UVOD
Pacta sunt servanda – temeljno pravno načelo in dobro poznan rek, da je dogovore treba spoštovat in se jih držat. Žal pa v praksi temu ni vedno tako. Plačilna disciplina igra pomembno vlogo v poslovnem svetu, v času epidemije pa je zaznati, da se je ta poslabšala. Podjetja in posamezniki, ki svoje obveznosti poravnavajo redno, ter pravočasno, so redka. Nekaj, kar bi moralo biti pravilo in popolnoma samoumevno, je postalo vrlina in izjema. V naslednjem prispevku si lahko preberete, kateri instituti za zavarovanje in utrditev pogodbenih obeznosti so vam na voljo, ter kako se utrezno zavarovati in priti do poplačila terjatve.
SKLENITEV POGODBE S sklepanjem pogodb se srečujemo na dnevni ravni, čeprav se tega marsikdaj ne zavedamo. Namreč, zakon ne predpisuje vedno formalne sklenitve pogodbe, pri čemer je dovolj že ustni sporazum strank in pogodba je sklenjena. Seveda je v primeru dogovorov, ki imajo za stranke večji pomen in
dolgosežne posledice, drugače. Te pogodbe so navadno bolj formalizirane, prav tako se vanje spuščamo bolj premišljeno in previdno.
Pri pogodbi gre za dvostranski posel, ki zavezuje pogodbeni stranki tako, kot sta se dogovorili. Vendar, da bo pogodba dala pričakovane učinke, mora biti veljavno sklenjena. V tem primeru velja dolžnost izpolnitve obveznosti, določena v 9. členu Obligacijskega zakonika. To načelo določa, da so udeleženci dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Obveznostno razmerje lahko preneha samo s soglasno voljo obeh strank pogodbe ali na podlagi zakona oziroma z izpolnitvijo pogodbene obveznosti. Vendar kako je v primeru, ko je pogodba veljavno sklenjena, ena izmed pogodbenih strank pa kljub temu ne izpolni svoje obveznosti?
Nedisciplina pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti vsekakor ni nov problem, saj se o njej pogovarjamo že nekaj desetletij. Vendar je zaradi finančne in gospodarske krize, ki jo je povzročila pandemija, ta problematika postala ponovna tema pogovorov. Plačilna disciplina pomeni, da dolžnik redno in pravočasno izpolnjuje svoje obveznosti nasproti upniku. V analizi, ki jo je izvedlo podjetje Bisnode, je bilo ugotovljeno, da se je v času razglašene epidemije COVID-19 v Sloveniji, plačilna disciplina poslabšala, plačilni roki pa podaljšali. Najslabšo plačilni sposobnost je bilo zaznati marca in aprila, medtem ko se je maja stanje začelo izboljševati. Vendar, glede na to, da ni za videti, da bi epidemiji kmalu bilo konca, kako se ustrezno zavarovati, ter priti do poplačila svojih terjatev, kljub slabim plačilnim navadam?
SREDSTVA ZAVAROVANJA POGODBENIH OBVEZNOSTI
Pravni red za sklenjeno pogodbo zagotavlja pravno varstvo. To pravno varstvo oziroma zaščita pogodbenih strank se kaže s tem, da je nespoštovanje pogodbenih obveznosti sankcionirano.
Najpomembnejši sankciji za kršitev pogodbenih obveznosti sta razveza oziroma razdor pogodbe in odškodnina. Do obeh sankcij je že na podlagi zakonskih pravil upravičena vsaka pogodbi zvesta stranka. Torej za uveljavljanje teh sankcij ni potreben poseben izrecen dogovor strank, sankciji pa se uveljavljata pod zakonsko določenimi pogoji. Vendar pa so ti pogoji strogi, ter jih pogodbi zvesti stranki ne uspe vedno izpolniti. Prav tako so postopki za njihovo uveljavitev dolgotrajni. Strankam so v tem primeru na voljo drugi instituti, namen katerih je utrditev in zavarovanje pogodbenih obveznosti, in kateri za konkretno pogodbeno razmerje veljajo le, če se stranki zanje izrecno dogovorita, ter jih vključita v pogodbo. Nekateri instituti so namenjeni izpolnitvam denarnih obveznosti, del zavarovanju nedenarnih obveznosti, nekateri pa denarnim in nedenarnim obveznostim.
