Uvod
Vsako podjetje ima svojo finančno strukturo, ki nam pove, od koga je podjetje pridobilo sredstva. Ta ugotovitev nam veliko pove o kvaliteti podjetja, saj so glede na razmerje v finančni strukturi dobički različni. V predmetnem prispevku bo predstavljeno, kako so podjetja lahko finančno prestrukturirana ter kako se to odraža na njihovih dobičkih.
Finančna struktura podjetja
Podjetje je strukturirano na (1) kapital in na (2) dolgove. Vsaka od navedenih skupin bo podrobneje predstavljena v nadaljevanju.
Kapital
Kapital pomeni, da so tisti, ki so investirali denar v podjetje, lastniki. So orednja kategorija v bilanci stanja podjetja. Pomeni, da so oni ustanovili podjetje, tako da so v podjetje vložili denar z namenom opravljanja pridobitne dejavnosti na trgu in tako pridobivati doniček. Lastnik je lahko eden, lahko pa jih je veliko več. Kot primer si lahko predstavljamo neko delniško družbo, ki ima denimo 2.000 delničarjev. Vsi ti delničarji so lastniki družbe. Slovensko podjete, ki ima tako visoko število delničarjev je Krka, farmacevtsko podjetje. Za kapital velja, da gre za trajen vir financiranja podjeta. Trajen vir pomeni, da dokler družba posluje ne zapade v plačilo in je v družbi do njenega prenehanja.
Kapital je sestavljen iz osnovnega kapitala (torej vrednosti, ki so jo lastniki vložili v podjetje), kapitalskih rezerv, ki so pa povezane z osnovnim kapitalom. Nadalje, kapital je sestavljen še iz rezerv iz dobička, ki pa si povezane z dobičkom, saj se oblikujejo iz dobička. Torej je kapital sestavljen iz treh postavk: osnovnega kapitala, kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička. Ta sredstva se lahko tudi okrepijo, na primer z okrepitvijo nepremičnin, s prevrednotenjem finančnih naložb, če podjetje še ni razdelilo svojih prihodkov. Torej gre za premoženje, ki se ga vloži v družbe in sicer gre lahko za vložek denarja ob ustanovitvi podjetja (to je bilo predstavljeno v enem izmed prejšnjih prispevkov kot »začetni kapitalski vložek« ali kot »začetni stvarni vložek«) ali ob njegovi dokapitalizaciji (to pomeni, da v kolikor družba potrebuje dodaten denar, da lahko še naprej uspešno posluje); lahko pa se vloži denar tudi v drugi obliki, in sicer v obliki prenesenega dobička. To pomeni, da si družbeniki/delničarji dobička, ki ga pridobi podjetje,
ki je uspešno poslovalo, ne izplačajo, ampak ga investirajo nazaj v podjetje z namenom maksimizacije dobička v prihodnosti.
Hipotetičen primer je družba A d.o.o, ki se ukvarja z mizarstvom. Le-to družbo so ustanovili v letu 2016 z osnovnim kapitalom v minimalnem znesku 7.500,00 EUR, ki sta ga investirala začetna družbenika Matej in Jaka, vsak v znesku 3.750,00 EUR. Nato sta začela s poslovanjem in v letu 2019 je družba A d.o.o. zaslužila 40.000,00 EUR. Od tega je bilo 10.000,00 EUR stroškov, kar pomeni, da je družbi A d.o.o. ostalo 30.000,00 EUR dobička. Ob analizi hipotetičnega primera ugotovimo, da je bil kapitalski vložek vsakega družbenika na začetku 3.750,00 EUR, dobiček (ob predpostavki, da si delita dobiček vsak do ene polovice) pa 15.000,00 EUR za vsakega družbenika. V kolikor se odločita, da bosta ta dobiček investirala še v nadaljnje poslovanje, bo to štelo za preneseni dobiček, ki tudi tvori kapital družbe A d.o.o.
