cilj. Problem vidi v tem, da prav v trenutku, ko so nekatere države evro območja zaradi krize postale popolnoma odvisne od nakupov obveznic Evropske centralne banke za financiranje svojih ukrepov, Svet Evropske centralne banke znižuje svoje dolgoročne ambicije po omejevanju inflacije. Naj spomnimo, Evropska centralna banka je tudi v prejšnjih mesecih ves čas poudarjala, da je njen glavni cilj boj proti previsoki stopnji inflacije ter da inflacija mora biti pod, a blizu stopnje 2 odstotka. Razglasitev nove strategije, ki se bori v obe smeri je zato povzročila nekoliko nesigurnosti med analitiki in verjetno tudi voditelji določenih držav članic EU.

ECB prevzema močnejšo vlogo v boju proti podnebnim spremembam

Poleg novega inflacijskega cilja si je Evropska centralna banka v svoji monetarni politiki zadala tudi strategijo večjega upoštevanja tveganj, ki so posledica podnebnih sprememb in dejavnejšo vlogo pri njihovem preprečevanju. Evropska centralna banka je naznanila, da bo pri nakupu obveznic bolj pozorna tudi na podnebna merila. Podrobne načrte za to nov strategijo želi Evropska centralna banka objaviti v prihodnjem letu.

Poleg tega želi Evropska centralna banka zagotoviti, da bodo nepremičnine namenjene stanovanjem, ki jih lastniki dejansko uporabljajo za lastno bivanje, v prihodnje vključene v izračun stopnje inflacije. V nasprotju z drugimi valutnimi območji, kot so ZDA, stroški stanovanjskih nepremičnin, ki jih uporabljajo lastniki, niso vključeni v košarico evropskega statističnega urada Eurostat. Zaenkrat se tam beležijo le najemnine. Vendar Evropska centralna banka sama ne more vplivati na to, katere dejavnike Eurostat in nacionalni statistični organi uporabijo za izračun inflacije. Vpliv na to ima seveda predvsem politika na ravni unije ter na nacionalnih ravneh.

Predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde je že napovedala pregled strategije kmalu po njenem nastopu funkcije predsednice, novembra 2019. Vendar je koronska kriza podrla tudi urnik Evropske centralne banke, ki je tako nazadnje strategijo denarne politike revidirala leta 2003. Takrat je Evropska centralna banka določila svoj srednjeročni cilj stabilnosti cen, ki izvira še iz leta 1998. Do takrat je bila predvidena stopnja dviga cen pod dvema odstotkoma, nato pa so jo popravili tako, da je  prilagojena glasila na “pod, a blizu dva odstotka”. Tako formulirana strategija dviga cen je dejansko ostaja veljavna od takrat, med tem ko teme, kot so podnebne spremembe, takrat ploh niso bile na dnevnem redu.

Obnova simetrije v primeru inflacije

Predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde je navedla, da Evropska centralna banka namerno upošteva začasno povečanje inflacije kot del svoje nove strategije, vendar pri tem ne zasleduje cilja povprečne stopnje inflacije 2 odstotka, kot je to objavila ameriška centralna banka.

Na novinarski konferenci ob predstavitvi nove strategije denarne politike je predsednica Evropske centralne banke dejala, da simetrični inflacijski cilj 2 odstotka pomeni, da so odstopanja inflacijske stopnje na obeh straneh nezaželena ter da bo centralna banka zaradi še učinkovite spodnje meje znižanih obrestnih mer, verjetno omejena in zato morala sprejeti posebne ukrepe za obnovitev simetrije. Zato je predsednica poudarila, da bi bili v primeru močnega negativnega šoka potrebni posebno močni ali vztrajni ukrepi, ki bi lahko vodili v začasne faze, v katerih bo inflacija zmerno nad ciljno vrednostjo. Po besedah predsednice Evropske centralne banke to morajo storiti, da se izognejo​​tveganju, ki nastane s predstavami in pričakovanji glede nizke inflacijske stopnje, a je hkrati pripomnila, da kljub temu Evropska centralna banka ne zasleduje povprečnega cilja stopnje inflacije. Po besedah ​​predsednice Evropske centralne banke Lagarde je bila strategija v Svetu Evropske centralne banke sprejeta soglasno.

Tudi ameriška centralna banka Federal reserve bank (FED) sledi takemu konceptu. Koncept določa, da bo FED po obdobjih s stopnjami inflacije pod ciljno vrednostjo dovolil tudi obdobja z višjo inflacijo.

