Temelj Evropske unije (v nadaljevanju EU) so svoboščine, katerim se pa morajo države članice čim hitreje prilagoditi. Globalizacija, svobodno gibanje oseb ter skupen notranji trg ustvarjajo številne čezmejne situacije in pomenijo potrebo po harmonizaciji pravil med državami članicami. Možnost prebivanja državljanov EU v katerikoli evropski državi lahko pomeni, da so le-ti lastniki premoženja, obratnega kapitala in imetniki kreditov v različnih državah članicah in v določenih primerih tako neizogibno sledi zapuščinski postopek s čezmejnim elementom. Posplošimo lahko, da so se državljani soočali s težavami kot so na primer kolizija med zakoni, ki se lahko uporabijo za isto zapuščino, težko predvidljivostjo pristojnosti države, omejeno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, omejena oporočiteljeva svoboda pri izbiri prava ter omejevanje pri priznavanju statusov dediča in volilojemnika. Leta 2009 Evropska komisija sprejme predlog Uredbe Evropskega parlamenta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju.
Začela so se usklajevanja besedila, saj se je uredba sprejemala po rednem zakonodajnem postopku, ki se je uspešno zaključil leta 2012, ko sta Evropski parlament sprejela Uredbo št. 650/2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba o dedovanju ali Uredba št. 650/2012). Od sprejetja Uredbe so morale države članice v treh letih preveriti, ali so nacionalni predpisi z določbami usklajeni, saj je bil predviden začetek neposredne uporabe v treh letih po začetku uporabe. Uredba o dedovanju, ki je v celoti zavezujoča, je začela veljati 17.08.2012, uporabljati pa 17.08.2015. Z namenom, da se v primeru dedovanja s čezmejnim elementom dedičem, volilojemnikom, izvršiteljem oporoke in upraviteljem zapuščine zagotovi nemoteno in učinkovito uveljavljanje njihovih pravic v postopku dedovanja v drugi državi članici je Uredba o dedovanju uvedla nov institut in sicer evropsko potrdilo o dedovanju. Cilj je bil zagotoviti instrument, ki se izda za uporabo v drugi državi članici in ima v Uredbi o dedovanju prav tako posebej predvidene učinke.
Uredba 650/2012 združuje določbe o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju odločb. Izvrševanje javnih listin, izdanih v dednih zadevah v katerikoli državi članici se nanaša tako na dokazno moč listin kot tudi na uvedbo avtonomnega pojma verodostojnosti listine. Komisija je imela pravno podlago za sprejetje Uredbe o dedovanju v 81. členu Pogodbe o delovanju EU (v nadalj. PDEU), ki Evropski parlament pooblašča, da s ciljem pravilnega delovanja notranjega trga, sprejmeta ukrepe, kateri zagotavljajo vzajemno priznavanje in izvršljivost sodnih ter drugih odločb ter omogočajo združljivost predpisov glede kolizije zakonov in pravil o pristojnosti, ki so v uporabi v državah članicah ter omogočanje kreditov poslovnim subjektom. Zakonodajalec v Sloveniji je zaradi učinkovitejšega izvajanja Uredbe dopolnil nacionalni Zakon o dedovanju z novelo C, ki je prinesla dvanajst členov, ki podrobneje urejajo področja Uredbe o dedovanju, kjer je to bilo potrebno. Sprejeta uredba tako spada med ukrepe, katerih cilj je zagotoviti združljivost predpisov, ki se uporabljajo v državah EU glede kolizijah zakonov in glede pristojnosti.
