Stopničasta tožba

V letu 2017 je bila sprejeta novela Zakona o pravdnem postopku. Zakonodajalec z omenjeno novelo osnovnega koncepta slovenskega civilnega postopka ni spreminjal. Gre za nekakšno kontinuiteto prejšnjih novel zakona, majhne spremembe, ki stremijo h kakovostnejšemu sodnemu varstvu. Sprememba zakona med drugim prinaša v slovenski pravni red povsem nov institut – stopničasto tožbo (182.a člen ZPP). Zadeven institut procesnega prava je eden izmed instrumentov novele, ki sledijo slednjim zastavljenim ciljem: poenostavitev postopka, racionalizacija in pospešitev postopka ter uskladitev postopka s novejšimi svetovnimi trendi. Stopničasta tožba je tožba, v kateri tožnik uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko. Je torej posebna vrsta objektivne kumulacije zahtevkov, ki morajo imeti podlago v materialnem pravu. Tudi pred uveljavitvijo ZPP-E je tožnik lahko objektivno kumuliral zahtevek za razkritje informacij in zahtevek za izročitev tistega, kar mu stranka iz istega materialnopravnega razmerja tudi dolguje (kredit, redne in zamudne obresti, zapadlo posojilo,..). Vendar je moral tožnik v takem položaju natančno konkretizirati oba tožbena zahtevka, kar je bilo velikokrat zaradi pomanjkanja informacij zelo težko. Prav uvedba instituta stopničaste tožbe v pravdni postopek pa tožniku v opisani situaciji olajšuje procesnopravni položaj. Predstavljene bodo temeljne značilnosti stopničaste tožbe in potek postopka. V nadaljevanju se bomo osredotočili na temeljne prednosti tega instituta ter mu s pomočjo primerjave z že znanimi instituti ZPP skušali poiskati primerno mesto v slovenskem civilnem pravdnem postopku. Ker se je slovenski zakonodajalec pri oblikovanju besedila 182.a člena ZPP zgledoval po nemškem, avstrijskem in hrvaškem pravu, bomo v drugem delu seminarske naloge predstavili ureditev stopničaste tožbe v omenjenih pravnih redih in ga primerjali z ureditvijo pri nas.  

Sprejem novele ZPP- E

Državni zbor Republike Slovenije je na seji 17. februarja 2017 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ki je bil v Uradnem listu objavljen 27. februarja 2017. Peta novela zadevnega zakona prinaša v slovenski pravni red posodobitev pravdnega postopka, v okviru tega pa tudi nekaj novih institutov, s čimer se teži k ravnotežju med upoštevanjem formalizmov in vsebinskem odločanjem, med hitrostjo in kakovostjo postopka. Razlog za sprejetje nove novele ZPP ni le pospešitev pravdnega postopka in s tem večji konkurenčnosti Slovenije v svetu, ampak tudi v odločbah veljavnega Ustavnega sodišča, s katerimi je delno ali v celoti razveljavilo nekatere določbe veljavnega ZPP.

