Zmanjševanje dosedanjih virov, uvajanje novih dejavnosti (socialno podjetništvo) ter delna neprimernost obstoječih virov za financiranje določenih dejavnosti pomeni izziv za nevladne organizacije in socialne podjetnike. Pri tem spontano prihaja do iskanja novih možnosti. Vse organizacije, neprofitne ali profitne, ustvarjajo vrednost, ki je sestavljena iz ekonomske, socialne in okoljske komponente. Prav zato tudi investitorji, ki z zagotavljanjem kapitala organizacijam kot enega od produkcijskih sredstev (ni pomembno, za katero obliko ponudbe kapitala) hkrati ustvarjajo vse tri oblike vrednosti.
Socialna podjetja uporabljajo poslovne in tržne pristope za ustvarjanje lastnega trajnostnega poslovanja s hkratnim trajnostnim družbenim učinkovanjem. Ko si podjetja prizadevajo dodatno razvijati in povečevati obseg svojih programov, lahko izkoriščajo nove oblike financiranja ter se tako v največji meri osredotočijo na svoja ključna področja poslovanja:
· krepitev proizvodnih ali storitvenih zmogljivosti, vključno s krepitvijo svoje ekipe, dodatnim razvojem poslovnih spretnosti,
· dolgoročno doseganje trajnostnih poslovnih ciljev in
· razvijanje novih poslovnih modelov za trajnostne izzive.
Za mlada podjetja je predvsem pomembno, da lahko izkoristijo ponudbo kapitala z izdelano naložbeno politiko (vključuje politiko tveganja, časovnega horizonta investiranja in različnih opcij izstopa iz naložbe). Socialna podjetja lahko izkoristijo ponudbo kapitala, ki zasleduje dolgoročni poslovni uspeh, kar njim da čas za izgradnjo poslovnega modela in njegovo preverbo na trgu. Z uporabo alternativnih virov financiranja seveda lahko socialna podjetja večji del morebitnega poslovnega neuspeha prenesejo na investitorja, ki tako utrpi izgubo svojega kapitala. Pri tem je posebej pomembno, da se tveganje investitorjev z uporabo novih finančnih instrumentov za financiranje socialnih podjetij porazdeljuje med posamezne investitorje, ki si s tem zmanjšujejo svoje poslovno tveganje.
V zadnjih desetih letih se pojavljajo investitorji, katerih glavni cilj ni v maksimiziranju finančnih učinkov svojih investicij, ampak svoj poslovni model utemeljujejo na družbenem oz. trajnostnem učinkovanju investiranih sredstev. Za razliko od »tradicionalnega« modela filantropije – donatorski princip, kjer podjetja v svojem poslovanju še vedno zasledujejo dobiček in ga en del namenjajo kot donacijo raznim organizacijam, poskušajo ti investitorji svoj poslovni model naravnati tako, da že v osnovni strategiji zasledujejo tako finančne kot širše družbene interese. Kapital se kot tak sam uporablja za uveljavljanje ciljnih interesov investitorja in išče »tipizirano vrnitev« – ki je sestavljena iz obeh finančnih in socialnih/okoljskih koristi, ne pa le v obliki »dobrodelnega odtekanja« sredstev. Ob tem pa se investitorji zavedajo, da veliko socialnih podjetij ni ali ne bo moglo zagotoviti tržnih finančnih donosov, ki so značilni za klasična podjetja.
Prav take vrste investitorjev pa iščejo in potrebujejo socialna podjetja. Investitorje, ki iščejo manj (ali nič) finančnih donosov v zameno za trajnostni družbeni vpliv oziroma družbeno korist. Trajnostno investiranje oziroma investiranje za trajnostne učinke (impact investments), ki optimizirajo trajnostne učinke s finančnim rezultatom, ponuja številne ključne prednosti:
· Dosežena je večja stopnjo usklajenosti med investitorjem in investirancem pri njunih ciljih in vrednotah ter prepričanjih.
· Ker se vložen kapital ni podaril, ampak investiral, je še vedno v obtoku, s čimer se poveča učinek vzvoda trajnostnih učinkov po več zaporednih prerazporeditvah in ponovnih investiranjih.
· Tržna disciplina investiranega kapitala zavezuje, da družbeno motivirane organizacije delujejo po principih klasičnega učinkovitega poslovanja in s tem dodatno spodbujajo trajnostni razvoj.
· Konflikti med maksimiranjem dobička naložb ter človekoljubnimi dejavnostmi so zmanjšani oziroma minimizirani.