Pet najpomembnejših sprememb politike ECB

1. Ciljna stopnja inflacije. Evropska centralna banka (ECB) si ne prizadeva več za inflacijo pod oziroma blizu 2 odstotka, ampak bi raje videla inflacijo z vrednostjo 2 odstotka. Po mnenju predsednice ECB Lagarde to jasno kaže, da inflacijska vrednost 2 odstotka ni zgornja meja. Doseči se želi ravnovesje med dvema ciljema in sicer po eni strani imeti dovolj manevrskega prostora za upiranje in boj proti dezinflaciji in po drugi strani preprečiti visoke stroške socialnih transferjev, ki nastanejo zaradi previsoke inflacije.

2. Simetrija. ECB se zavezuje simetričnemu inflacijskemu cilju in posledično so odstopanja v obe smeri nezaželena. Tak cilj sicer obstaja že od julija 2019, vendar ga ECB do sedaj v resnici sploh ni resnično zaznala. Z novo strategijo ECB postavlja cilj simetrije v središče pozornosti. Glede na novo strategijo bližina učinkovite spodnje meje najnižje stopnje obrestne mere zahteva “močne ali trajne” ukrepe denarne politike. V nasprotnem primeru obstaja tveganje, da se inflacijska pričakovanja utrdijo na prenizki ravni, kar pa bi bilo zelo slabo za stabilnost cen in za manevrski prostor ukrepov ECB.

3. Stroški lastniških stanovanjskih nepremičnin. Po mnenju ECB bi bilo potrebno v večji meri pri merjenju inflacije upoštevati tudi stroške lastniških stanovanj, ki so v dejanski uporabi za življenje lastnikov. Dokler jih ECB ne vključi v harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin, namerava uporabljati druge indekse, ki odražajo te stroške.

4. Podnebni ukrepi. Po besedah predsednice ECB ​​Lagarde so podnebni ukrepi bistvenega pomena za okvir in operacije denarne politike. ECB je v zvezi z podnebnimi ukrepi obljubila inovativne modele, da vidimo kateri so ti modeli, pa bomo morali verjetno počakati na naslednje leto.

5. Stebri analize denarne politike. Analiza denarne politike ima dva stebra in sicer ekonomski in monetarni. Sedaj obstajata tako gospodarski kot tudi denarni in finančni steber. ECB želi ta dva stebra povezati, ker obstaja veliko povezav in interakcij med njima. Po besedah predsednice ECB ​​Lagarde je denarni steber že dolgo osredotočen na prepoznavanje finančnih neravnovesij in prenos signala denarne politike. V nasprotju s tem pa se je po drugi strani razmerje med količino denarja in inflacijo, ki je prvotno bila jedro denarne inflacije, nekoliko razrahljalo in povezanost več ni tako velika.

Problem nove strategije

Kot smo uvodoma zapisali je problem nove strategije prav v tem, da pomeni oddaljevanje od do slej objavljenih in propagiranih ciljev ECB. Taka sprememba ima lahko vpliv na finančne vire v državah evro območja. Določene države so namreč v zadnjem letu in pol postale izredno odvisne od nakupov obveznic Evropske centralne banke, delno ukinjanje dolgoročne ambicije po omejevanju inflacije pa lahko te nakupe v prihodnje ogrozi. To bi pomenilo, da si države več ne bi mogle zagotoviti relativno poceni denarja za pospeševanje gibanja nacionalnih gospodarstev. Vpliv take grožnje na obnašanje organizacij, ki zagotavljajo kredite in posojila za podjetja pa bi lahko bil saj v začetni fazi velik. Našteti finančni viri za poslovanje podjetij so bistveni pri preprečevanju stagnacije, ki pa je pri iskanju simetrije iz strategije ECB, verjetno ena od pričakovanih posledic.

ECB je pri iskanju ukrepov omejena vsaj z enim in sicer najnižjo stopnjo obrestne mere, saj dejansko nižje več ne gre. Ukrepi nižanje temeljne oziroma osnovne obrestne mere lahko povzročijo tudi kontra učinek ko organizacije, ki sredstva zagotavljajo, zaradi nizkega zaslužka čakajo na spremembo politike ECB, med tem pa dejansko ne zagotavljajo ustrezne količine dolgoročnih in kratkoročnih kreditov, ki bi za pospešitev gospodarstva bili potrebni.

Ali je rešitev za evropsko gospodarstvo v politiki simetrije bomo torej lahko spremljali kar sami, saj se del ukrepov prične izvajati takoj. Tisti, bolj mikaven del, ki se nanaša na vplive na okolje, pa je žal še v povojih. Vsekakor pa se zazdi, da je tudi ta del, vsaj delno nastal kot dogovor na pred časom razglašene ukrepe predsednika Bidna. Zato ob objavi bodočega upoštevanja podnebnih sprememb in koncepta obdobij z višjo inflacijo, ostane grenak priokus, da tako evropske asociacije in organi ponovno korakajo le po poti, ki so jo pred tem začrtale ZDA.