Viri financiranja – podjetniški finančni viri, to so finančni viri za rast in razvoj podjetja (krediti, posojila, leasing, faktoring, dolžniški viri financiranja, lastniški viri financiranja itd.)
Za investiranje v razvoj podjetja mora imeti podjetje jasno zastavljeno vizijo, konkretno opredeljene kratkoročne in dolgoročne cilje ter izdelano oceno tveganja, z več opcijskimi rešitvami v različno tveganih poslovnih situacijah.
Možni viri pomoči za podjetja so različni glede na življenjski cikel podjetja.
Vire financiranja lahko razdelimo v dve osnovni skupini:
-
lastniško financiranje (kapitalski deleži, delnice, lastni viri) in
-
dolžniško financiranje (bančni krediti in obveznice, hipotekarni krediti, faktoring, lizing, franšizing, ipd.).
Pri lastniškem financiranju vlagatelj dobi za zameno lastniški delež in deli usodo uspeha ali neuspeha naložbe. To pomeni, da dobijo vlagatelji sredstva povrnjena le v primeru rasti ali dobičkonosnosti podjetja. V primeru propada podjetja pa to pomeni izgubo za vlagatelje. Lastniški kapital torej za razliko od dolžniškega nosi tveganje uspeha ali neuspeha podjetniškega projekta.
Znani viri financiranja podjetij v Sloveniji so:
-
bančni viri (kratkoročna in dolgoročna posojila),
-
javni viri (javni razpisi, subvencije, druge državne pomoči),
-
rizični kapital (skladi in družbe tveganega kapitala, poslovni angeli),
-
faktoring (z zavarovanjem ali brez zavarovanja terjatev),
-
leasing (finančni ali operativni leasing),
-
drugi viri (evropska sredstva).
Bančni viri
Kratkoročno financiranje
Preko kratkoročnega financiranja banke omogočajo financiranje tekočega poslovanja, obratnih sredstev in ugodno premostitev kratkoročnih likvidnostnih težav. Navadno ima ročnost enega leta, podjetjem pa omogoča porabo sredstev po predhodno dogovorjenem načinu, skladno s potrebami poslovanja.
Namenjeno je vsem podjetjem, ki se s soočajo s problemom plačilne nediscipline kupcev, ter za premostitev likvidnostnih težav, ki se posledično pojavijo. Ravno tako je primeren za podjetja, ki širijo obseg poslovanja in potrebujejo sredstva za podporo in spremljavo te rasti.
Oblike kratkoročnega financiranja:
-
limit na transakcijskem računu (primeren za podjetja, ki želijo financirati obratna sredstva in imajo občasne likvidnostne primanjkljaje),
-
financiranje obratnih sredstev (primerno za podjetja, ki potrebujejo enkraten večji znesek za financiranje svojega tekočega poslovanja, kot npr. nakup materiala oziroma ali surovin ipd.),
-
okvirni kredit (namenjen je financiranju večkratnih potreb po likvidnostnih sredstvih v nižjih zneskih, kot so npr. izplačila plač, plačila davkov in prispevkov, plačila dobaviteljem, mesečna plačila najemnin, ipd.),
-
kreditna linija v obliki fiksnih tranš (primerna za podjetja z ustreznim likvidnostnim planom, ki natančno vedo kdaj, zakaj in za koliko časa bodo črpana sredstva potrebovali).
Dolgoročno financiranje
Dolgoročni krediti so namenjeni predvsem financiranju stalnih sredstev, širjenja obsega poslovanja oziroma financiranju novih poslovnih idej. Višina kredita, ročnost, vračilo in oblika zavarovanja so prilagojeni potrebam in željam podjetja, ki so razvidne iz investicijskega oziroma poslovnega načrta.
Oblike dolgoročnega financiranja:
-
investicijsko financiranje (krediti so namenjeni predvsem financiranju osnovnih sredstev (strojev, proizvodnih linij itd.) in širjenja obsega poslovanja oziroma financiranju novih poslovnih idej),
-
dolgoročno financiranje obratnih sredstev (namenjen financiranju višine zalog, za katere podjetje pričakuje, da jih bo potrebovalo v daljšem časovnem obdobju),
-
projektno financiranje (namenjeno financiranju kapitalno intenzivnih projektov (financiranje infrastrukture, energetike, industrijskih projektov),
-
nepremičninsko financiranje (namenjeno razvoju stanovanjskih, industrijskih in poslovnih objektov za lastne potrebe investitorja ali za prodajo oziroma oddajo objektov) ,
-
sindicirani krediti (namenjeno predvsem financiranju višjih zneskov,;banka v sodelovanju z drugimi organizira sindikat bank z namenom porazdelitve tveganja, ).