Zagotovo najpomembnejše pravice imetnikov kapitala, lastnikov družbe, so pravice upravljanja družbe. Svoje pravice upravljanja podjetja uveljavljajo na skupščini lastnikov (oz. v delniški družbi na skupščini delničarjev) preko sprejemanja sklepov. Pisno se družbeniki lahko sporazumejo tudi, da se skupščina ne opravi in tako ne sprejmejo nobene pomembne odločitve. Skupščino skliče poslovodja, če morajo odločiti o kakšnem pomembne interesu družbe ali če so izpolnjeni drugi zakonski pogoji. Pravice družbenikov so načeloma zapisane v družbeni pogodbi o ustanovitvi družbe, seveda v kolikor zakon ne določa drugače. Družbeniki lahko tako med drugim odločajo o npr. delitvi in prenehanju poslovnih deležev, postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca, vračanju naknadnih vplačil ali zahtevi za vplačilo osnovnih vložkov. Skupščina pa lahko veljavno odloča le, če je prisotna večina družbenikov, katerih skupne glasovalne pravice predstavljajo večino, kar je tudi standard za sprejem odločitev (tj. večina glasovalnih pravic mora biti v prid sprejetju predmetne odločitve). Vidimo torej, da imajo izjemno velik vpliv na samo poslovanje družbe ter tako tudi posredno zelo velik vpliv na njihov dobiček.
Sprejemanje teh odločitev pa narekujejo glasovalne pravice, ki jih družbeniki pridobijo sorazmerno z višino njihovega kapitala, ki so ga vložili. Tako Zakon o gospodarskih družbah narekuje, da ima vsak družbenik za dopolnjenih 50,00 EUR osnovnega vložka en glas. To določbo lahko naknadno spremenijo v skladu z avtomijo njihovih pravic, tako da imajo na podlagi tega zneska lahko tudi več glasovalnih pravic. Seveda velja tudi nasprotno, lahko določijo tudi, da imajo nekateri družbeniki omejeno število glasovalnih pravic.
Spreminjanje vrednosti kapitala
Vrednost kapitala lahko delimo na knjigovodsko in tržno. Tržna vrednost kapitala se ugotavlja tako, da se analizira, za koliko bi lahko bil ta kapital prodan na trgu v tistem trenutku. V praksi se to dogaja ob uvedbi stečajneg postopka, ko se oblikuje stečajna masa, na podlagi katere se nato poplačajo upniki. Ocenjevanje tržne vrednosti družbe v praksi načeloma ugotavljajo oz. izračunavajko pooblaščeni cenilci vrednosti podjetij. Pomembno je vedeti, da je tržna vrednost kapitala praviloma različna od njegove knjigovodske vrednosti, saj je gibanje na trgih bolj dinamično in bolj občutljivo na mnoge zunanje dejavnike – ravnanja investitorjev, ravnanja same družbe, morebitne gospodarske krize in podobno. Kot že omenjeno zgoraj, je začetni kapital lahko v obliki denarnih sredstev ali v obliki stvarnih vložkov. Tako se na primer v podjetje vloži 20.000,00 EUR ali se podjetju za delovanje da nepremičnino. Potem pa družba začne s poslovanjem in začne z nakupi materiala ali nepremičnin, če potrebuje še dodatne nepremičnine. Vendar tukaj velja pravilo, da poslovni dogodki ne vplivajo na kapital. Hipotetični primer: Družba A d.o.o. kupi in takoj plača material v višini 10.000,00 EUR. Kar je tukaj izjemno pomembno je to, da se vrednost kapitala ne spremeni! Vrednost kapitala se spremeni le po novih vplačilih lastnikov (tj. na primer dokapitalizacija družbe) ali po morebitnih izplačilih družbenikov. Prav tako se vrednost kapitala ne spremeni, če se proda delnica. Spremeni se le lastnik podjetja in
prenesejo se glasovlane pravice, ki vplivajo na upravljanje podjetja, če jih seveda prodajalec delnice ima.