Stopničasta tožba

V naš pravni red se uvaja stopničasta oz. stopnjevita tožba, katere bistvo je, da je mogoče z eno tožbo uveljavljati dva zahtevka tako, da se s prvim zahteva razkritje informacij, določitev dajatvenega zahtevka pa se pridrži do razkritja informacij. Stopničasta tožba je sedaj urejena v 182. a členu ZPP. Obravnavan institut daje tožniku pravico, da s tožbo zahteva razkritje določenih listin ali informacij, pri tem pa si pridrži določitev višine dajatvenega tožbenega zahtevka in njegovo substanciranje, dokler listine niso položene oz. informacije niso razkrite. Stopničasta tožba zajema dva zahtevka zoper isto toženo stranko, pri čemer je izvršitev prvega predpogoj za določitev drugega, in sicer zahtevek na razkritje informacije, ki jih tožnik potrebuje za vzpostavitev dajatvenega zahtevka ter dajatveni zahtevek, ki ga toženec lahko postavi po pridobitvi ustreznih informacij in tako obrazloženo navaja dejstva in predlaga dokaze (npr. zahtevek na plačilo določenega denarnega zneska, poziv k finančnem viru za poslovanje). Stopničaste tožbe so namenjene zagotovitvi pravne varnosti strankam v primeru asimetrije informacij, s katerimi razpolagata stranki v postopku. Pri tem pa je potrebno poudariti, da ima tožnik možnost uporabiti ta institut le v primerih ko ima stranka že po materialnem pravu zahtevek na razkritje informacij. Pravno podlago za razkritje informacij določa več materialnopravnih predpisov, na podlagi katerih lahko tožnik zahteva razkritje določenih informacij ali listin. Te so predvsem račun (771., 797., 862. člen OZ), izvleček iz poslovnih listin (826. člen OZ), vpogled v dokumentacijo (92. in 512. člen ZDR-1), obvestilo o stanju poslov (88. in 113. člen ZGD-1), evidenca o ustvarjenih prihodkih (82. člen ZASP), poročilo o kreditni sposobnosti, obvestili o določeni obrestni meri, letna bilanca s podatki o prihodkih in odhodkih, izpis finančnih virov za poslovanje.

Potek postopka stopničaste tožbe

V stopničasti tožbi sta objektivno kumulirana dva tožbena zahtevka in se tako postopek vodi v dveh korakih. V prvem koraku, sodišče z delno sodbo odloči o ugoditvi prvemu zahtevku (obveznost razkritja informacij), ki je ancilarni glede na drugi zahtevek. Z vložitvijo tožbe je zastaranje sporne terjatve pretrgano, čeprav tožniku ob vložitvi tožbe še ni bila znana njena višina. Ne glede na vsebino delne odločbe (tj. ne glede na to, ali se prvotnemu tožbenemu zahtevku ugodi ali ne) je tožnik nato dolžan drugi zahtevek določno opredeliti v določenem roku po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku (drugi korak stopničaste tožbe). V tem primeru gre za sodni rok, ki je podaljšljiv in pri določitvi katerega sodišče upošteva okoliščine konkretnega primera. Če sodišče prvotnemu zahtevku za razkritje informacij ugodi, lahko tožnik to razkritje tudi prisilno izvrši, saj je delna sodba, s katero je odločeno o prvem tožbenem zahtevku, izvršilni naslov. To nedenarno terjatev (razkritje informacij) lahko upnik prisilno izterja predvsem z nenadomestno izvršbo na podlagi 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju kreditno sposobnega podjetja ali preko sodnih penalov po 212. členu tega zakona. Zato bo sodišče pri določitvi roka za določitev drugega zahtevka med drugim upoštevalo tudi, koliko časa bo tožnik potreboval za prisilno izvršitev delne sodbe, ki se glasi na razkritje informacij ali predložitev listine, s prisilnimi sredstvi po ZIZ. Glede odmere sodne takse, v primeru vložitve stopničaste tožbe, velja da se vrednost prvega tožbenega zahtevka določi v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah. V poštev pride določba 30. člena ZST-1, ki omogoča določitev vrednosti spornega predmeta po prostem preudarku. Tožniku drugega tožbenega zahtevka ne bo treba določiti vse do pravnomočnosti delne sodbe o prvem zahtevku, zato določba 20. člena ZST-1, ki za odmero sodne takse predvideva seštevek vrednosti tožbenih zahtevkov, že po svoji naravi ne more priti v poštev. Sodišče bo tako v primeru stopničaste tožbe plačilni nalog za plačilo sodne takse za drugi tožbeni zahtevek izdalo šele, ko bo tožnik drugi tožbeni zahtevek določil.