V Uredbi 650/2012 je poudarjena univerzalnost uporabe prava, ki se pokaže v učinku »erga omnes«, saj se uporabi katerokoli pravo, na katero napotuje uredba, ne glede na to, ali gre za pravo ene od držav članic EU. Iz 21. člen Uredbe o dedovanju lahko povzamemo, da je bistveno načelo enotne dediščine, kar pomeni, da je pravo, ki se uporabi na podlagi te uredbe, veljavno za celotno dedovanje, na podlagi personalnega prava zapustnika in kreditno sposobnih pravnih subjektov. Izpeljemo lahko, da ni uveljavljeno načelo deljene zapuščine, torej ni pomembna vrsta zapustnikovega premoženja. Slabost tega sistema dedovanja je definitivno to, da bi lahko povzročil nastanek več zapuščinskih mas, za katere pa bi bilo možno, da bi za vsako od njih veljajo drugačno pravo, ki različno določa dediče ter njihove deleže. Uredba o dedovanju v 1. členu določa, da se uporablja le v zapuščinskih zadevah, pri čemer so taksativno izločene davčne, carinske, kreditne in upravne zadeve. Področje uporabe zajema vso problematiko v zvezi z zapuščinskim postopkom (vse oblike prenosa lastninske pravice zaradi smrti imetnika), torej ni pomembno ali gre za dedovanje na podlagi zakona ali na podlagi oporoke. Torej s področja uporabe izključuje zadeve, ki se nanašajo na premoženjska razmerja med zakoncema in tista, ki imajo primerljive učinke, seveda če ne urejajo dednih zadev. S področja uporabe so prav tako izrecno izločeni določanje statusa fizičnih oseb, družinska razmerja in razmerja s primerljivimi učinki, pravna ali poslovna sposobnost fizičnih oseb ter vprašanja v zvezi s pogrešanostjo, odsotnostjo ali domnevno smrtjo fizične osebe. Izključene so tudi preživninske in kreditne obveznosti, ki niso posledica smrti, formalna veljavnost razpolaganja za primer smrti, napravljena v ustni obliki, vprašanja prava družb in drugih subjektov ter narava stvarnih pravic in vpis pravic na nepremičnini (hipoteka, služnostna pravica,..) ali premičnini v register.
Določbe o mednarodni pristojnosti nam povedo, ali so za odločanje pristojna domača sodišča ali kateri drug organ, torej gre za vprašanje pristojnosti sodnega sistema ene države kot celote v nasprotju s sodnim sistemom druge države. V kolikor gre z razmerje z mednarodnim elementom bodo sodišča najprej odločala o svoji mednarodni pristojnosti in šele nato se bo določila stvarna, krajevna in funkcionalna pristojnost. Če bo sodišče ugotovilo, da ni mednarodno pristojno, se bo razglasilo za nepristojno in tudi ne bo odločalo o pristojnosti tujih sodišč. V Uredbi o dedovanju je drugo poglavje namenjeno pravilom o pristojnosti.
Poleg pravil o pristojnosti predstavljajo kolizijska pravila eno pomembnejših področij mednarodnega zasebnega prava. Kolizijska pravila so tista, ki nam povejo katero pravo naj se uporabi pri konkretnem pravnem razmerju s tujim elementom. Različnost kolizijskih pravil je glede na raziskavo, ki jo je leta 2002 opravil nemški Notarski institut, ena glavnih ovir pri izvrševanju temeljnih svoboščin EU.
Pravo, ki se uporablja za celotno dedovanje, je pravo države, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče. V izjemnih situacijah Uredba omogoča odstop od tega splošnega pravila, če je nedvomno znano, da je bil zapustnik ob smrti tesneje povezan z drugo državo, saj se v tem primeru uporabi pravo te druge države. Besedna zveza »celotno dedovanje« je izraz načela enotne dediščine, kar pomeni, da dedovanje temelji na podlagi personalnega prava zapustnika. Tako za nepremičnine kot tudi za premičnine se uporabi isto pravo, saj ni pomembno, kje se premoženje nahaja ter je posledično za stranke zagotovljena predvidljivost in s tem tudi pravna varnost. Na podlagi Uredbe št. 650/2012 se za zapustnikovo premoženje uporabi pravo običajnega prebivališča brez upoštevanja načela deljene zapuščine, kar pomeni, da lahko zapustnik že s spremembo običajnega prebivališča določi pravo, ki se bo uporabilo v postopku dedovanja. Pri čemer pa je prav tako pomembno poudariti, da Uredba ne predvideva nobenega pravnega varstva za nujne dediče, če se uporabi pravo, ki njihov položaj ne ureja ali ureja drugače.
V kolikor se ugotovi, da je pokojnik tesneje povezan z državo, ki ni država, katere pravo bi se uporabljajo glede na njegovo običajno prebivališče, se uporabi pravo te države. Zanimivo je, da ta določba ni bila predvidena v predlogu uredbe. To pravilo bo uporabno predvsem takrat, ko se je na primer zapustnik nedolgo pred smrtjo preselil v drugo državo in je posledično veliko tesneje povezan z državo, v kateri je imel prejšnje običajno prebivališče.
