V iskanju primernega vira financiranja, je pomembno poznati vse možne vire, primerne za mala in srednja podjetja, tako dolžniške vire financiranja, kot tudi lastniške vire financiranja. Najbolj uporabljen dolžniški vir financiranja so sicer banke, z bančnimi krediti in obveznicami, vendar kot opisano spodaj, posojilo s strani bank ni vedno možno oziroma optimalno. Nadalje so dolžniški viri lahko razne hranilnice ali posojilnice, kjer so v spodaj opisanih razmerah pogoji prevzema posojila lahko bolj ugodni od bank; in pa tudi razna proračunska in mednarodna sredstva in občinski skladi, pri katerih pa je seveda možnost financiranja odvisna od vsakokratnega razpisa, torej niso na voljo neomejeno ves čas. Poleg tega so dolžniški kapital tudi razni faktoringi, fortfetiranje in lizingi, ki pa so primerni le za specifične situacije.
V Sloveniji so za mala in srednja podjetja kot povedano najbolj pogost vir financiranja še vedno banke. Mednarodni denarni sklad (IMF) pa zaradi posledic ustavljanja gospodarstva kot posledice korona-virusa napoveduje krizo, ki bo primerljiva, če ne s tisto iz let 1929 – 1939, pa zagotovo vsaj s tisto desetletje nazaj. Kaj to pomeni za financiranje malih in srednjih podjetij s strani bank? Ker gre za krizo, povzročeno z zunanjimi in ne notranjimi (z bančno situacijo povezanimi) dejavniki, je dandanes na splošno stanje Slovenskih bank bistveno boljše kot je bilo pred desetletjem, kljub temu pa se pričakuje, da bankam ne bodo pravočasno plačane anuitete v vrednosti tudi do 1,5 milijard evrov. To lahko vodi do oteženega pridobivanja kreditov, v obliki tega, da bi banke zaradi negotovih gospodarskih razmer zahtevale višja zavarovanja, kot je bil to v določeni meri trend pred desetletjem. Mala in srednja podjetja so v raznih gospodarskih krizah najbolj na udaru, tudi zato, ker imajo že v normalni oziroma celo dobrih gospodarski klimi probleme pri zagotavljanju finančnih sredstev na način, ki je za njih primeren. Še posebej v težjih gospodarskih časih pa bodo banke raje financirale večje poslovne partnerje, od katerih imajo večje iznose, in glede katerih je tudi škoda v primeru propada za banko večja. Banke torej malih in srednjih podjetij nočejo kreditirati, po drugi strani pa je za izboljšanje situacije takšno kreditiranje potrebno. Takšno stanje v najhujšem primeru, kot se je to zgodilo pred desetletjem, vodi v neke vrste »kreditni krč« – to je situacija, ko je dostop do kreditov izredno otežen, poleg tega pa se zvišajo tudi obrestne mere, saj izdajanje kreditov za banke v kriznih časih pomeni preveliko tveganje, da ne bodo vrnjeni, zato banke nerade plasirajo denar na trg.
Možna oblika financiranja je v takšnih časih lahko tudi tako imenovani tvegani kapital, ki je lastniški kapital bodisi zasebnikov, bodisi investicijskih podjetij, vložen na primer v poslovneževo idejo za nek nov izdelek ali za potencialno širitev poslovanja, kjer investitorji pričakujejo visoke dobičke. Tvegani kapital je lahko semenski kapital za financiranje razvoja začetnega stadija podjetja, zagonski kapital za financiranje razvoja izdelkov in storitev, ter razširitveni kapital. Takšen kapital je torej pomembna oblika financiranja podjetja na primer na začetku poslovne poti. Investira se v inovativna in rastoča podjetja, bodisi za zagon širjenja ali pa zagon novega izdelka. Pogosto se na primer zgodi, da podjetnik, po izčrpanju lastnih sredstev, na banki dobi zavrnitev, saj banke v nekatere vrste projektov ne želijo investirati. Tako se mora le-ta obrniti na druge možnosti pridobitve sredstev za svoje podjetje.