Stopničasta tožba kot objektivna kumulacija zahtevkov

Prednosti stopničaste tožbe je zagotovo več. Neizpodbitno je, da je že po dosedanji zakonodaji tožnik, ki je imel materialnopravni zahtevek za razkritje informacij ali listin, lahko objektivno kumuliral zahtevek za razkritje informacij in zahtevek za izročitev tistega, kar mu nasprotna stranka na podlagi istega materialnopravnega razmerja dolguje, vendar pa je moral tožnik drugi tožbeni zahtevek natančno konkretizirati, kar pa je bilo ob pomanjkanju informacij izjemno zahtevno. Nov institut stopničaste tožbe zato tožniku zagotavlja, da postavi realen drugi tožbeni zahtevek, ne pa skoraj izmišljen kot do sedaj in s tem se mu zagotovo zvišajo stvarnejše možnosti, da v pravdi uspe. Tožnik je bil tako do uveljavitve novele ZPP-E primoran sam oceniti tožbeni zahtevek, pri tem pa ni mogel vedeti ali je tak zahtevek utemeljen ali ne. Opisano je lahko problematično tako z vidika določanja pristojnosti sodišč (32. člen ZPP), kot tudi plačila sodne takse (16. člen ZST-1). Lahko bi se zgodilo, da tožnik svoj zahtevek oceni na 100.000 evrov, v postopku pa se po predložitvi listin ugotovi, da je utemeljen le delno, npr. v višini 10.000 evrov. V izpostavljenem primeru bo tako tožnik preplačal sodno takso, sodišče pa bi lahko po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, glede na dosežen uspeh v pravdi, določilo le povrnitev ustreznega dela stroškov. Pomeni, da bo v takem primeru večino sodnih stroškov nosil tožnik sam. Kot je opisano v poglavju 2.3. uveljavitev stopničaste tožbe problem sodnih taks v danih primerih odpravlja. Kot ena izmed prednosti stopničaste tožbe se navaja tudi pretrgano zastaranje, ki učinkuje kljub začasni nedoločnosti. Pri stopničasti tožbi gre zgolj za posebno vrsto objektivne kumulacije zahtevkov. Podlaga za razkritje informacij je bodisi v zakonu bodisi v pogodbi, torej v materialnem pravu. Prednost povezave tožbenih zahtevkov v eni tožbi se kaže v tem, da je bila že v začetku pravočasno vložena dovoljena dajatvena tožba, kar je pomembno zaradi zadržanja zastaranja in je mogoče celotno zadevo rešiti v enem postopku. Postopek se vodi v dveh stopnjah in sicer se že na prvi stopnji z delno sodbo odloči o položitvi računa oziroma o predložitvi seznama premoženja. V primeru, da se prvemu tožbenemu predlogu na položitev računa ugodi in toženec prostovoljno položi račun oziroma razkrije seznam premoženja ali se ta dajatev prisilno izvrši v izvršbi, se tožba nadaljuje po položitvi računa oziroma predložitvi listine, tožnik pa mora kasneje navesti višino tožbenega zahtevka.

Novela ZPP-E v novem 268.a členu po nemškemvzoru uvaja še en nov institut – samostojni dokazni postopek z izvedencem pred pravdo. Gre za predpravdno pridobivanje informacij (izvajanje dokazov), ki služi temu, da do nekaterih pravd ne bi prišlo v primerih, ko je med strankama sporno dejansko stanje. Če do pravd že pride, bi se stranki lažje poravnali v zgodnji fazi postopka, poleg tega pa lahko tožnik lažje oceni višino tožbenega zahtevka ter se v pravdi pozneje tudi sklicuje na ugotovitve izvedenca. Kot je razvidno se ta institut razlikuje od instituta stopničaste tožbe. Stopničasto tožbo je namreč mogoče uporabiti le ko obstaja materialno pravna podlaga, v drugih primerih zbiranje informacij oz. dokazov pred pričetkom pravde pa je na voljo institut predpravdnega izvedenca (npr. določitev višine odškodnine).