Stranke lahko v skladu z načelom avtonomije volje načeloma same izberejo pravo, ki naj pride v poštev pri urejanju njihovih pravnih razmerij. Posledično ima pokojnik možnost izbire, katero pravo se naj uporabi za dedovanje po njem. Onemogočeno je, da bi pokojnik preprečil uresničitev legitimnih pričakovanj nujnih dedičev. Uredba o dedovanju tako oporočitelju dovoljuje, da v kolikor je imel običajno prebivališče v drugi državi članici, kot je država njegovega rojstva, izbiro prava države, katere državljanstvo ima. Izbiro prava je treba izrecno opredeliti v izjavi, ki ima obliko razpolaganja za primer smrti, torej v oporoki, skupni oporoki ali pa dedni pogodbi oziroma mora to jasno izhajati iz vsebine takšnega razpolaganja. Zanimivo je torej, da je izbira prava veljavno opravljena, tudi če izbrano pravo ne določa možnosti izbire prava v dednih zadevah. Izbrano pravo je prav tako pravo, po katerem se presoja materialna veljavnost razpolaganja ter oporočiteljeva oporočna sposobnost. Pri formalni veljavnosti Uredba o dedovanju predvideva kar nekaj alternativnih rešitev, najverjetneje z namenom, da se čimbolj poveča verjetnost veljavnosti razpolaganja.
V 30. členu Uredbe št. 650/2012 za določene kategorije premoženja obstaja poseben režim. V primeru, ko gre za določene nepremičnine, podjetja ali druge posebne vrste premoženja se uporabijo posebna pravila, ki iz gospodarskih, družinskih ali socialnih razlogov določajo omejitve v zvezi z dedovanjem tega premoženja.
Zavračanje je predvideno samo, kadar Uredba o dedovanju napotuje na uporabo prava tretje države. 34. člen Uredbe omogoča dve možnosti uporabe zavračanja. Določa, da se uporabijo pravila mednarodnega zasebnega prava te države, če ta pravila napotujejo na pravo države članice ali pravo druge tretje države, ki bi uporabila njeno pravo. Zavračanje je izključeno v štirih primerih, ki so v Uredbi točno določeni. V skladu s splošno sprejetim načelom izogibanja zavračanju, takrat ko pravo izberejo stranke dedovanja, ta člen omogoča, da predhodna odločitev strank ostaja v veljavi ter se ohranja nujno potrebna predvidljivost pravnih razmerij.
Uredba o dedovanju podrobneje opisuje obseg prava, ki se v skladu s splošnim pravilom ali pravilom o izbiri prava uporabi za celoten postopek dedovanja. Prav tako je urejeno upravljanje zapuščine in odgovornost za zapustnikove dolgove. Nekatere določbe Uredbe pa lahko ustvarijo pravice, ki v pravu, ki se bo uporabilo za dedovanje, ne obstajajo in se s tem povzročijo težave, kako prilagoditi institute v uporabljenem pravu.
Uredba o dedovanju določa pravila o priznavanju, izvršljivosti in izvrševanju sodnih odločb. V skladu z Uredbo št. 44/2001 (v nadaljevanju Bruseljska uredba I) je bilo možno priznati samo ugotovitvene in oblikovalne sodne odločbe, razen v primeru, ko je treba izvršiti dajatveni del, ki predstavlja odločitev o stroških. V kolikor gre za tujo dajatveno sodno odločbo, je za prisilno izvršbo poleg priznanja potrebno upoštevati tudi učinke izvršljivosti. Po določbah Bruseljske uredbe I je bilo priznanje samodejno, o eksekvaturi pa se je moralo odločati v samostojnem postopku.