Rizični kapital
Rizični kapital (risk capital) pomeni vlaganje lastniškega kapitala in navideznega lastniškega kapitala (mezzanin kapitala) v začetne razvojne faze podjetja, vključno s tveganim kapitalom, neformalno naložbo poslovnih angelov in alternativnimi borzami, specializiranimi za MSP.
Tvegani kapital je posebna oblika lastniškega kapitala zasebnikov ali investicijskih podjetij, vložen v mlada podjetja ali v posameznike, ki imajo izvirno idejo. Tvegani kapital je za mala in srednje velika podjetja pomemben vir finančnih sredstev in je bistven pri zagonu in razvoju podjetja.
Rizični kapital je torej širši pojem od tveganega kapitala z vidika financiranja v MSP, kot tudi s pravno organizacijskega vidika, saj dovoljuje naložbe tako fizičnih oseb, kot tudi pravnih oseb.
Pojem rizični kapital torej zadeva lastniško financiranje podjetij iz različnih lastniških virov in ne samo iz tveganega kapitala oziroma preko skladov in družb tveganega kapitala. Pojma rizični kapital in tvegani kapital imata enak pomen glede na to, v katere razvojne faze podjetja kapital vstopa (semenska, zagonska in razširitvena faza).
Poslovni angeli
Podjetnikom tu lahko priskočijo na pomoč poslovni angeli, ki jim poleg potrebne finančne investicije pri hitrejši in učinkovitejši rasti podjetja. Pomagajo tudi s svojim znanjem, izkušnjami in socialnim kapitalom.
Poslovni angeli so posamezni izkušeni poslovneži, ki svoja prosta sredstva, izkušnje in poslovne kontakte investirajo v perspektivne projekte v zgodnji fazi. Poslovni angeli se združujejo v klube in pogosto delujejo v zavezništvu s kakšnim skladom tveganega kapitala. V projekte investirajo samostojno ali v skupini z drugimi angeli oz. s skladom.
V Sloveniji deluje nekaj klubov poslovnih angelov, od katerih le posamezni tudi javno. Eden izmed takšnih je klub Poslovni angeli Slovenije.
Tvegani kapital
Ime tvegani kapital izhaja iz naložbene politike podjetij oz. institucij, da vstopajo v zgodnjih fazah razvoja podjetij, ko je tveganje, da podjetje propade, največje.
V sklade tveganega kapitala investirajo banke, pokojninske in druge finančne institucije ter premožni posamezniki z namenom plemenitenja premoženja ob pričakovanih višjih donosih.
Vsak sklad ima tudi profesionalne upravljavce, katerih naloga je, da identificirajo primerne naložbe in upravljajo s sredstvi sklada. Upravljavci sklada so običajno izkušeni poslovneži, ki dobro poznajo panogo, v kateri deluje investirano podjetje. Cilj upravljavcev je maksimiranje vrednosti podjetja. Pri tem ima upravljavec precejšen vpliv na podjetje, predvsem na njegovo strategijo in zaposlovanje ključnih ljudi.
Skladi tveganega kapitala investirajo običajno zneske od 500.000 EUR pa do nekaj milijonov EUR, prav tako pa ima vsak sklad specifično lastno naložbeno politiko, v katere panoge vlaga, v kakšna podjetja (faza rasti, prihodki itn.) in podobno. Poleg denarja, ki ga investirajo v podjetje, podjetnikom pogosto pomagajo s pravnimi in finančnimi znanji, svojo mrežo strokovnjakov in drugih posameznikov, ki lahko pomagajo pri rasti podjetja.
Družbe tveganega kapitala pa so gospodarske družbe, ki imajo status družbe tveganega kapitala in smejo izključno z namenom pridobivanja dobička nalagati, upravljati in odsvajati tvegani kapital ter opravljati naslednje posle:
-
nalagati razpoložljiva denarna sredstva v obliki lastniških deležev na drugih gospodarskih družbah, v dolžniške vrednostne papirje in depozite pri bankah dati posojilo ali poroštvo ali mezzanin kapital po tržnih pogojih gospodarskim družbam, v katerih je udeležena s tveganim kapitalom,
-
najeti posojila.
Več informacij o družbah tveganega kapital – razlika med poslovnimi angeli in tveganim kapitalom
Glavna razlika med poslovnimi angeli in tveganim kapitalom je predvsem v fazi vstopa v podjetje, pri čemer običajno najprej vstopijo poslovni angeli, v višini investicije, v dodani vrednosti, stopnji tveganja in načinu financiranja.