Donosnost kapitala
Donosnost kapitala je odvisna od uspešnosti poslovanja podjetja. Za ugotovitev kakšno je bilo poslovanje podjetja, pa moramo pogledati izkaz poslovenga izida. Čisti dobiček povečuje kapital, izguba pa ga zmanjšuje. Ta čisti dobiček, kot že prej pojasnjeno, lahko delničarji ali družbeniki pustijo v družbi z namenom, da okrepijo bodoče poslovanje in se tako imenuje preneseni dobiček. Delničarji pa morajo poskbeti še za izplačilo lastnikom v obliki dividend.
Dolgovi
Druga postavka finančne strukture podjetja pa so dolgovi. Ravno nasprotno kot pri kapitali, za dolgove velja, da imajo rok zapadlosti. Na podlagi tega roka zapadlosti ločimo kratkoročne (dolgovi, ki jih je treba poravnati v krajšem časovnem obdobju) in dolgoročne (dolgovi, ki jih je treba poravnati v daljšem časovnem obdobju) obveznosti oz. dolgove. Prav tako se ločijo poslovne in finančne obveznosti. Poslovne obveznosti so tiste, ki so napram dobaviteljev, do zaposlenih, na kratko – tiste, ki izvirajo iz samega poslovnega procesa, do tistih akterjev, ki zagotvljajo, da podjetje lahko posluje. Finančne obveznosti pa so tiste, ki izvirajo iz nekih posojil, npr. bančna posojila. Le-te obveznosti so v praksi načeloma zavarovane, denimo s hipoteko.
Skupno bilančno ravnotežje
Ugotovimo, da skupno bilančno ravnotežje predstavljajo sredstva v obliki kapitala in dolgov. Tako lahko povedano poenostavimo s preprosto enačbo: sredstva = kapital + dolgovi. Vse skupaj predstavlja celotno premoženje podjetja.
Praktični primer spreminjanja postavke dolgov v postavko kapitala
V času dolžniške krize (ang. »foreign debt crisis«) je Ciper na podlagi priporočil Evropske unije, IMF-ja (ang. »International Monetary Fund«) in še nekaterih drugih mednarodnih organizacij pričel z ukrepi reševanja te krize. Dolžniška kriza je pomenila, da se je država veliko zadolževala v tujini in v času krize ni mogla tega denarja vračati. Banke na Cipru so imele tako zelo velik delež dolžniškega kapitala. Ciper se je takrat odločil za sprejem ti. »bail in« ukrepov in so dolžniški kapital »pretvorili« v lastniškega. Bivši imetniki terjatev (tj. osebe, pri katerih je banka imela dolgove) so tako postali lastniki delnic bank na Cipru. Ker je šlo za enostranske ukrepe države so se postavljala mnoga vprašanja, npr. ali je šlo ra razlastitev, ali je bila vrednost njihov terjatev še vedno enaka, in podobno.
Zaključek
Družba je torej finančno strukturirana iz dveh postavk: kapitala in dolgov. Imetniki kapitala so lastniki družbe, ki imajo pravice upravljanja družbe in tako vplivajo na njeno poslovanje in v končni fazi tudi na svoj dobiček. Družbo upravljajo na skupščinah preko sprejemanja sklepov z večino glasovalnih pravic. Kapital lahko družba pridobi tako, da ga vloži v družbo ob njeni ustanovitvi (tj. začetni vložek kapitala) ali ko je družbo potrebno dokapitalizirati z dodatnimi vložki, prav tako pa kapital lahko predstavlja preneseni dobiček. Nadalje, druga postavka, ki tvori finančno strukturo družbe, pa so dolgovi. Le-tej so lahko kratkoročne ali dolgoročne obveznosti, ki pa se lahko delijo tudi med finančne in poslovne obveznosti.