V Uredbi o dedovanju se kot odločba šteje vsaka odločba v dednih zadevah, ki jo izda sodišče države članice ter ni pomembno, kako je ta odločba poimenovana. V 39. členu Uredbe lahko preberemo, da odločba izdana v eni od držav članic učinkuje samodejno, saj ni potrebno nobenega vmesnega akta ali postopka. Pri takšnih situacijah pa lahko pride do problema, ko ima tuja sodna odločba učinke, ki so nepoznani v državi članici, v kateri se le-ta prizna. Glede na mnenje teoretikov gre za teorijo razširitve učinkov, na podlagi katere se tej odločbi priznajo učinki, kakršne bi imela odločba v državi izvora. Med razloge za nepriznanje ter omejitev, ki je trenutno uveljavljena, pa je vezana na javni red države članice, v kateri se zahteva priznanje. Ne glede na to, da za priznanje ni potreben poseben postopek, lahko stranke vseeno uveljavljajo priznanje odločbe na podlagi pravil postopka razglasitve izvršljivosti. Sodišče torej ne prizna odločbe, če je njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje. Druga izjema od priznanja odločb je kršitev načela kontradiktornosti s tem, ko se tožencu ne vroči pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno ter na tak način, da bi imel dovolj časa za pripravo obrambe, razen če postopka za izpodbijanje odločbe ni začel, čeprav je že imel to možnost. V kolikor je bilo zoper odločbo v državi članici izvora vloženo redno pravno sredstvo, ima sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje sodne odločbe, pravico postopek prekiniti. Z drugimi besedami, to je diskrecijska pravica sodišča, glede odločanja o priznavanju sodne odločbe.
Uredba o dedovanju ni sledila sodobnim trendom, saj je ohranila eksekvaturo. Predlog stranke za razglasitev se vloži pri pristojnemu sodišču v državi članici izvršitve ter prav tako se za ves postopek vložitve predloga uporabi pravo države članice, v kateri se zahteva izvršitev. Krajevna pristojnost se določi glede na stalno prebivališče stranke, zoper katero se zahteva izvršitev, ali pa glede na kraj izvršitve. Pomembno je poudariti, da o razglasitvi izvršljivosti ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju v postopku izvršbe, ampak je potrebno najprej izvesti ločen postopek priznanja izvršljivosti. Sodna odločba se razglasi za izvršljivo takoj po izpolnitvi formalnosti, torej brez preizkusa, če obstaja kakšen razlog za nepriznanje. Sklep o razglasitvi izvršljivosti sodne odločbe ima konstitutivni učinek ter vključuje tudi pooblastilo za izvedbo ukrepov zavarovanja. V postopku razglasitve izvršljivosti se kontradiktornost pojavi šele v trenutku, ko se sklep o razglasitvi izvršljivosti vroči nasprotni stranki.
Zoper sklep o razglasitvi izvršljivosti je v slovenski zakonodaji mogoč ugovor kot nedevolutivno pravno sredstvo, za katero je prav tako pristojno okrožno sodišče, ki je izdalo ta sklep v senatu treh sodnikov. V 51. členu Uredbe o dedovanju je določeno, da je zoper odločitev o ugovoru dovoljeno tisto pravno sredstvo, ki ga določa nacionalno pravo vsake države članice. Stranka, ki vloži pravno sredstvo, lahko vloži predlog za prekinitev postopka eksekvature. Sodišče, katero odloča o pravnem sredstvu, pa prekine postopek, v primeru, da je bila izvršljivost odločbe v državi članici izvora zaradi vložitve pravnega sredstva začasno zadržana. Dejanska izvršba nad dolžnikovim premoženjem se opravi v skladu z nacionalnim pravom države članice, kjer poteka izvršba. V slovenskem pravu sta v izvršilnem postopku izvršilna naslova tuja sodna odločba in sklep o eksekvaturi, ki ga je izdalo slovensko sodišče. Sklep o dedovanju, izdan s strani slovenskega zapuščinskega sodišča, je meritorna in deklaratorna odločba, ki pa je posledično ni mogoče prisilno izvršiti. V dedičevi lastni presoji je, ali bo za dokazovanje svojega položaja uporabil postopek priznanja sodne odločbe ali pa bo predlagal izdajo evropskega potrdila o dedovanju. Uredba o dedovanju v 55. členu prav tako določa, da v primeru, ko je z odločbo odločeno o več zahtevkih, vendar pa izvršljivosti ni mogoče razglasiti glede vseh zahtevkov, sodišče razglasi izvršljivost za enega ali več teh zahtevkov.