Verjetno smo vsi že slišali za hipotekarni kredit? Hipotekarni kredit predstavlja lep primer zavarovanja kreditne oziroma posojilne pogodbe s t.i. stvarnopravnim zavarovanjem, in sicer zastavo nepremičnine. S hipotekarnim kreditom se zavaruje posojilodajalec – torej banka- da bo odobreni kredit dobila vrnjen v celoti.
V zvezi z zavarovanji tako ločimo obligacijskopravna zavarovanja (tudi osebna, personalna), ki ustvarjajo učinke zgolj med strankami pogodbe, ne pa tudi proti tretjim (tj. osebam, ki v pogodbenem razmerju niso udeležene). Zato ta zavarovanja varujejo le pred določenimi tveganji (na primer pred neplačevitostjo dolžnika, ne ustvarjajo pa privilegiranega položaja proti dolžnikovim upnikom). Prav tako poznamo, že omenjena, stvarnopravna zavarovanja, ki po svoji naravi učinkujejo proti vsem (torej tudi proti osebam, ki v pogodbenem razmerju niso udeležene). Upnik s stvarno pravico ima prednost pri poplačilu na stvari, ki je predmet pravice, pred vsemi drugimi dolžnikovimi upniki. S tega vidika so stvarnopravna zavarovanja bolj kakovostna, vendar so pravila zanje tudi strožja.
Naslednja ločitev zavarovanj je ločitev na akcesorna in neakcesorna oziroma abstraktna zavarovanja. Akcesorna narava pomeni, da zavarovanje deli usodo temeljnega posla oz. obveznosti iz temeljnega posla, ki je s tem sredstvom zavarovana. To pomeni, da v kolikor je temeljni posel, tj. pogodba v zvezi s katero se sklepa, neveljavna, je neveljaven tudi sporazum o zavarovanju. Neakcesorna ali abstraktna narava zavarovanja pomeni nasprotno, in sicer da zavarovanje ni odvisno od veljavnosti temeljnega posla, temveč je veljavno, čeprav je pogodba v zvezi s katerim je bilo zavarovanje dano neveljavena. Akcesornost pravnih poslov je pravilo, abstraktnost pa izjema.
Kateri so tisti instrumenti, ki naj zagotovijo pravilno in pravočasno izpolnitev pogodbenih obveznosti? Zakon nam daje na voljo številne institute za zavarovanje pogodbenih obveznosti, od nas pa je odvisno katerega bomo izbrali. Instituti, ki jih imamo na voljo za zavarovanje pogodbenih obveznosti so poroštvo, bančna garancija, menica ali ček, zastava premičnine, varščina, pridržna pravica, ara, pogodbena kazen, predujem, odstopnina, zamudne obresti, leasing, izvršnica. Več o tem pa v prihodnjem prispevku.
Sporazume je treba spoštovat in se jih držat. Vendar, žal, temu ni vedno tako. Plačilna disciplina je sama, z epidemijo koronavirusa COVID-19 pa je zaznati, da se ta še poslabšuje. Pri pogodbi gre za dvostranski posel, ki zavezuje pogodbeni stranki tako, kot sta se dogovorili. Vendar, da bo pogodba dala pričakovane učinke, mora biti veljavno sklenjena. V tem primeru velja dolžnost izpolnitve obveznosti, določena v 9. členu Obligacijskega zakonika. To načelo določa, da so udeleženci dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Obveznostno razmerje lahko preneha samo s soglasno voljo obeh strank pogodbe ali na podlagi zakona oziroma z izpolnitvijo pogodbene obveznosti. Vendar pogodbene stranke pogosto svojih obveznosti ne izpolnijo, ali z izpolnitvijo zamujajo. Pravni red za sklenjeno pogodbo zagotavlja pravno varstvo. To pravno varstvo oziroma zaščita pogodbenih strank se kaže s tem, da so kršitve pogodbenih obveznosti sankcionirane. Zakon nam daje na voljo številne institute za zavarovanje pogodbenih obveznosti, od nas pa je odvisno katerega bomo izbrali. Kateri so tisti instrumenti, ki naj zagotovijo pravilno in pravočasno izpolnitev pogodbenih obveznosti? V tem primeru imamo na voljo več institutov za utrditev in zavarovanje pogodbenih obveznosti. Instituti, ki jih imamo na voljo za zavarovanje pogodbenih obveznosti so poroštvo, bančna garancija, menica ali ček, zastava premičnine, varščina, pridržna pravica, ara, pogodbena kazen, predujem, odstopnina, zamudne obresti, leasing, izvršnica. Več o tem pa v prihodnjem prispevku.