Podjetniki prednosti vidijo tudi v dejstvu, da podjetnik za sredstva, ki jih dobi, ne jamči s premoženjem in sredstvi podjetja, ali celo svojim premoženjem, ampak je dobiček investitorjev odvisen le od uspešnosti podjetja, ter kako dobičkonosno je. Gre torej za trajna sredstva, kjer povračilo ni potrebno. Poleg tega pa investitorji pomagajo s svojim znanjem pri vodenju podjetja, s ciljem optimalne učinkovitosti dobička.
Kljub na videz mnogim pozitivnim stranem tega, pa je potrebno, da se podjetje v želji sprejeti informirano določitev zaveda slabosti in tveganj sprejema takšnega vira financiranja. Najprej, podjetnik mora biti pripravljen na potencialno izgubo popolne kontrole nad podjetjem, saj se bo po navadi moral v zameno za investicijo v podjetju odreči določnemu deležu. Posledično se bo pravica do glasovanja porazdelila v skladu s kapitalskim deležem. Izgubil bo torej pravico samostojnega odločanja, saj si bo to pravico navadno v določeni meri delil z investitorjem. Drugič, investitor bo zaradi svoje investicije želel dobiček, in bo zato želel usmerjati podjetje v smer, ki mu bo nudila največji iznos. To lahko negativno vpliva na nadaljnjo smer poslovanja podjetja, kjer cilj ne bo na primer razvoj ali inovativnost, ampak le optimizacija dobička. Kljub videzu, da je to eno isto, temu navadno ni tako – vizija podjetnika in investitorja glede prihodnosti podjetja ni nujno enaka. Tretjič, zgoraj omenjeno dejstvo, da tvegani kapital pomeni nepovratna sredstva velja le v smislu, da sredstev ni treba vračati na konvencionalen način, v mesečnih obrokih na primer. Seveda pa investitorji v podjetje ne vlagajo brez koristi – njihovo vračilo denarja predstavlja dejstvo, da mora podjetnik v skladu s kapitalskimi deleži z njimi deliti dobiček podjetja. Nazadnje, možen je celo pritisk investitorja v prodajo podjetja v prihodnosti. Uspešna prodaja je namreč v skladu z željo investitorja po optimalnem iznosu.
Na koncu je možnost vpliva investitorja na podjetje odvisna od investicijske pogodbe, ki je z potencialnim investitorjem sklenjena, in kjer so določene njegove pravice. Vendar pa je končni cilj investitorja visok iznos, zato so vložki brez kakršnekoli možnosti soodločanja praktično neobstoječi. Sama investicijska pogodba predstavlja za mala in srednja podjetja tveganje, saj je po navadi tako jezikovno kot vsebinsko zelo kompleksna in zahteva strokovno pravo znanje. Sestavljena bo po navadi s strani investitorja oziroma njegove pravniške ekipe, katere si zelo majhna podjetja na takšni stopnji ne morejo privoščiti. Možne, za malo ali srednje podjetje izredno neugodne klavzule, ki jih bo investitor v pogodbo vključil so na primer:
- prepoved podjetju, da poleg sedanjega investitorja išče druge vire tveganega kapitala v prihodnosti, kar občutno omeji možnosti podjetja po nadaljnjem financiranju, v primeru da sedanji investitor ni pripravljen vložiti nadaljnjih sredstev;
- določba, da v primeru padca cene delnic podjetja, investitor pridobi dodatne delnice, in sicer v višini z upadom cene delnic izgubljene investicije – tako investitor poskrbi, da nima izgube;
- obveznost, da mora v primeru prodaje investitorjevega deleža svoj delež prodati tudi podjetnik; itd.
Tako obstaja pri manjših podjetjih nevarnost, da zaradi nepoznavanja izrazov in v nuji glede financiranja pristanejo na zase v prihodnosti neugodne pogoje.
Za zaključek je torej treba poudariti, da mora podjetnik pred odločitvijo o nadaljnjem financiranju premisliti o svojih željah za prihodnost podjetja, in se zavedati, kaj določena vrsta financiranja za le-to pomeni. Nadalje je pri izbiri sredstva financiranja, pomembno poznati razne obstoječe možnosti za financiranje, njihove prednosti in slabosti, saj se lahko le tako podjetnik informirano odloči za najbolj optimalno obliko financiranja, katere objektive bodo v skladu (oziroma bodo vsaj najmanj škodljive) za njegove cilje glede podjetja.