Definicija javne listine je podana v 3. členu, kjer je zapisano, da je to listina v dedni zadevi, ki je bila uradno sestavljena ali overjena kot javna listina v državi članici ter katere verodostojnost se nanaša na podpis in vsebino javne listine, ki jo je ugotovil javni ali drug organ, pooblaščen za ta namen s strani države. Temu opisu ustrezajo notarski zapisi, kot so oporoke, sporazum o odpovedi še neuvedenemu dedovanju in sestavljanje različnih dednih izjav in hipotekarnih kreditov. V slovenski pravni ureditvi neposredno izvršljivi notarski zapisi nimajo učinka pravnomočnosti, ampak samo učinek neposredne izvršljivosti, saj za to, da notarski zapis šteje za izvršilni naslov, mora zavezanec podati soglasje za neposredno izvršljivost zapisa.
Uredba št. 650/2012 je v petem poglavju edinstvena v primerjavi z drugimi evropskimi pravnimi akti, saj pojma »sprejemljivost javnih listin« ne ureja noben drug instrument na področju evropskega procesnega prava. Sicer pojem ni definiran in posledično ostaja še vedno negotovost glede pravnih učinkov in dejanske koristi, ki naj bi jo imeli upravičenci. V kolikor listina izpolnjuje pogoje za potrditev kot evropski izvršilni naslov, postopek eksekvature ne potrebuje. Notarski zapis s področja dedovanja, ki izpolnjuje pogoje za izvršilni naslov, se razglasi za izvršljivega v skladu s 60. členom Uredbe o dedovanju. Če pa se listina šteje za javno listino in obenem ne gre za izvršilni naslov, pa jo v skladu z 59. členom štejemo za listino z dokazno močjo.
Ne glede na to, da je 59. člen Uredbe o dedovanju nekoliko neposrečeno poimenovan z besedami »sprejemljivost javnih listin«, ta ureja dokazno moč javnih listin. Določa torej, da ima javna listina sestavljena v eni državi članici, v drugi državi članici enako dokazno moč kot v državi izvora. V slovenski zakonodaji je določeno, da ima notarska listina izdana v tuji državi, enako pravno veljavo kot domača notarska listina. Organ, ki sprejema listino, bi naj moral primerjati učinke med obema ureditvama držav članic, kar omogoča, da ima javna listina kar se da možno primerljive učinke. Povzamemo lahko, da so učinki listine v drugi državi članici omejeni v obsegu učinkov, primerljivih z vrsto in obsegom dokazne moči javne listine v državi članici izvora. Država članica mora tujo javno listino sprejeti, razen v primeru, da je v očitem nasprotju z njenim javnim redom. V Uredbi pa obstajata še dve omejitvi prostega pretoka javnih listin in sicer možnost izpodbijanja verodostojnosti javne listine ter možnost izpodbijanja pravnega posla (na primer oporoka) ali pa pravnega razmerja (na primeri določitev dednih deležev), ki sta zapisana v javni listini. Verodostojnost listine se mora izpodbijati pri sodišču države članice izvora in prav tako po pravu te države članice. Dokler je postopek izpodbijanja v teku, nima javna listina v državi članici, ki ni država izvora, nobene dokazne moči.
Kot je že bilo zgoraj omenjeno, se javna listina razglasi za izvršljivo na podlagi predloga zainteresirane stranke po enakem postopku, ki velja za razglasitev izvršljivosti sodnih odločb. Pomembno je poudariti, da pri neposredno izvršljivem notarskem zapisu ni mogoče hkrati priznati pravnomočnosti in izvršljivosti. V kolikor je izvršljivost listine kreditne pogodbe potrjena v državi članici izvora, se učinek izvršljivosti s podelitvijo eksekvature razširi na državo izvršitve.
V tujih pravnih sistemih so pristojni pravni organi izdajali različna potrdila ali odločbe, s katerimi se je dokazoval položaj dedičev, pri čemer pa je potrebno opozoriti, da se ponavadi take vrste listine, niso priznavale avtomatično v drugi državi članici. Glavni razlog tiči v dejstvu, da učinki med državami članicami niso bili poenoteni na evropski ravni. Evropsko potrdilo o dedovanju je na področju mednarodnega dednega prava novost, saj velja kot dokaz o statusu dediča v vseh državah članicah in obenem vzpostavlja izpodbojno domnevo, da je vsebina listine resnična. Praksa je sčasoma pokazala, da dediči v drugi državi članici izkazujejo in dokazujejo njihov dednopravni položaj najpogosteje z namenom prejema izplačil iz pokojnikovih bančnih računov ali pa vpisa pravice na nepremičnini v določen register v drugi državi članici. Z evropskim potrdilom se ne odloči vsebinsko v dedni zadevi, zagotovi se le pridobitev premoženja, ki se nahaja v tuji državi članici. Uporaba evropskega potrdila ni obvezna in ne nadomešča nacionalnih listin, kar pomeni, da se še vedno lahko uporabi nacionalni sklep o dedovanju ali drugi podobni dokument. Evropsko potrdilo pride najbolj do izraza takrat, ko se zapuščina nahaja v dveh ali več državah.