Primerjava stopničaste tožbe z edicijsko dolžnostjo stranke

Za utemeljitev odškodninske tožbe zaradi kršitve konkurenčnega prava EU ali nacionalnega konkurenčnega prava je potrebna večplastna analiza dejanskega stanja in ekonomskih dejavnikov kreditne sposobnosti. Vendar je za področje konkurenčnega prava značilna asimetrija informacij, saj z dokazi, potrebnimi za dokazovanje odškodninskega zahtevka, pogosto razpolagajo izključno kršitelji ali tretje osebe ter niso znani oz. dostopni oškodovancu. Zato stopnjevita tožba pride na področju varstva intelektualne lastnine in konkurenčnega prava še posebej v poštev. V Nemčiji, drugače kot v Sloveniji materialnopravni predpisi oškodovancem omogočajo, da od povzročitelja škode zahteva razkritje informacij.

Prednost stopničaste tožbe v primerjavi z edicijsko dolžnostjo stranke

Nujno je potrebno poudariti, da ima stopnjevita tožba številne prednosti tudi v primerjavi z edicijsko dolžnostjo stranke. Pri slednji je tako, da če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži, in ji določi rok za to. Stranka ne sme odreči predložitve listine, če se je v pravdi sama sklicevala nanjo v dokaz svojih navedb ali če gre za listino, ki jo mora po zakonu izročiti ali pokazati, ali če velja listina po vsebini za skupno za obe stranki. Kljub vsemu povedanemu pa je potrebno izpostaviti, da edicijska dolžnost ni učinkovit instrument v primerih asimetrije informacij, kajti stranka mora že v sami tožbi substancirano in utemeljeno navesti dejstva ter predložiti dokaze (v primeru izvršilnega postopka obstoja dokazilo o kreditni sposobnosti in dokazilo o likvidnostnih sredstvih).

primerjalnopravna ureditev instituta stopničaste tožbe

Nemčija

Stopničasta tožba (nem. Stufenklage) je v Nemčiji urejena v § 254 nZPO, ki se glasi: »Če se s tožbo zahteva položitev računa, predložitev seznama premoženja ali oddaja prisege in je s to tožbo povezana tudi tožba na izročitev tega, kar je zahtevano v predložitvi premoženja, torej izročitev tistega kar izvira iz razmerja med strankama, lahko tožnik določeni dajatveni tožbeni zahtevek pridrži, dokler ni položen račun ali seznam premoženja ali oddana prisega«. Podlago za  položitev računa ali razkritje informacij najdemo v materialnem pravu (v zakonu ali v pogodbi). Prednost stopničaste tožbe je ta, da je mogoče celotno sporno situacijo rešiti v enem  postopku in da s povezavo tožbenih zahtevkov v eno tožbo predstavlja pravočasno vloženo dajatveno tožbo, kar je za upnika zelo pomembno zaradi zadržanja zastaranja.

 Avstrija

V Avstriji je stopničasta tožba (Stufenklage) urejena v členu XLII Uvodnega zakona k ZPO (EGZPO). Ureditev je smiselno zelo podobna nemški in tudi slovenski. Posebej lahko izpostavimo ustrezno enakost med § 353 in 354 avstrijskega Zakona o izvršbi (Exekutionsordnung58 – EO) in našim 225. in 226. člen ZIZ. Na podlagi teh členov se v postopku izvršbe prisilno izvrši razkritje informacij, ki so predmet prve točke tožbenega zahtevka pri stopničasti tožbi in so predpogoj za povezavo z tožbo na izročitev tistega kar toženec dolguje iz temeljnega posla.Tožbo lahko vloži, kdor ima zasebnopravni interes na ugotovitev stanja premoženja ali stanja dolgov. Tistemu, ki tožbo na predložitev seznama premoženja poveže s tožbo na izročitev tistega, kar toženec dolguje na podlagi temeljnega posla, v drugem tožbenem zahtevku ni treba navesti natančne izpolnitve, ki jo tožnik zahteva, temveč si je mogoče določitev tožbenega zahtevka pridržati, dokler ni predložena zaprisežena izjava o seznamu premoženja.«