Obstajajo pa še nekatere druge razlike: pri poslovnih angelih v podjetje vstopi sam investitor, saj se tudi sam odloči, kateremu podjetju lahko prinese največ dodanih vrednosti, pri tveganem kapitalu pa je denar investiran iz sklada oz. družb tveganega kapitala in se običajno ne ve, kdo so investitorji, dodano vrednost pa prinesejo upravljavci.
Faktoring
Faktoring (odkup terjatev) je finančna storitev, ki podjetjem omogoča financiranje poslovanja z odkupom nezapadlih terjatev.
Faktoring zelo pozitivno vpliva na razvoj podjetništva, posebej za mala, srednja in hitro rastoča podjetja, ki s pomočjo faktoringa financirajo rast obsega poslovanja ter odpravljajo tveganje neplačil s strani kupcev.
Pri faktoringu je pomembna kreditna sposobnost končnega dolžnika in ne odstopnika terjatev. Storitev omogoča pridobivanje ustreznih virov za financiranje obratnega kapitala za majhna in srednja podjetja, velikim podjetjem pa omogoča optimiziranje kapitalske strukture. Z uporabo faktoringa se lahko z odprodajo terjatev zniža tveganost poslovanja, po drugi strani pa dražje vire nadomestijo s cenejšimi.
Bistvena prednost faktoringa je odkup terjatev tako do domačih kot tujih kupcev, ki vključuje celo paleto storitev:
-
Pri financiranju na podlagi odstopa kratkoročnih terjatev dobi odstopnik po odstopu terjatev takojšnji predujem v višini 80 – 90% odstopljene terjatve.
-
Pri faktoringu z zavarovanjem terjatev se na podlagi finančnih analiz odobri določen limit zavarovanja terjatev. V primeru, da kupec ne plača obveznosti, mora faktorinško podjetje v določenem roku (običajno 120 dni) poravnati obveznosti namesto kupca.
-
Pri faktoringu brez zavarovanja terjatev pa gre za financiranje in unovčevanje terjatev oziroma izterjavo prek faktorinškega podjetja. Ta možnost je zlasti uporabna, če odstopnik prodaja večjemu številu kupcev z manjšo kreditno sposobnostjo. Pri takem poslu je odstopnik terjatev neke vrste porok za svoje kupce. Ob neporavnanih obveznostih kupcev pa mora odstopnik terjatev vrniti predčasno nakazana sredstva, ki jih je dobil od faktorinške družbe. Faktorinška podjetja ponujajo tudi odkup nezapadlih menic, faktur ter akreditivov.
Danes je faktoring ena izmed najbolj konkurenčnih in v svetovnem merilu vse bolj uveljavljenih finančnih storitev. Tudi v Sloveniji je faktoring vse bolj prepoznaven, saj se število uporabnikov iz leta v leto povečuje, kar kaže tudi kontinuirana 30-odstotna rast.
Leasing
Leasing je pogodbeno razmerje, kjer leasingodajalec po naročilu leasingojemalca kupi predmet leasinga in mu ga izroči v uporabo. Leasingodajalec v času trajanja pogodbe ostane pravni lastnik, leasingojemalec pa mu za uporabo predmeta leasinga plačuje pogodbeno dogovorjen, praviloma mesečni, obrok. S plačilom zadnjega obroka jemalec leasinga postane pravni lastnik predmeta leasinga.
Prednosti leasinga:
-
Enostavnejši pogoji odobravanja,
-
bilančno ali zunajbilančno prikazovanje investicij v osnovna sredstva (način prikazovanja naložbe je odvisen od tega, ali je kupec odločil za finančni ali operativni leasing),
-
hitrejši in enostavnejši administrativni postopki
-
devizna klavzula (vse finančne obveznosti so lahko nominirane v EUR ali CHF, s čimer se je moč izogniti inflacijski negotovosti),
-
manjša davčna osnova (pri finančnem leasingu obrok za leasing predstavlja v bilanci uspeha strošek v celoti, in sicer delno kot amortizacija, delno pa kot strošek financiranja; pri operativnem leasingu se obrok v celoti obravnava kot strošek),
-
prihranek obratnega kapitala (financiranje nakupa z leasingom zahteva manjši del lastnih sredstev, kar omogoča prosta sredstva za tiste poslovne poteze, ki zagotavljajo večji donos, kot znašajo stroški leasinga),
-
natančno načrtovanje izdatkov (obroki za leasing se ne spreminjajo do izteka pogodbe),
-
večja prilagodljivost (leasing se lahko veliko bolj prilagodi posebnim zahtevam kupcev kot katerakoli druga oblika financiranja).
Finančni viri za podjetja, krediti za podjetja, posojila za samostojne podjetnike, za vsa podjetja, ki ne dobijo posojila ali kredita na banki