V skladu s 64. členom Uredbe o dedovanju je pristojen organ bodisi sodišče ali pa drug organ, ki je po nacionalnem pravu določen za obravnavanje dednih zadev, na primer primerjalnopravno notar. Novela C Zakona o dedovanju je kot pristojen organ za izdajo evropskega potrdila o dedovanju določila zapuščinsko sodišče. Ureditve v drugih državah članicah kažejo in prav tako domača teorija meni, da bi lahko bilo dolgoročneje bolje, če bi bili notarji tisti, ki bi v nespornih zapuščinskih zadevah izdajali listine z legitimacijskim učinkom, ki bi nadomestile sklep o dedovanju, pri čemer bi bilo sodišče še vedno pristojno v spornih primerih. Na primer Franciji zapuščine v nespornih primerih obravnavajo notarji in oficioznega nepravdnega zapuščinskega postopka ne poznajo. Notarska zbornica Slovenije se je v času usklajevanja besedila novele C zavzemala za določitev notarja kot organa pristojnega za izdajo evropskega potrdila o dedovanju. Predloga slovenski zakonodajalec ni upošteval, s po mojem mnenju neustrezno utemeljitvijo, da mora biti v skladu z Uredbo o dedovanju pristojnost poverjena tistemu organu, ki odloča v zapuščinskem postopku. Rijavčeva nadalje poudarja, da bi taka ureditev vendarle povzročila potrebo po uskladitvi celotnega sistema dednega prava.
Uredba o dedovanju določa krog upravičencev za vložitev predloga za izdajo evropskega potrdila o dedovanju. To so lahko samo osebe, ki imajo neposredne pravice do premoženja zapustnika, in sicer so to dediči, volilojemniki, izvršitelji oporok ali upravitelji zapuščine. Vidimo lahko, da pokojnikovi upniki niso uvrščeni med upravičence.
Za vložitev zahteve za izdajo potrdila je Uredba o dedovanju predvidela uporabo obrazca, vendar njegova uporaba ni obvezna, saj se lahko predlog za izdajo potrdila oblikuje v skladu z nacionalno ureditvijo. Navedeni so podatki, ki jih mora prosilec navesti v zahtevi in so potrebni, da pristojen organ potrdi elemente, za katere stranka želi, da se potrdijo. Zahtevi je potrebno priložiti vse ustrezne listine, bodisi v izvirniku bodisi kopije, ki izpolnjujejo pogoje, potrebne za ugotovitev njihove verodostojnosti.
Uredba št. 650/2012 vsebuje procesna pravila, ki organu izdajatelju omogočajo preučitev zahteve za izdajo potrdila. Pristojen organ mora preveriti podatke, izjave, listine in druga dokazila, ki jih je predložil prosilec, in prav tako lahko po uradni dolžnosti opravi poizvedbe ali pa pozove prosilca, da predloži dodatna dokazila. O prejeti zahtevi mora organ obvestiti vse upravičence, saj bo s tem omogočeno sodelovanje potencialnih udeležencev in predložitev dodatnih podatkov, ki lahko pripomorejo k bolj pravilnem zaključku postopka. Evropsko potrdilo o dedovanju se izda na standardiziranem obrazcu in za razliko od opcijske uporabe obrazca za zahtevo, je za izdajo potrdila obvezna. Uredba št. 650/2012 sicer ne vsebuje nobenih določb glede prevajanja potrdila, čeprav je le-to podlaga za vpis podedovanega premoženja v javne registre, zato je ureditev te problematike prepuščena nacionalnim ureditvam.