Danes je še vedno večina razpoložljivega kapitala v svetu za podjetja, ki lahko vlagateljem zagotovijo tržno finančno donosnost.
Socialna podjetja, ki so sposobna tekmovati s komercialnimi podjetji in ponuditi tržno finančno donosnost investitorjem, imajo tako odprto možnost dostopa do tega velikega bazena kapitala – investitorji lahko vidijo trajnostni učinek kot svojo dodano korist, vendar mora socialno podjetje te vrste investitorjev privabljati predvsem z obljubo tržnega finančnega donosa za njihovo investicijo.
Za tista socialna podjetja, ki sodijo v kategorijo, ki ponujajo investitorjem nižje donose od tržnih donosov (pogosto imenovani »netržni« donosi, angl. sub-market), ponudba kapitala še vedno raste in se razvija. Ta del finančnega trga danes pokrivajo »trajnostni investitorji« oziroma investitorji za trajnostni učinek.
Za socialna podjetja, ki iščejo predvsem donacijska sredstva, torej kapital v obliki nepovratnih sredstev, pa vse več investitorjev zahteva bolj izpopolnjene oblike poslovanja in na svoje naložbe gledajo kot »naložbe«, ki podpirajo podjetniške pristope k reševanju družbenih problemov. To novo področje vlaganja v socialnih podjetjih se še vedno razvija. Njegova nova značilnost danes pa je, da ne glede na to, katera finančna oblika se nudi (npr. nepovratna sredstva, posojila, lastniški kapital), socialni investitorji vse bolj uporabljajo klasično mainstream investicijsko razmišljanje in implementirajo merila finančne uspešnosti naložbe skupaj s kazalci trajnostnih učinkov.
Ugotovimo lahko, da je finančno okolje v Sloveniji povsem nerazvito pri ponudbi alternativnih oblik financiranja za socialne podjetnike oziroma celoten tretji sektor (neprofitni sektor), če ga primerjamo s tujino.
INVESTICIJSKI SPEKTER SOCIALNEGA KAPITALA IN DONOSOV
Spekter socialnega investicijskega kapitala ponuja kapital, katerega stopnje donosnosti se razprostirajo od –100 odstotkov (denar je dan brez pričakovanih finančnih donosov) do klasičnih komercialnih in tržnih stopenj donosnosti (8 odstotkov ali več za dolžniški kapital in celo več za klasične delniške naložbe). Večina ponudbe kapitala v tem investicijskem spektru upošteva trajnostne učinke naložbe – to so družbe tveganega kapitala, ki imajo v svoji investicijski politiki opredeljene tudi donose, povezane s trajnostnim učinkovanjem, in seveda različne razvojne, etične banke. Nekateri socialni vlagatelji v celotnem spektru ponudbe socialnega kapitala zahtevajo natančno izmero trajnostnih učinkov investicije, drugi pa so zadovoljni, vedoč, da organizacija prispeva k uresničevanju svojega družbenega poslanstva. V ta investicijski segment pa seveda ne spadajo klasično tržno orientirani komercialni investitorji, ki jih zanima le poslovna uspešnost podjetja in finančna donosnost njihove investicije.
ORGANIZACIJE, KI IŠČEJO SOCIALNE INVESTICIJE
Pri odločanju o primernosti posameznih finančnih instrumentov je ključnega pomena razumevanje ciljev, ki jih posamezni finančni ponudniki s svojimi ponujenimi mehanizmi/instrumenti zasledujejo. Iskalci sredstev se moramo zavedati, da je cilj nekaterih instrumentov primarno finančni dobiček, drugi pa si prizadevajo za družbeno koristnost in trajnostni učinek, možne so sinergije obojega.
Vire financiranja lahko najbolj splošno opredelimo kot zunanje in notranje (shema 10). To velja za vsa podjetja, tako klasična komercialna kot tudi socialna. Kot notranje vire smo navedli predvsem lastne vire financiranja in dodali projektno financiranje, ki ga zagotavljajo javni skladi prek po večini javnih razpisov. Za nas zanimivi so drugi viri financiranja, zbrani pod oznako Zunanji viri, kjer se kapital večinoma pojavlja kot institucionalni kapital zasebnega značaja (za razliko od javnega oz. davkoplačevalskega denarja).
Vir: http://www.socialni-inovatorji.si/knjiga/socialno-podjetnistvo/55-ponudba-povprasevanje-po-kapitalu-za-socialna-podjetja