 Hrvaška

Stopničasta tožba (hrv. Stupnjevita tužba) je bila v hrvaškem civilnem procesnem pravu uvedena z novelo leta 2003 in je urejena v 186.b in 325.a členu hrZPP. Do sprejetja novele leta 2003 hrvaški pravni sistem ni poznal prave rešitve za situacije, ki jih rešuje stopničasta tožba. Omenjena člena sta napram nemški in avstrijski ter tudi slovenski ureditvi obsežnejša, a to pomeni le, da je člen na manj abstraktni ravni kot primerjalnopravno gledano slovenski, nemški in avstrijski, ki so bolj splošni. Gre za posebno vrsto kondemnatorne (dajatvene) tožbe. Vzgled je hrvaški zakonodajalec jemal po avstrijskem pravu. Stopničasta tožba predstavlja odstop od pravila, da mora biti tožbeni zahtevek določen že v tožbi. Tožbeni zahtevek stopničaste tožbe je dvoslojen in se izvede v dveh stopnjah. Namen stopničaste tožbe je tožniku olajšati položaj v sporih in zagotavljat pravno varnost v poslovnih, partnerskih, delovnih odnosih, poslovanju podjetij, skrbjo nad premoženjem, etc. Tožniku, ki ob vložitvi tožbe ne more postaviti določenega tožbenega zahtevka na izplačilo denarja, izročitev določene količine generičnih stvari, določene stvari ali prenos pravice, ker in dokler ne dobi od toženca položitev računa, seznama premoženja ali dolgov je omogočeno, da v tožbi postavi dva tožbena zahtevka.

Zaključek

Nov institut stopničaste tožbe, ki ga je v naš pravni red prinesla novela ZPP-E in je urejen v 182.a členu tega zakona, torej rešuje stisko tožnika, kadar zaradi pomanjkanja informacij ni zmožen dovolj natančno oceniti višine zahtevka. S stopničasto tožbo tako tožnik uveljavlja dva zahtevka, s prvim zahteva pridobitev dejstev ali dokazov, z drugim zahtevkom pa uveljavlja neki denarni zahtevek. Če drugega zahtevka ne more ustrezno konkretizirati, preden pridobi določene informacije, si lahko to konkretizacijo pridrži za čas po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku. Pri stopničasti tožbi gre za posebno vrsto objektivne kumulacije zahtevkov, ki ima podlago v materialnem pravu. Stopničasta tožba je zagotovo prinesla številne prednosti, saj je sedaj tožniku omogočeno, da postavi realen drugi tožbeni zahtevek, kar mu gotovo daje večje možnosti za uspeh v pravdi. Prav tako je z vložitvijo stopničaste tožbe že pretrgano zastaranje, kljub temu, da je drugi zahtevek začasno nedoločen. Pomembna prednost stopničaste tožbe se kaže tudi v primerjavi z edicijsko dolžnostjo nasprotne stranke, saj le-ta ni učinkovit instrument v primerih asimetrije informacij, saj mora stranka že v sami tožbi utemeljeno navesti dejstva in predložiti dokaze, kar je oteženo, kadar tožnik ne pozna vsebine, kar pa zdaj rešuje institut stopničaste tožbe. Institut stopničaste tožbe je zasnovan tako po zgledu avstrijske, nemške kot tudi hrvaške pravne ureditve. Glede na primerjavo ureditve stopničaste tožbe pri nas, z ureditvijo v omenjenih pravnih redih, ugotovimo, da obstajajo številne vzporednice, saj je naša ureditev po svoji vsebini in namenu, ki se želi s tem institutom doseči, smiselno enaka ureditvi v omenjenih državah. Pričakovati je, da se bo sodna praksa stopničaste tožbe razvijala po vzoru praks omenjenih držav. Zaključimo lahko, da je uvedba instituta stopničaste tožbe skladna s ciljem novele ZPP-E, saj nedvomno omogoča poenostavitev postopka v civilno-pravnih zadevah.