Namen potrdila je dokazati položaj in dedno pravico dediča, njegove dedne deleže, pravico morebitnega volilojemnika do določenega premoženja ali pa pooblastilo za izvrševanje oporoke, zato mora biti jasno in koherentno določeno, kdo je upravičen in v kakšnem obsegu. Podatki, ki jih mora izdajatelj vključiti v evropsko potrdilo, so vsebovani v standardiziranem obrazcu in obveznih prilogah k potrdilu. Navedeni morajo biti izdajatelj, referenčna številka zadeve, datum izdaje ter elementi, na podlagi katerih izdajatelj meni, da je pristojen za izdajo potrdila ter kreditna sposobnost. Nadalje mora vsebovati podatke o tem, ali je zapustnik slučajno sklenil predporočno pogodbo ali pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij in prav tako o premoženjskem razmerju med zakoncema ali primerljivem premoženjskem razmerju. Organ, ki je potrdilo izdal, ga lahko popravi zaradi administrativnih napak ali pa ga spremeni oziroma prekliče, če posamezni elementi niso točni ali pravilni. Izdajatelj je dolžan o vsakem popravku, spremembi ali preklicu potrdila nemudoma obvestiti vse upravičence, katerim so bile izdane overjene kopije potrdila.
Evropsko potrdilo ima enake učinke v vseh državah članicah, ne da bi zato bil potreben kakšen poseben postopek, vendar potrdilo ne štejemo za izvršilni naslov. Potrdilo ima dokazno moč, poleg tega pa se zanj predpostavlja, da eksaktno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje. Dokazna moč evropskega potrdila se kaže prav tako v domnevi, da se za osebo, ki je v potrdilu navedena kot dedič ali pa na primer volilojemnik, predpostavlja, da ima resnično status in pravice, navedene v potrdilu. Eden od učinkov evropskega potrdila je tudi varstvo dobrovernih tretjih, ki pa se ne zagotavlja, kadar katera od strank ve, da vsebina potrdila o prejemu kredita ni točna, ali tega ne ve zaradi hude malomarnosti.
Uredba o dedovanju prepušča nacionalnim ureditvam, da določijo postopek s pravnimi sredstvi in s tem namenom je novela C Zakona o dedovanju uvedla nesuspenzivno pritožbo, ki jo je mogoče naperiti zoper sklep, s katerim sodišče odloči o zahtevi za izdajo evropskega potrdila, sklep o popravku potrdila ter zoper sklep o spremembi ali razveljavitvi potrdila o dedovanju. Rok za vložitev je 30 dni od vročitve enega od sklepov. Glede na to, da v zakonu ni določen pristojen organ, se v skladu s slovenskim sistemom pravnih sredstev šteje višje sodišče za pristojno. V kolikor pritožbeno sodišče ugotovi nepravilnosti lahko samo popravi, spremeni ali pa prekliče potrdilo ali pa pozove izdajatelja, da ta popravi napake.
Zakonski pogoje in način vpisa stvarnih pravic (hipoteka) ter organe, ki so pristojni za preverjanje ali je predložena zadostna in pravilna dokumentacija določi nacionalni zakon države članice, v kateri se vodi register. Uredba o dedovanju prav tako ne posega v zaključeno število stvarnih pravic, ki jih pozna nacionalno pravo držav članic, saj določa, da državi članici ni treba priznati stvarne pravice na premoženju na njenem ozemlju, če njeno pravo takšne stvarne pravice ne pozna. Evropsko potrdilo o dedovanju predstavlja veljavno listino za vpis v register posamezne države članice. Izdajatelj mora na podlagi Uredbe o dedovanju upoštevati obličnosti, ki so potrebne za vpis v register nepremičnin v državi članici, kjer se nahaja register.
Podjetniški naložbeni center nudi sekundarne podjetniške finančne vire, ki so namenjeni predvsem mikro in malim slovenskim podjetjem, ki imajo dobro poslovanje, redne mesečne prilive in ustrezno zavarovanje ter v nekem trenutku ne dobijo kredita na banki.
Preverite možnost pridobitve kredita oz. posojila z izpolnitvijo kreditnega vprašalnika.
30.04.2020
Stanje na nepremičninskem trgu v Sloveniji je že dober čas črnogledo. Cene nepremičnin in najemnin so bizarno visoke, kljub novogradnjam...
12.04.2020
Družinska podjetja so, z izjemo splošnih kriznih obdobij v gospodarstvu, najbolj ranljive v času, ko se menjujejo generacije. Prehod iz...